“Odločitev o orožju je sprejel sam državni vrh”

Spomenka Hribar ji je takoj odgovorila, da bo “še naprej tako, kot je bilo”. Čeprav avtorja razkrivata doslej neznana dejstva iz ozadja trgovine z orožjem v času osamosvajanja Slovenije, pa naj bi tudi to delo, podobno kot vsa druga dela, ki obravnavajo vojno dobičkarstvo, pogoltnilo brezno molka in pozabe. Katera napoved se je, dva meseca po izidu prve in tik pred izidom druge knjige trilogije, uresničila?

>Minevata dva meseca od izida knjige V imenu države. Kako jo je javnost sprejela?

Zgaga: “Bralci so jo dobro sprejeli. Tudi odziv številnih akterjev, ki so v njej omenjeni, tako v negativni kot tudi pozitivni luči, so ugodni. Kar pomeni, da sva takratno dogajanje prikazala korektno. Pomenljiv pa je odziv medijev, z nekaj svetlimi izjemami. Nekateri večji nacionalni mediji bi se lahko osredotočili na nekaj res ekskluzivnih razkritij v knjigi. Ampak so šli povsem mimo njih.”

> Na kakšna razkritja mislite?

Zgaga: “Na primer, da so že leta 1990, ko je Slovenija res potrebovala vsako puško, prodajali orožje na Hrvaško. Večina slovenskih medijev je to in še druga razkritja povsem ignorirala.”

> Pa bi se morali odzvati?

Zgaga: “No, to je stvar novinarske in uredniške presoje. Delati se, da tega ne vidiš, pa je že druga zgodba.”

Šurc: “Pri knjigi, zlasti s tako občutljivo vsebino, je po moje najpomembnejša vloga založbe. Imela sva srečo, saj nama je založba Sanje prva ponudila roko. Zato bi najprej izpostavil vlogo njenega urednika Roka Zavrtanika in celotne ekipe, ki so ogromno naredili za izid in za predstavitev knjige. Odziv osrednjih medijev pa je bil po moje pričakovan. Nobenega od novinarskih kolegov ne obsojam, saj so verjetno ravnali po avtonomni uredniški presoji. Ampak je pri tem vseeno zanimivo, kako mediji delujejo, kolikšna je dejanska novinarska in uredniška avtonomija. Osrednji slovenski dnevnik najinemu delu očitno ni naklonjen.”

> Mislite na Delo?

Šurc: “Tako. O izidu najine knjige je poročal najbolj minimalistično, kar je lahko. Če bi dogodek ignoriral, bi lahko prišlo do nasprotnega učinka. Tudi na osrednji slovenski komercialni televiziji so sicer naredili korekten prispevek, vendar ni bil objavljen na dan predstavitve v času največje gledanosti, ampak šele naslednji dan ob trinajstih.”

Zgaga: “Številni slovenski mediji so se potrudili, da se je o knjigi čim manj vedelo.”

> Torej se je uresničila bojazen, da bo izid knjige, ki razkriva ozadja trgovine z orožjem v času slovenske osamosvojitve, naletel na molk?

Zgaga: “Seveda. Tudi nekatere druge knjige, ki obravnavajo trgovino z orožjem, so zadele ob zid molka. Kakorkoli, eden od najinih ciljev je bil napisati tako knjigo, da bi bili bralci nad njo navdušeni, da bi jo kupovali in jo podarjali. Da bi se sama širila med bralci. Torej, če informacija ne gre skozi osrednje medije, lahko potuje od bralca do bralca. Za oba je največja nagrada, da jo bralci sami širijo.”

Šurc: “Uspeh knjige bo potrebno meriti na dolgi rok, saj se informacija o njej širi od ust do ust. Podobno je v turizmu: noben reklamni prospekt ne bo prepričal toliko kot prijateljevo priporočilo. Sicer je bil molk po moje pričakovan in v določeni meri je tudi razveseljiv.”

> Zakaj pa?

Šurc: “Molk lahko pomeni tudi, da v knjigi ni nič narobe, da nisva naredila nobene napake. Če bi našli kakšno, četudi majhno, bi se nekateri zelo hitro odzvali. Ena malenkost bi lahko zasenčila ostalo vsebino. Še naprej bova zelo pazila, da stvari, o kateri nisva prepričana, raje ne bova napisala. V nekem desničarskem mediju so naju osebno napadli in knjigo primerjali s fantazijskimi romani, še preden so jo sploh prebrali. Če bi jo, bi ugotovili, da ni usmerjena samo proti eni politični opciji. S tem so se osmešili.”

