Od poganskega Atile do ribiča Bruna Zerbina
Lagunamovies (5. do 13. avgust) je festival filma in besede, ki se je letos v Gradežu zgodil že osmič. Tokrat je bil namenjen razmisleku o naših drugih, skrivnih življenjih. Festival smo izrabili za razmislek o Gradežu in Gradeški laguni.
Ta je pa čeprav tu ni Slovencev, vendarle na skrajnem zahodu slovenskega poselitvenega imaginarija. Tu se namreč končuje oglejska mittelevropa in začenja istrski, beneški pa tudi slovanski MediteranPo neki čudni bizarnosti naj bi Gradež (Grado) po predlogu razmejitve, ki ga je na pariški mirovni konferenci dala jugoslovanska delegacija, pripadel Jugoslaviji. Kdo bi vedel zakaj? Morebiti zato, ker so zahodno mejo južnoslovanskega sveta začrtali kar po reki Soči in ob njenem izlivu v Jadransko morje zavili še nekoliko zahodneje ter si priključili tudi del Gradeške lagune. Tu je tudi sicer do konca prve svetovne vojne potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko.
Leta 1915 je italijanska topnjača sprožila nekaj strelov na avstrijski bunker na otoku, Avstrijci so odgovorili in zapustili otok. Potem se je začela velika vojna.
Mogoče jih je “zavedlo” tudi slovensko ime Gradež, ki se zdi, da izhaja iz gradu, pa menda korenini v latinskem imenu Gradus, pristanišče, iz katerega se je rodil italijanski Grado. Ali pa je preprosto šlo za širjenje vplivnega območja socialističnega tabora, narejenega po Stalinovem vzorcu.
Iz Ogleja Gradež
Pravzaprav je Gradež sprva bil samo pristanišče veliko večjega in slavnejšega Ogleja. Naselje na sipini je živelo v senci pomembnejšega središča do prvih hunskih vpadov v 5. stoletju. Med takratnimi in kasnejšimi hunskimi vdori v Furlanijo so se ljudje iz Ogleja zatekali v bližnji otoški Gradež. Zasluge za nastanek novega Ogleja, kot so mu pravili, ima torej poganski Atila. Oglejski patriarh je v 6. stoletju premaknil sedež patriarhata v Gradež. Mestece v laguni je tako za nekaj časa postalo verska prestolnica ozemlja, ki je segalo od Istre do Chioggie. Mogoče nas tudi to povezuje z Gradežem.
Danes je Gradež globalna turistična vas. Slovencev tukaj ni, a so vendar prisotni na vsakem koraku.
V resnici sta najmanj dva tragična dogodka, ki novejšo zgodovino tega mesteca povezujeta z nekdanjo Jugoslavijo in sedanjo Slovenijo. Letos oktobra bo minilo 25 let, odkar je zaradi strelov z jugoslovanskega patruljnega čolna umrl gradeški ribič Bruno Zerbin. S svojo ribiško barko naj bi bil zaplul preblizu mejne črte na morju, po različici pa naj bi jo celo prestopil in ribaril v jugoslovanskih ozemeljskih vodah.
Drugi, prav tako tragični dogodek, ki povezuje Gradež s Slovenijo, se je zgodil med drugo svetovno vojno, ko so slovenski partizani v spopadu ubili italijanskega vojaka Falca Marina, sina znanega gradeškega pesnika Biagia Marina (1891-1985). Sinova smrt je pesnika globoko zaznamovala, vanj in v njegovo ustvarjanje zarezala nezaceljivo rano. Verjetno je vplivala tudi na njegov nič kaj naklonjen odnos do Jugoslavije in Slovenije. Biagio Marin je v Gradežu legenda. Po njem so poimenovali marsikaj, v prvi vrsti tamkajšnji avditorij in trg. Pisatelj Claudio Magris ga primerja s stoletnim drevesom, ki s svojo široko in gosto krošnjo daje hlad in osvežitev razgretim, a tudi odganja vse, ki bi v njegovi bližini radi pognali korenine. Svoje najslajše sadove je to drevo rodilo šele na stara leta. Če bi Marin umrl pri petdesetih, bi ga poznali kvečjemu kot povprečnega pesnika, je zapisal Magris. Svoje najlepše pesmi je napisal, ko je bil star sedemdeset, osemdeset let.
