Od heroina do reggaeja

Na njej je malo pred 40. obletnico objavil posnetke iz let 1974/1975, iz časa, ko se je po daljšem ustvarjalnem molku otresel heroina, se začel zbliževati z alkoholom - v tistem času je vse v zabavni industriji zajelo “postpsihedelično pijanstvo”, pravi v avtobiografiji - in se po obdobju uspešnega, a kratkotrajnega sodelovanja s surovo, silovito skupino Derek & The Dominos raje predal ležernemu igranju s sproščeno glasbeno tovarišijo iz Tulse. Navduševal se je nad žanrsko raznovrstnostjo benda The Band, se zgledoval po ameriškem kantavtorju JJ Calu in pod vplivom Boba Marleya in njegove skupine Wailers začel igrati reggae. Posnel je tudi priredbo Marleyjeve I shot the sheriff, ki je sprva ni nameraval izdati, pa jo na prigovarjanje glasbenih tovarišev naposled je - in nemudoma se je povzpela na prvo mesto Billboardove lestvice! Veliko je stavil tudi na skladbo Let it grow, a je pozneje spoznal, da si je z njo nehote privoščil plagiat klasike Led ZeppelinovStairway to heaven.

Ponatisoma albumov 461 Ocean Boulevard in There's one in every crowd - prvi je precej krepkejši od drugega, priznava tudi avtor - je priloženo več različic skladb in doslej neobjavljenih posnetkov, in nekateri med njimi so tako izvrstni, da bi bilo škoda, ko bi ostali v podzemlju založbe. Dobrodošla je tudi spremna knjižica, v kateri John Lynskey izčrpno poroča o zakulisju snemanja v letih 1974/1975.

Obogatena izdaja vsebuje še razširjeno različico koncertnega albuma EC was here, posnetke Claptonovega kitarskega pajdašenja s svojim idolom Freddiejem Kingom in kakovostnejši zvočni zapis vseh treh albumov na blue rayu. AG