> Zanimivo je, da v Sloveniji še zmeraj vse stvari padajo v paradigmo državljanske vojne, in tudi za vajino raziskavo je bilo pričakovati, da jo bodo umestili vanjo. Bodo poskušali ugotoviti, kdo je skriti naročnik vajine knjige, kdo je v ozadju? Torej kdo?

Zgaga: “Najprej bi odločno zavrnil paradigmo državljanske vojne. Mislim, da je bil Justin Stanovnik iz Nove slovenske zaveze tisti, ki je dejal, da smo Slovenci še zmeraj v državljanski vojni. Jaz mislim, da nismo. Upam, da Slovenija nikoli ne bo v državljanski vojni. Tudi v letih 1941-1945 Slovenija ni bila v državljanski vojni, ampak je bil na eni strani upravičen odpor proti okupatorju, na drugi pa sodelovanje z njim. Prav tako zavračam, da je najina knjiga sestavni del ene ali druge paradigme. Rajši bi se vrnil k osnovam: to je običajno novinarsko delo, objavljeno v knjižni obliki. Pri njem sva upoštevala vsa profesionalna merila in s pomočjo zakona o dostopu do informacij javnega značaja pridobila več kot 6000 dokumentov. Dobila sva še precej drugih dokumentov, se pogovarjala z desetinami ljudi, navzkrižno preverjala mnogo izjav, oblikovala sestavljanko iz nešteto koščkov in jo poskušala napisati v berljivi obliki. Če kdo misli najino delo umeščati v eno paradigmo, lahko to počne, kot avtor nad tem nimam nadzora. Pomembno pa je predvsem to, da tisti, ki knjigo prebere, izve nekaj več o tem, v kakšni državi živi oziroma kdo nam vlada.”

Šurc: “Nikoli nisem bil obremenjen z umeščanjem v levo ali desno opcijo. Kot novinarja sva poskušala narediti nekaj kakovostnega, po vseh kriterijih profesionalnega novinarstva. Kritično bralstvo je tisto, ki bo presodilo, ali sva pri tem uspela ”

Zgaga: “Medijski molk ob izidu knjige je precej zgovoren. Mediji pogosto molčijo, ko bi morali kričati. Po drugi strani kričijo ob nepomembnih rečeh. Mediji danes v glavnem ne opravljajo svojega poslanstva, torej državljanov ne informirajo o ključnih rečeh, ki se tičejo javnih zadev in upravljanja države. Spomnimo se samo obdobja prejšnje vlade, ko je bilo zamenjanih 80 odstotkov urednikov, posegi v medije pa so bili vsakdanja praksa. Z Matejem sva si, takrat ko sva razmišljala o knjigi, dejala, da morava nekaj narediti, se vrniti k osnovam, nazaj h koreninam. Napisati zares vrhunsko novinarsko profesionalno delo, takšno, kot mora biti. Imela sva veliko srečo, da sva našla založnika, ki nama je delo izdal. Mislim, da bi bilo tudi v etabliranih medijih težko objaviti take stvari. Že prej sva poskušala objaviti intervjuje na temo trgovine z orožjem, vendar ni bilo nobenega interesa. Morda je tudi knjiga V imenu države pokazatelj, da je profesionalno novinarstvo, ki se ne ozira na politiko, ampak temelji zgolj na dejstvih, dokumentih in pričah, še vedno mogoče.”

> Zagrizla sta v res trd oreh. Sta bila kdaj na tem, da bi obupala, da bi raziskavo opustila?

Šurc: “Vsak dan posebej. Toda spodbujala sva drug drugega, se med seboj motivirala in si pomagala. To je bilo timsko delo dveh, en sam bi ga težko opravil.”

> Sta eden drugega nadzorovala, preverjala?

Šurc: “Združila sva kvalitete enega in drugega, slabosti pa dala nekoliko na stranski tir. To se je obrestovalo. Soavtorstvo je poseben prispevek k tej knjigi.”

