Od kamene dobe do zvezd
Ko sem začenjal, nisem ločil oljke od žižole, je stavek, s katerim Vanja Dujc iz Kopra rad opiše svoje prve oljkarske korake v zgodnjih osemdesetih letih, ko je vstopal v zanj takrat neznani svet sredozemskega kmetijstva. Trideset let kasneje je njegovo ime sinonim za vrhunsko kakovost oljčnih olj in marsikje v svetu tudi predmet spoznanja, da je Slovenija oljkarska država.
Vanja Dujc je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v uglednem podjetju Droga iz Portoroža delal kot informatik. Bil je mestni človek, ukvarjal se je s sodobnimi tehnologijami. “Zaslutil sem, da jugoslovansko ekonomijo jemlje vrag. Zbal sem se za svoj gmotni obstoj in začel razmišljati o preusmeritvi v dejavnost, na katero ekonomsko stanje v državi nima velikega vpliva,” se spominja. Tuhtal je, da bi gojil gobe in iskal primeren prostor, a ga ni našel. “Poslušaj, na Mali Sevi je parcela, ki bila primerna za gojenje oljk,” mu je v njegovih iskanjih omenil Lucijan Bonaca, ki je v Izoli vodil zemljiško-kmetijsko skupnost.
Dujc, doma sicer v Žusterni, je ponudbo zagrabil in se lotil urejanja terena na pobočju pod Malijo. “Parcela je bila včasih obdelana in v terasah. A so se terena povsem napačno lotili najemniki s Štajerske, ki so ga poskušali zravnati, porušili so stare suhozide, tako da sem zemljišče dobil v obupnem stanju. Dva meseca sta ga urejala dva buldožerja, da je postalo primerno za saditev oljk,” pripoveduje Dujc.
Leta 1984 je posadil 600 oljk. Sadike so bile iz Italije in nabavljene v okviru takratnega mednarodnega projekta pod okriljem FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) za pospeševanje oljkarstva v Jugoslaviji. “Čisto slučajno je bil sortni nabor pravzaprav dober: istrska belica, leccino, nekaj ascolane in pendolina,” pravi in poudarja, da o oljkah takrat ni vedel nič. V začetku leta 1985 je pritisnil hud mraz in Dujcu so vse oljke pomrznile: “Nisem vedel, kaj naj. Oljke so šle, ostal mi je kredit.” Na prigovarjanje Darka Sedmaka iz kmetijske svetovalne službe je najel še eno posojilo in obnovil nasad. Slednjič se je vse dobro izšlo. Ker je imel kredit s fiksno obrestno mero in petletnim moratorijem, ga je v letih ponorele inflacije brez težav odplačal.
“Po desetih letih, ko nisem imel več obveznosti, sem razmišljal, da vrnem najeto zemljišče. Zasebni računalniški posel mi je kar šel, oljke pa so stagnirale. Počasi so rasle in nič se ni zares premaknilo,” se spominja Dujc. V dilemi ali vse skupaj pustiti ali pa se zagnati v oljkarstvo, se je odločil za slednjo možnost. Zakopal se je v literaturo, naštudiral temeljno italijansko delo o oljkarstvu, Olivicolturo Alessandra Morettinija iz leta 1950, in spoznal, da ne kmetuje pravilno. “Napačno sem gnojil in preveč obrezoval mlade oljke. Morettini mi je pomagal, da sem začel razumevati oljke in njihove potrebe,” pojasnjuje. Nasad je oživel, Dujc je posadil še 400 dreves in v drugem desetletju svojega oljkarstva zaokrožil podobo oljčnika na Mali Sevi. Dosegel je pričakovano rodnost dreves, hkrati pa je z izobraževanji uspel vzpostaviti tudi ustrezno kakovost svojih oljčnih olj.
Leta 2000 je bil Dujc v izbrani skupini desetih istrskih oljkarjev, ki so sodelovali pri mednarodnem projektu Oleum Nostrum, čigar smoter je bil manjšim pridelovalcem iz več evropskih regij zagotoviti nadzor nad kakovostjo oljčnega olja, stekleničenje in podporo pri trženju. “Dotlej je šlo vse olje od hiše v rinfuzi, v takšnih in drugačnih steklenicah. Takrat sem se odločil za stekleničenje, seveda pa je bila potrebna tudi etiketa,” opiše vstop v tretjo desetletko, ko je njegovo olje dobilo ime - Vanja - in podobo. Nadel mu jo je oblikovalec Dušan Podgornik. Prisluhnil je Dujčevi zgodbi, pustil ob strani ostale projekte in oblikoval eno prvih oljčnih etiket pri nas, ki je odtlej obkrožila svet. Oljkar in oblikovalec sta stkala prijateljstvo, ki pa ga je žal prekinila Podgornikova tragična smrt pred štirimi leti.