Mogoče je bil slovenskih korenin neki Papo Slavich, vsaj po priimku bi lahko tako sklepali. Ta gospod je v Gradeško laguno poskušal naseliti portugalske ostrige in na tak način obogateti. Kasneje so odkrili, da so ostrige bile japonske, ne portugalske, in domačini jih niso marali, saj so imele okus po lubenici. Projekt industrijskega gojenja ostrig je propadel, vendar so se portugalsko-japonske školjke v laguni udomačile in v veliki meri izpodrinile domače. Zdi se torej, da Gradež nima sreče s Slovenijo, Slovenija pa ne z Gradežem.
Ko smo gradeškega župana Edoarda Maricchia v soboto zvečer na Otoku amfore, kjer se je dogajal zaključni večer festivala Lagunamovies, pobarali, ali se spominja tragičnega uboja Bruna Zerbina, je najprej nagrbančil čelo, globoko vdihnil in dejal, da se ga, da je to res tragičen dogodek, a da so danes drugi časi, da so odnosi s Koprom dobri. Nič nima ne proti Slovencem ne proti Koprčanom. Nasprotno, želi si, da bi bilo sodelovanje še tesnejše. Kajpak, Gradež živi od turizma, ne pa od tragičnih dogodkov izpred četrt stoletja.
Partizan iz Fossalona
Na ladji, ki nas je mimo otočkov Gradeške lagune, na katerih so v zelenju skriti znameniti “casoni”, nekdanje ribiške hiške, zgrajene iz lesa s slamnato streho, naj bi bil tudi Bruno, skoraj devetdesetletni partizan iz Fossalona pri Gradežu. A si je zadnji hip premislil in ostal na kopnem. Povedal nam je, da se spominja še enega, verjetno prav tako nič kaj razveseljivega veznega člena med Gradežem in Slovenci. V njegovem kraju, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od Gradeža in verjetno nosi ime po jarku (fossal), je bilo med drugo svetovno vojno delovno taborišče, kamor so Italijani pošiljali aktiviste Osvobodilne fronte ali moške, ki so jih osumili sodelovanja s partizanskimi enotami na Goriškem. V Fossalonu je bilo zaprtih približno 200 moških in so morali delati na poljih. Tamkajšnji odbor antifašistov in nekdanjih partizanov je postavil slovenskim internirancem spominsko ploščo, je ponosno dejal Bruno.
Lagunamovies na Otoku amfore
Gradeška laguna se sklene na Otoku amfore. Tu se je končala tudi plovba naše ladje, ki nas je iz Gradeža pripeljala na prizorišče festivala Lagunamovies. Na otoku sta o svojih drugih življenjih govorila pordenonski risar stripov in glasbenik, član in ustanovitelj Treh veselih mrtvih dečkov (Tre allegri ragazzi morti) Davide Toffolo in tržaški pisatelj mlajše generacije Mauro Covacich. Otoček na skrajnem robu Gradeške lagune je bil najustreznejše prizorišče za razmislek o naših skrivnih življenjih, o drugi plati našega bivanja, saj je tu vse do začetka prve svetovne vojne potekala meja med Avstrijo in Italijo. Sem so na skrivaj prihajali italijanski iredentisti iz Gradeža, da bi prepluli ali preplavali kanal in se na drugi strani dotaknili ljubljene domovine. Leta 1915 je italijanska topnjača sprožila nekaj strelov na avstrijski bunker na otoku, Avstrijci so odgovorili in zapustili otok. Potem se je začela velika vojna. Začetek norega kratkega stoletja.