Zgaga: “Ideja o knjigi se je porodila že leta 2007. Tedaj sva začela razmišljati, se pogovarjati, ugotavljati, kako se lotiti tako velikega zalogaja. Najprej sva načrtovala, da bi najina preiskava temeljila na javnih virih, potem je prišlo do velikega preboja, ko je informacijska pooblaščenka ugodila najini zahtevi za dostop do informacij javnega značaja. Dobila sva več tisoč dokumentov. Potem ko sva prišla do izvirnih informacij, sva morala ponovno razmisliti, kako preiskovati. To je bilo leta 2009, potem sva vsak dan sestavljala, preverjala. Od oktobra 2010 dalje pa je bila samo še faza pisanja. Najprej sva mislila, da bo samo ena knjiga, potem sva videla, da imava v rokah veliko število različnih zgodb in da bi bilo škoda katero izpustiti. Celota bi bila nepopolna. Na koncu sva se odločila za trilogijo.”

> Obstajajo dokumenti o trgovini z orožjem, do katerih vama ni uspelo priti? Na ministrstvu za obrambo, na primer?

Šurc: “So. Še vedno se bije pravna bitka med uradom pooblaščenke in ministrstvom za obrambo, ki se je izkazalo za najbolj zaprto institucijo. Tam sva naletela na največje težave pri pridobivanju dokumentov.”

Zgaga: “Od nastanka samostojne Slovenije je minilo že 20 let, trgovina z orožjem pa je potekala v glavnem v letih 1991 in 1992. Že 20 let gre torej za zgodbo, ki burka politično prizorišče in hkrati je eden od izvirnih grehov, zakaj slovensko pravosodje ne deluje tako, kot bi moralo. Javnost pa ima pravico vedeti, kaj so takrat počeli. Argumenti, s katerim poskušajo dokumente skrivati pred javnostjo, je šibkejši kot interes in pravica javnosti do obveščenosti. Skrajni čas je, da umaknejo oznake tajnosti in javnosti pokažejo, kaj vse se je tedaj dogajalo. Večina zadev je namreč kazensko že zastarala. Dlje časa, ko jih bodo skrivali, slabše bo.”

> Mar pri tem ne gre za zadeve zasebnega značaja?

Šurc: “Ne, daleč od tega! Ne gre za zasebne trače, ki so v sodobnem času tako razširjeni v medijih: kukanje skozi ključavnice v spalnice bogatih in slavnih ali prisluškovanje pikantnim zasebnim telefonskim pogovorom. Ne. Pri trgovini z orožjem je šlo za državni denar. Orožje JLA, s katerim so trgovali, je bilo državna last. Kaj to pomeni? Naši starši so dolga leta prispevali denar, s katerim se je JLA oboroževala, nakopičila je toliko orožja, da se je imela za četrto najmočnejšo vojsko v Evropi. Potem pa je denar iz odprodaje tega orožja v glavnem končal v zasebnih žepih. Za to krajo ima javnost pravico izvedeti.”

> Zakaj ima pravico izvedeti?

Zgaga: “Ker je šlo za vojno dobičkarstvo. Ni šlo za navadno korupcijo, s katero bi si nekateri neupravičeno povečali premoženje in si napolnili žepe. Prodajali so orožje, s katerim se je potem streljalo in ubijalo. Vojno dobičkarstvo je dejavnost, ki ga preganjajo vse urejene družbe. Je eno najbolj amoralnih početij. Pred 20 leti je do vojnega dobičkarstva brez dvoma prihajalo. Vanj so bili vpleteni državni organi in njihovi takratni predstojniki. Pri tem ne gre zgolj za kazniva dejanja, gre predvsem za moralno zavržena dejanja. Kakorkoli se sliši nenavadno, gre vendarle za naš dolg do prihodnjih generacij. Gre za vprašanje, ali živimo v družbi, v kateri je posameznikom dovoljeno prekupčevati z orožjem in služiti na račun trpljenja tisočev, ki so izgubili življenja. V Bosni je bilo 100.000, na Hrvaškem 30.000 mrtvih. Naši nekdanji sostanovalci v skupni državi dobro vedo, kdo jim je prodajal orožje in kam so dajali denar. To je dolg, ki ga mora družba razčistiti. Če tega ne bomo storili, se bo greh vedno znova vračal v valovih, kot se vrača že 20 let od osamosvojitve. Imamo pravico vedeti. Skrajni čas je že, da državni organi umaknejo oznako tajnosti in omogočijo objavo vseh dokumentov. Brez kakršnih koli pogojev.”

> Ampak mar ni problem v tem, da so protagonisti tedanje trgovine z orožjem danes politično še aktivni? Njihova nadaljnja politična usoda je odvisna od razkritja teh dokumentov. Kako torej pričakujete, da bodo te osebe dovolile odprtje arhivov?

