Odmorja

In tudi v primeru našega naslova je tako. V bistvu ge za to, da se Odmorja poslavlja od morja ali, povedano drugače, v stečaj je šel Delmar, zadnji večji izolski trgovec z ribo. To je zadnji udarec ali, prosto po Pink Floydih, “the final cut”. Zadnji udarec tistemu, kar je Izolo držalo pokonci desetletja in po čemer je bila v slovenskem prostoru edinstvena, sicer pa znana tudi daleč naokoli. Daleč stran od morja. Tudi in predvsem zaradi ribičev, ribolova in ribjih konzerv. Konzerve so končale v Pivki, nekaj ribičev pa na srečo še vztraja, čeprav pravijo, da ne lovijo kaj dosti.

Resnici na ljubo bi bilo čudno, če bi. Po podatkih organizacije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) je kar 87 odstotkov ribjih fondov, ki jih redno spremljajo v svetovnih oceanih in morjih, prelovljenih ali vsaj zelo osiromašenih. Niti v Jadranskem morju ni nič boljše. Plava riba se sicer menda še kar drži, pač pa to ne velja za pridnene vrste, kot so list, trilja, kozica, kanoča ter celo sipa in moškatna hobotnica.

Za tako stanje ribjih zalog Jadranskega morja seveda ne gre kriviti slovenskih ribičev in njihovih miniaturnih plovil, je pa res, da bi morda lahko tu in tam odločneje rekli kakšno več na temo ukrepov, s katerimi bi stanje v morju izboljšali. Zadnjič je bilo slišati, da je leščurjev toliko, ker so zavarovani. Če bi bilo to res, potem je rešitev za opustošene ribolovne zaloge in ogrožene vrste nasploh tako rekoč na dlani.

A stvari najbrž le niso tako preproste. Zavarovanih je kar veliko rastlinskih in živalskih vrst, v morju in na kopnem, pa jih zato ni bistveno več. Če bi bila rešitev tako preprosta, potem bi tudi v Jadranskem morju srečevali sredozemskega tjulenja, želvo orjaško črepaho in še kaj bi se našlo. A očitno zavarovanje ni dovolj. Ne “prevaga” nad onesnaževanjem, prelovom, prometom, hrupom, pozidavo in drugim našim početjem, manj ali bolj vizionarskim. Tisto manj je rezervirano za čas med volitvami, tisto bolj pa za čas tik pred volitvami. Tako kot krpanje lukenj na cestah in pločnikih, gradnja vrtcev in šol, urejanje zelenic, prirejanje “fešt” in ognjemetov. Dober ulov je seveda odvisen tudi od vabe, in za pravo vabo se denar vedno najde. Tako kot se vedno najde prijazen in nasmejan obraz, ki nas nagovarja z večjih in manjših plakatov. So vseh barv in barvnih odtenkov in intenzivno lovijo poglede mimoidočih potencialnih volivcev. Ene poznamo, večine pa pravzaprav ne. Družbeno angažirani so postali kar naenkrat, čez noč, in če je verjeti zapisanemu in izrečenemu, se nam vsekakor obetajo boljši časi. Vsaj tako, na prvi pogled. A kot pravi naš švedski znanec, so stvari le redko takšne, kakršne so videti.

In tudi pri volitvah in volilnih obljubah velike večine strank in list ni dosti drugače. Ker sem zadnja leta Izolan “a tempo pieno”, sem seveda pozorneje prebral predvsem strankarska predvolilna obvestila, ki so končala v domačem poštnem nabiralniku. A ker sem bil pred tem tudi Koprčan in Pirančan, sem pošpegal še k sosedom. “Kej čm rečt,” bi rekel Mlakarjev Karlo Špacapan, na zahodu nič novega. Tudi ob morju pravzaprav ne. Eni bi gradili ribiško vas, kot da so izolski ribiči nekakšni brezdomci, drugi bi ribičem, ki se preživljajo z ribištvom, pomagali tako, da bi podpirali športni ribolov. Eni bi do trajnostnega razvoja z sodelovanjem, znanjem in inovativnostjo, drugi bi trajnostno razvili prostor in (ne moreš verjeti) celo okolje.

Vsi bi ugodnejše poslovno okolje za gospodarstvo, posebej tisto turistično, ničesar pa nam ne sporočajo o kakšnih ugodnih pogojih in poslovnem okolju za na primer učinkovitejše upravljanje s Krajinskim parkom Strunjan, z Debelim rtičem ali Piransko punto. Kakor da so Strunjan, Debeli rtič in Piranska punta v Džibutiju in ne v Kopru, Izoli in Piranu. Pač pa je nekaj napisanega in predvsem narisanega v zvezi z “urejanjem” morja in morskega obrežja med Izolo in Koprom. Tudi v tem primeru pravzaprav nič novega. Samo bolj vizionarsko je narisano. Na prvi pogled.

ROBERT TURK