Pod kolektivno blagovno znamko Oleum Nostrum je deseterica oljkarjev napolnila skupne steklenice olj. Spomladi leta 2002 so vzorce poslali na ocenjevanje SOL v Verono in bili deležni prvega formalnega mednarodnega priznanja za slovensko oljčno olje: uvrstitve med 20 najboljših intenzivno sadežnih oljčnih olj ocenjevanja in velike veronske plakete.
Ko je vstopil v nova trženjska obzorja, je Dujc svoja olja začel pošiljati na ocenjevanja. Že leta 2003 je s svojim oljem ponovil uspeh Oleum Nostrum v Veroni, leta 2004 je bil vicešampion najstarejšega hrvaškega ocenjevanja Noćnjak, leto kasneje pa je sledil mednarodni bum, saj je njegov maurino nemška revija Feinschmecker, ki izhaja v nakladi, višji od 100.000 izvodov, uvrstila med 30 najboljših oljčnih olj njihovega ocenjevanja. “Komaj so vedeli, kje je Slovenija, pojma niso imeli, da je tukaj tudi oljkarstvo, še manj pa, da pridelujemo sortni maurino, ki ga v Italiji ne poznajo,” se spominja. Povabljen je bil v München na Feinschmeckerjevo razstavo oljčnih olj, kjer se je seznanil z Marcom Oreggio, avtorjem vsakoletnega najtemeljitejšega svetovnega kataloga oljčnih olj. Ko ga je Oreggia leto kasneje obiskal, se je navduševal nad maurinom, Dujca pa uvrstil v svoj katalog. Leta 2010 je njegovemu sortnemu olju itrana namenil prvo mesto med blago sadežnimi oljčnimi olji, istega leta je couvee, zvrstno olje, pri Feinschmeckerju osvojilo naslov najboljšega olja, kar Dujc ocenjuje kot svoj najodmevnejši uspeh. Na “poti do zvezd” je bilo veliko medalj in priznanj, na Hrvaškem, v Italiji, v Švici, Kanadi, ZDA in še kje. “Olja sem pošiljal v številna ocenjevanja in menjaval destinacije. Zdaj sem jih ohranil le nekaj. V Italiji, ki za nas sicer ni tržno zanimiva, ocenjevanje Mastri Oleari, nemškega, ki je pomembno tudi zaradi prodaje, včasih pa pošljem olje na ocenjevanje v Zürich, ki je sicer zelo drago, a tudi kakovostno,” razlaga.
Vanji Dujcu, ki je nekaj let kot edini v Sloveniji živel zgolj od oljkarstva, zdaj pa je uradno upokojenec, sta se pri delu okrog oljk in prodaje pridružila hči Lena in sin Luka, ki vse bolj preprijema vajeti oljkarske kmetije. V nasadu na Mali Sevi imajo blizu 20 sort oljk, večina je istrske belice, leccina in maurina. Itrane, sicer doma v Laciju, je petdeset dreves, ki pa so v oljčnik prišla naključno, kot leccino. Dujčeva itrana je pristala tudi v knjigi Paola Mastrantonija o tej sorti.
“V nekem obdobju sem želel biti perfekcionist, a smo delo racionalizirali. Posvečamo se predvsem bistvenemu,” razlaga o filozofiji dela v oljčniku. Rez je hitra, zgolj z motorno žago, pobiranje plodov pa kljub pomoči vsem družine in nekaj najetih delavcev v nasadu, ki navrže med 20 in 22 ton oljk, zamudno. “Pridelovalske probleme smo skozi leta rešili. Ostal je še zadnji, najtrši oreh, obiranje. Menim, da bomo strli tudi tega,” začne pripoved o novi opremi, s katero bodo letos obirali oljke.