Šurc: “Natanko tako. Zato se toliko upirajo odprtju arhivov, zato poskušajo problem ignorirati. Pri trgovini z orožjem je šlo za prvobitno akumulacijo, za kopičenje bogastva. Denar iz te trgovine ni končal samo v zasebnih, temveč tudi v strankarskih žepih. Če so denar dobile politične stranke, se je lahko povečal njihov politični vpliv. Zelo očitno je šlo za krajo, ampak nihče, razen redkih izjem, ki pa so bili zato preganjani, ni storil nič. Zakaj tega ni uspelo razčistiti ne tožilcem, ne kriminalistom in ne politikom? Zato, ker je bila zanje afera prevelika, preobsežna, ker je bilo vanjo vmešanih preveč vplivnih ljudi. V trgovino z orožjem je bil neposredno vpleten minister, stvar pa so preiskovali kriminalisti z istega ministrstva. Absurdno! Kako bo podrejeni preiskoval svojega šefa?”

Zgaga: “Treba je povedati, da se s trgovino z orožjem niso ukvarjali samo ljudje z enega političnega pola. Trgovci z orožjem so se razkropili po več političnih strankah, na obeh polih in v politični sredini. Vanjo so vmešane najvišje politične strukture. Imeli so veliko denarja. Zelo zanimivo bi bilo analizirati financiranje volilnih kampanj. V blagajne nekaterih strank se je steklo veliko denarja.”

> Za katero politično stranko naj bi šlo?

Zgaga: “Ni šlo samo za eno politično stranko, ampak so se sredstva razkropila po večih. Mogoče tiči prav v tem odgovor na vprašanje, zakaj v 20 letih še nismo prišli do razpleta. Položaj spominja na sceno iz filma Quentina Tarantina Reservoir Dogs, v kateri protagonisti drug drugemu držijo pištolo na čelu. Pri nas drug drugega držijo v šahu z informacijami. Zato se družba ne more nikamor premakniti. Če bi kdo vendarle sprožil oziroma če bi kdo prvi spregovoril, bi morda prišlo do tega, da bi drug o drugem povedali vse. To si lahko samo želimo, saj bi javnost izvedela, kaj so zares počeli. Včasih se zdi, da se vplivneži preprosto igrajo z javnostjo. Temo o orožju sprva umetno napihnejo, povedo, kar so povedali že pred petimi ali desetimi leti. In potem utihnejo. Javnost je na videz potešena. In tako naprej do naslednjega ciklusa.”

Šurc: “Najbolj zanimivi so njihovi izgovori, ko opravičujejo svoje delovanje. Pravijo, da so bili povsem drugi časi, neprimerljivi s sedanjimi. 'Ma, kakšen parlament neki', pravijo. 'Takrat je bila vojna, časi so bili napeti, zato ni bilo časa, da bi odločitve verificirali v skupščini!' Trdijo, da danes ne bi bili samostojni, če ne bi iz tujine tihotapili orožja, saj smo bili pod embargom. Oboroževanje naj bi sicer bilo nelegalno, a legitimno. Toda pri tem so velike luknje. Embargo so nekateri nesramno izkoriščali za zasebne posle, za lastno bogatenje. Problem je, da ne vemo, kam je izginil ves denar od prodaje orožja, toda v nekaterih primerih so vendarle vidni nekateri sledovi, ki sva jih zaznala v dokumentih, in pa gmotne koristi nekaterih posameznikov in političnih strank.”

Zgaga: “Zanimivo je, da je večina ladij z orožjem priplula šele po osamosvojitvi. Torej argument, da je orožje bilo za obrambo osamosvojitve, ne drži. Šlo je za trgovino. Res je sicer, da je bilo z varnostnega vidika pomembno dogajanje na Hrvaškem, vendar je vprašanje, ali je bila odločitev, da se orožje prodaja, pravilna ali ne. V zadnjih 20 letih ni bilo resnih strokovnih analiz vojaških spopadov v Sloveniji. O desetdnevnih bojih za osamosvojitev je veliko 'partizanskih' zgodb, mitov, pravih študij, ki bi jih izdelali vojaški strokovnjaki, pa ne. Nekatere razprave se začenjajo šele zdaj, po 20 letih. Medtem so nekateri postali 'osamosvojitveni heroji'. Vojno za Slovenijo so zlorabili za svoje koristi, v imenu države pa so kupovali orožje in ga preprodajali. Ob tem vedno znova slišimo opravičila, češ, dobro je, da smo ga prodajali, da so se na Hrvaškem borili namesto nas. Kdo pa pravi, da bi se v Sloveniji res morali boriti? Zgodovinarji bodo morda kdaj pozneje odkrili, kakšni pogovori in dogovori so v resnici potekali na relaciji Ljubljana-Beograd-Zagreb. Ampak na vsak način je vojno dobičkarstvo bilo in še danes bremeni slovensko družbo.”

