Od kršitev človeških pravic do testiranja vodikove bombe

Severnokorejski diktator Kim Jong Un se je že decembra lani pohvalil, da so njegovi znanstveniki uspešno razvili sodobnejšo različico atomskega orožja. Njegove besede so potem potrdile seizmološke postaje sosednjih držav, ki so ob poskusu zaznale potres jakosti 5,1 stopnje po Richterjevi lestvici. Središče potresa je bilo v območju severnokorejskega testnega središča za jedrske poskuse Punggye-ri, zato ni bilo prav težko uganiti, da tresenje zemlje ni bilo naravnega izvora. Pjongjang je namreč že izvedel podobne teste v letih 2006, 2009 in 2013, ko je, kljub mednarodnim sankcijam, razvijal “navadno” atomsko bombo. Zahodni analitiki so vseeno najprej podvomili o trditvah Severne Koreje, da je tokrat res šlo za pravo vodikovo bombo. Slednja je namreč močnejša od običajnih jedrskih bomb, njena izdelava je bolj zapletena, pa tudi propagandna mašinerija Severne Koreje je oznanila, da je šlo le za “mini” vodikovo bombo.

Svet je bil vseeno presenečen, sosedje pa več kot zaskrbljeni. Prva je protestirala vlada Južne Koreje, potem še Japonska, ki je edina država v zgodovini doživela vojaška atomska napada na svojih tleh, tokrat so se jezno odzvali tudi Kitajci, ki so sicer tradicionalni zavezniki Pjongjanga. Američani so najprej poskušali umiriti žogico s trditvijo, da najbrž ni šlo za pravo bombo, potem so zagrozili z novimi sankcijami, čez nekaj dni pa so kot odgovor na “provokacijo” okrepili prelete atomskih bombnikov B-52 nad Južno Korejo. Položaj je ostal napet in le teden dni kasneje je južnokorejska vojska opozorilno izstrelila nekaj nabojev proti brezpilotnemu letalu, ki se je s severa preveč približalo meji med Korejama. Zaenkrat je ostalo le pri tem incidentu, zato politični analitiki sklepajo, da se strasti le umirjajo. V severnokorejskem primeru sicer kakršna koli politična napoved temelji bolj na ugibanju kot na verodostojnih indicih. Nepredvidljivost je namreč prva karakteristika severnokorejske zunanje politike.