Pnevmatske ali električne grabljice se mu zdijo zahtevno orodje, ker potrebuje krepke upravljalce, pa tudi nekoliko poškodujejo plodove in drobne vejice. Tako se je Dujc ogrel za noviteto, napravo, ki jo je razvil Emilio Terenzi is Toskane. Gre za pnevmatsko tresalno roko, ki pa ne stresa celotnih debel, temveč z nekaj sekund trajajočimi sunki le ogrodne veje. Oljke padajo v širok dežnik, polž pa ji transportira v zabojnike na zadnjem delu traktorja. Za delo sta namesto štirih ali petih potrebna zgolj dva izurjena človeka na dveh strojih: prvi, ki upravlja s tresalno roko, in drugi, ki upravlja z dežnikom. “Doslej smo potrebovali 40 delovnih dni za obiranje, poslej bi delo lahko opravili v dveh tednih,” pojasnjuje Dujc. Terenzijeve izkušnje so, pravi, da tresenje ne poškoduje vej. Bo pa potrebno učenje, dodaja, in predvsem prilagoditev nasada. Tri leta naj bi trajala, v tem času pa bo z rezjo oblikoval drugačne krošnje, z višjimi obodnimi vejami in nekoliko bolj zaprte. Rodnost naj bi se povišala kar do tretjine, čas pobiranja pa bo optimalnejši. “Seveda tudi malce dvomim, a sem optimist. Vsekakor pa nas čaka veliko dela in nabiranja izkušenj,” še pravi o investiciji, težki dobrih trideset tisočakov.
Lastne izzive pri Dujčevih vidijo v trženju, povečanju prodaje oljčnega olja v tujino. Vanja Dujc pravi, da so najbolj zanimiva tržišča severne Evrope in Rusije, pa tudi arabski svet. Poskusil je v Angliji in odnehal, želi se prebiti v Švico. Meni, da je zgodba o slovenski samooskrbi z oljčnim oljem puhlica, saj je pri nas zaradi danosti nemogoče pridelati ceneno oljčne olje, ki pa ga tržišče vsrka. Prepričan je, da je pogoj za obstoj oljkarjev, ki pridelujejo olja visoke kakovosti, vsaj polovični izvoz, saj zlasti v obilnih letinah ne bodo zmogli prodati vsega olja doma.
Oljčno olje Dujc, Dolga reber 4, 6000 Koper, 45º32'47” S; 13º42'26”V. Ponudba: zvrstno oljčno olje couvee; zvrstno oljčno olje Nº1; sortna oljčna olja istrska belica, leccino maurino in itrana; aromatizirana oljčna olja z okusom limone in pomaranče; cene od 10,40 evra (couvee - 1/4 litra) do 98,55 evra (Nº1 - 1,5 litra)
“Večino problemov, ki jih lahko rešimo sami, smo rešili. Ostaja nam boljša organiziranost in predvsem zagate, ki so odvisne od države,” pove. Začne pri varstvu rastlin, saj za nekaj najbolj izpostavljenih bolezni in škodljivcev ni ustreznih sredstev, kar bi lahko bilo pogubno ob večjih napadih. Namiznih oljk ne predelujejo več, ker so predpisi zapleteni, stroški pa previsoki. Vsako leto se spreminjajo navodila o registraciji, o potrebnih papirjih za izvoz v države izven EU ... In nenazadnje, pravi, oljkarjem grozi svojevrsten izbris. Gre za zgodbo o pomožnih objektih v nasadih, brez katerih oljkarstvo ni možno. “Dejavnost želim predati sinu. To pa lahko storim le tako, da odstranim kontejner v najetem oljčniku, sicer pristojni ne dovolijo prepisa. Če kontejner odstranimo, pa ne moremo opravljati dejavnosti,” oriše začaran krog.
“V tridesetih letih je bilo ogromno storjenega. Iz kamene dobe smo prišli do 1800 hektarjev oljčnikov in vrhunske kakovosti oljčnega olja. Zdaj smo v stiski. Potrebna je sistemska ureditev sektorja, ki naj bo spoznan za gospodarsko dejavnost, ne le kot vrtičkarstvo,” je precej oster Dujc. In se zazre še v naloge, ki so pred oljkarji in stroko: “Ogromno vemo o kakovosti oljčnega olja, pri okusih pa smo malce v megli. Kdaj je optimalen čas obiranja, da bo olje najbolj sadežno, kako ga predelati in podobno, so vprašanja, na katere moramo še skupaj poiskati odgovore.”
SAŠO DRAVINEC