> Sta za trgovino z orožjem najbolj odgovorna tedanja obrambni in notranji minister Janša in Bavčar?

Zgaga: “Onadva sta bila vendarle samo ministra. Tu je še predsednik vlade, predsednik republike in svet za ljudsko obrambo, od leta 1992 svet za obrambo. Celotna veriga poveljevanja nosi objektivno odgovornost.”

Šurc: “Janša in Bavčar sta bila res samo ministra, vendar sta veljala za 'glavna osamosvojitelja'. Vprašanje je, koliko vpliva je imel nanju predsednik prve vlade. Zdi se mi, da je nekaterim pomembnim akterjem iz prejšnjih političnih in gospodarskih struktur danes malo žal, da so Janši in Bavčarju pomagali pri političnem vzponu. Morda bi Niko Kavčič o tem vedel kaj več? Zanimive pa so primerjave s Hrvaško. Tam je bila vojna neprimerno bolj krvava kot v Sloveniji. Na Hrvaškem je šlo za večje količine orožja in in še večje količine denarja, ki so izginile, načini zlorabe pa so bili podobni kot v Sloveniji. Kljub temu je Hrvaška korak pred Slovenijo pri reševanju tega vprašanja. Prizadevajo si za to, da vojno dobičkarstvo ne bi zastaralo. Obsodili so enega glavnih trgovcev z orožjem, Zagorca. Koga pa so pri nas? Nikogar.”

Zgaga: “Gre za vprašanje politične odgovornosti. Kdo so bili leta 1991, 1992, 1993 na vodilnih položajih v Sloveniji? Obrambni minister je bil Janez Janša, notranji Igor Bavčar, Varnostni organ ministrstva za obrambo je vodil Andrej Lovšin, Varnostno-informativno službo Miha Brejc. Do maja 1992 je bil predsednik vlade Lojze Peterle, potem Janez Drnovšek, vrhovni poveljnik je bil Milan Kučan. Kakorkoli obrnemo, odločitev o orožju je sprejel sam državni vrh. Se pa iz vpletenih imen vidi, da je bil vpleten celoten političen spekter. V tem je treba iskati odgovor na vprašanje, zakaj zadeva še danes ni razčiščena in zakaj so na Hrvaškem pred nami v preiskavi o vojnem zaslužkarstvu. Na Hrvaškem je bivši predsednik vlade Ivo Sanader v priporu, v Sloveniji je proti bivšemu predsedniku vlade Janezu Janši vložena obtožnica, ampak ima tako medijsko podporo, da večina pričakuje, da bo znova postal predsednik vlade.”

Šurc: “Na Hrvaškem je emigracija obilno finančno podprla njihovo osamosvojitev, pa niso nikoli izvedeli, kam vse je izginil njihov denar. Tudi denar od prodaje družbenih stanovanj je bil namenjen za orožje, vendar ni povsem jasno, kam je odtekel, ali je končal na zasebnih računih v tujini. Pri njih so mediji pisali o tem, a so bili prezrti. Kljub temu se zdi, da si na Hrvaškem bolj iskreno prizadevajo razčistiti te stvari, kot so jih pri nas. Pozitivno vlogo pri tem ima zlasti predsednik Ivo Josipović, v Sloveniji pa je bil sedanji predsednikov svetovalec za obrambne zadeve vpleten v nečedne posle z orožjem. Predsednik ima tako zvezane roke.”

> Mogoče je problem v tem, ker so vse skupaj zakrili z nacionalnim interesom. Kradlo se je, ampak v imenu države ...