Gradež je danes turistično mesto. Namesto italijanščine slišiš angleščino, nemščino, zdaj tudi ruščino in precej poljščine. Tudi “casoni” na otočkih so se spremenili v turistično znamenitost.
Davide Toffolo je med drugim narisal knjigo stripov o Gonarsu, kjer je bilo taborišče za Slovence. Furlanski Gonars je bil eden od številnih “požiralnikov” slovenskega naroda, zadnja postaja v končni rešitvi italijanskega vzhodnega vprašanja.
Toffolo je narisal tudi knjigo stripov o Pier Paolu Pasoliniju. Pasolini je v gradeški laguni posnel film o mitološki Medeji, čarovnici, ki je umorila svoje otroke, da bi jih naredila nesmrtne. Pasolinijevega brata Guida so med zadnjo svetovno vojno v Porčinju ustrelili garibaldinski partizani, komandant teh partizanov, Giacca, se je dolga leta skrival v Kopru, da bi se izognil zaporu v Italiji. Oddaljeni sledovi nesmiselnega nasilja.
Skrivni svet ptic
“Privlači me skrivni svet ptic,” je dejal Toffolo, “Vsi me poznajo po tem, da rišem stripe in igram rock glasbo. Ampak nihče ne ve za mojo skrito strast, za ptice. Če bi se lahko znova odločal o tem, kaj bi počel, bi postal etolog, raziskovalec vedenja živali. Ko spoznaš živali, spoznaš tudi človeka. Človek je žival.” Toffolo bi rad postal ptica, da bi preletel meje, ki ločujejo ljudi. Gradež sam je meja, meja med odprtim morjem in laguno, med morjem in zaledjem. Gradež je od Ogleja oddaljen 11 kilometrov, a vendar sta to dva različna svetova. Oglej patriarhov je razprt v srednjo in vzhodno Evropo, v njeno sredico, Gradež pa zre proti Jadranskemu morju, v Istro, v Benetke.
Za Davida Toffola so maske, s katerimi nastopa skupaj s svojim bendom, način, kako se obvarovati nasilnega, komercialnega izrabljanja videza, za pisatelja Maura Covacicha pa maska ne more skriti resničnega jaza: pod masko se skriva druga, in tako naprej do neskončnosti. “Ko govorimo o svoji notranjosti, o svojem pristnem jazu, govorimo neumnosti. Smo samo tisto, kar v nas vidijo drugi, smo to, kar počnemo,” je dejal Covacich. Govoril je o različnih svetovih, ki živijo v Gradeški laguni, o pticah, ki migrirajo, se vračajo spomladi, odletijo jeseni. Priletijo s severa, severovzhoda in odletijo na jug. Tako, kot so verniki nekoč iz Červinjana (Cervignano) romali na otok Barbano v zahvalo za konec kuge. Verniki so prihajali iz Bistrinje pri Štarancanu in iz Ronk. Tudi Slovenci so množično romali na Barbano k barbanski Mariji. Znano je množično romanje Kraševcev leta 1906, ko se jih je 550 izkrcalo z dveh parnikov. Slovenci so se tudi množično udeležili romanja leta 1951.
Danes so romarje spodrinili turisti. Tudi ribičev je precej manj kot v preteklosti. Gradež je danes turistično mesto. Namesto italijanščine slišiš angleščino, nemščino, zdaj tudi ruščino in precej poljščine. Tudi “casoni” na otočkih so se spremenili v turistično znamenitost. Če ne bi bilo toliko komarjev, bi bili lahko idealen kraj za preživljanje počitnic.
Gradež, mesto, ki bi ga Sovjeti dodelili Jugoslaviji, rojstni kraj pesnika Biagia Marina, staro romarsko središče Kraševcev, pristanišče, ki ga konjeniki krvoločnega Atile niso mogli osvojiti. Danes je Gradež globalna turistična vas. Slovencev tukaj ni, a so vendar prisotni na vsakem koraku.
ROBERT ŠKRLJ