Zgaga: “Na območju nekdanje Jugoslavije je nastalo kar nekaj državic. Elite, ki jih vodijo, so bolj ali manj iste kot ob razpadu skupne države. Večina je prišla do ogromne akumulacije kapitala ravno v času vojn, ko je veljal embargo za strateške surovine - ali za orožje ali za nafto. Najbogatejše osebe v Srbiji in na Hrvaškem so bile tesno povezane tako z Miloševićem kot s Tudjmanom. V Sloveniji je zanimivo videti, kako se nekatere osebe s seznama najbogatejših pojavljajo v orožarskih aferah. Žalostno je, da smo prebivalci območja nekdanje Jugoslavije obsojeni na vedno ena in ista imena. Tudi če se umaknejo v ozadje, vlečejo niti odločanja od tam. Pri čemer zlorabljajo svoje povezave s tajnimi službami in organi pregona. Še vedno ohranjajo dejansko moč.”

Šurc: “Kdor ima kapital, ima tudi politično moč in vplivne 'prijatelje', ki jih lahko kupi.”

Zgaga: “V teh državicah še vedno vladajo trgovci z orožjem.”

> Velik del prometa z orožjem je potekal preko Luke Koper. So za to trgovino vedeli tudi vodilni v pristanišču?

Zgaga: “Prav gotovo.”

> Bosta o tem kaj več razkrila v drugi knjigi trilogije?

Šurc: “O, seveda. Luka Koper je bila takrat edina odprta luka z območja nekdanje Jugoslavije. Vsa hrvaška pristanišča so bila blokirana.”

Zgaga: “V Luko Koper je priplulo več kot deset ladij z orožjem. Bilo ga je več tisoč ton. Nekateri Koprčani se verjetno spominjajo, kako so po mestu vozili tovornjaki s hrvaškimi registrskimi tablicami. Luka je bila namreč v prvem obdobju osamosvajanja eno ključnih logističnih središč za oboroževanje Hrvaške.”

Šurc: “Druga knjiga veliko govori o mednarodnih povezavah. Njen naslov je Preprodaja. Nekatera poglavja so res šokantna. Tudi italijanska in albanska mafija nastopata, pa nekateri znani gospodarstveniki iz Slovenije.”

Zgaga: “V letih 1991 in 1992 je bil eden glavnih poslov prav prodaja orožja. Vsak avtoprevoznik je vedel, da če hoče zaslužiti, mora poznati koga, ki je blizu obrambnih struktur, da bo lahko dobil posel za prevoz orožja. Prejel bo gotovino na roko in si bo z denarjem morda lahko kupil nov tovornjak. Podjetja, ki so se ukvarjala s trgovino z orožjem, so bila ugledna slovenska podjetja, ki pa jih danes večinoma ni več. Drznil bi si trditi, da so ta podjetja propadla med prvimi. Med najpomembnejšimi sta Iskra in Slovenijales.”

> Zakaj so tako hitro propadla?

Zgaga: “Poslovneže, ki so jih vodili, je očitno bolj mikal hiter zaslužek z orožjem kot investicije v osnovno dejavnost.”

Šurc: “Večina teh podjetij je imela poslovalnice zunaj Slovenije in preko njihovih računov so potekale transakcije. Če si hotel prodajati orožje, si moral imeti račun v tujini.”

> Dregnila sta v najbolj občutljivo točko osamosvajanja. Sta se zaradi tega kdaj bala za svoje življenje?

Šurc: “Bila sva zelo previdna, delala sva na skrivaj. Tekste sva imela na USB ključkih, kodirane. Ljudje večinoma niso vedeli, kaj pripravljava. Bili so presenečeni, ko sva se pojavila kot soavtorja te knjige. Ampak problemov ni bilo. Danes pa mislim, da sva med najbolj varnimi ljudmi. Sva zbir informacij. Torej, če je kdor koli hotel preprečiti najino delo, je krepko zamudil.”

Zgaga: “Neposrednih groženj za zdaj ni. Najino preiskavo je sofinanciral Evropski sklad za preiskovalno novinarstvo, imava veliko kontaktov v tujini in ob izidu knjige sva bila v rednih stikih z mednarodnimi organizacijami v primeru, če bi se nama kaj zgodilo. Varnost je v bistvu vedno na prvem mestu. Nekateri so namreč res izgubili življenje. Bili so umorjeni. In to v zvezi s trgovino z orožjem. Kjer je trgovina z orožjem, so vselej poleg velike vsote denarja. In ker je zraven orožje, lahko hitro pride do žrtev. Tega se zavedava. Zato sva bila ves čas previdna. Zdaj je knjiga objavljena in javnost je najin največji zaveznik.”

ROBERT ŠKRLJ

Blaž Zgaga, Matej ŠurcRobert Škrlj