Odšel je kot kmečki fant, vrnil se je s tankom
Danes proslavljamo 69 let od zmage nad fašizmom in nacizmom. Nepojmljivo je, v kakšnem položaju so se znašli primorski fantje in možje, ki so se morali pred in med 2. svetovno vojno z italijanskim orožjem v rokah žrtvovati za državo, ki ji je vladal fašistični totalitarni režim z jasno raznarodovalno politiko do Slovencev.
Številni med njimi so po kapitulaciji Italije postali prekomorci, ki so v zadnjem letu in pol vojne na jugoslovanskih tleh močno okrepili boj proti okupatorju in protipartizanskim silam. Med njimi je bil tudi Jože Vičič iz Ilirske Bistrice. Kot tankist 1. tankovske prekomorske brigade je v domačih krajih sodeloval tudi v zadnji veliki bitki za osvoboditev Primorske in se s tankom kot zmagovalec pripeljal v rojstno vas Čelje.
Vičič se je leta 1922 rodil v Čeljah v Brkinih. Osemčlanska družina s šestimi otroki se je preživljala s kmetijstvom. Jože se iz otroštva spominja, da je oče bral Mali list, časopis, ki je med letoma 1923 in 1929 izhajal v Trstu. Italijanska učiteljica je bila dobra in prizanesljiva, grenak priokus pa mu ostaja zaradi denarne kazni, ki jo je na veliki šmaren leta 1941 zaradi petja na vasi v lastnem, slovenskem jeziku moral plačati fašistom.
Dvajsetletni fant na severnoafriško fronto
Kot petnajstletni kravji pastir je prvič videl italijanskega vojaka s peresi na klobuku in se ga prestrašil. Takrat se še ni zavedal, da bo čez nekaj let moral tudi sam obleči italijansko vojaško suknjo. Januarja 1942 je bil vpoklican v italijansko vojsko in dodeljen k artileriji v Trento, kjer je bil na štirimesečnem urjenju in kamor sta ga prišla dvakrat obiskat oče in sestra. Nato so ga premestili v južno Italijo, v Caserto v Kampaniji, od koder je moral na severnoafriško fronto.
Maja 1942 so ga z letalom prepeljali v Tunis in nato v Alžir: “Na fronti sem bil dodeljen za vzdrževanje in popravilo telekomunikacijskih naprav. To so bile telefonske žice, ki se jih je vleklo po tleh. Če je granata prebila žico, ni bilo več veze med zaledjem in fronto. Takoj smo morali vse popraviti. Videli smo, da Anglo-Američani stopnjujejo pritiske iz zraka, z morja in na kopnem, zato smo imeli občutek, da bomo zelo težko ostali živi. Vojno polje je bilo široko, ampak je bilo malo prostora, da ne bi padla kakšna granata. Občutek je bil grozljiv.”
Večkrat je iskal priložnost, da bi se predal anglo-ameriškim zaveznikom. To mu je uspelo julija 1943, ko je dezertiral skupaj z italijanskim vojakom iz Piemonta: “Dogovorila sva se, da bova čakala na razdeljevanje hrane in na hud napad anglo-ameriških enot. In tako sva izkoristila priložnost. Bila so območja, polna vojakov in je bila gosta koncentracija ognja. Bila so pa tudi, rekli smo korita, kjer ni bilo nobenega vojaka. Oba sva šla z glavo skozi zid. On je bilo celo ranjen v nogo.”
V Palestini pod domačim komandantom
V britanskem ujetništvu je bila skupina približno tridesetih slovenskih fantov kmalu ločena od italijanskih. Jože je bil vključen v Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon v Palestini. “V gardnem bataljonu smo imeli dobre ugodnosti, bili smo sestavni del angleške vojske, imeli smo tako uniformo kot angleški vojaki, dovolj hrane in spali smo v šotorih. Komandant je bil Prosen iz Ilirske Bistrice.”
Ko je Jože slišal za razmere v Jugoslaviji in izvedel, da so zavezniki priznali partizansko vojsko in je bila s tem dana možnost opredelitve za vojsko kralja Petra II. ali za Titovo vojsko, se je januarja 1944 opredelil za Tita: “Večinoma smo se opredelili za partizane, ker smo videli, da v kraljevi gardi nimamo več kaj iskati. Fronta je padla in smo komaj čakali na odhod v Jugoslavijo.”
Na poligonu v Khatatbi v Egiptu so Jožeta na tankovskem tečaju določili za telegrafista in topničarja. Urjenje je potekalo tudi po dvanajst ur dnevno, vojaki namreč oborožitve niso poznali, zaradi neznanja angleškega jezika pa so jim morali predavanja prevajati. Po končanem urjenju so bili z osebno garderobo prepeljani iz Afrike na italijanska tla. Prek Taranta so prišli v Gravino, kamor je postopoma prihajala vsa oborožitev za 1. tankovsko brigado, ustanovljeno julija 1944.
Od belega kruha k črnemu
Prihod na Vis je bil za Jožeta nepozaben: “Ko smo prišli na Vis, smo imeli tak sprejem! Otroci in gospodinje so nas zasuli z mandeljni in rožami. To je bilo tako presenečenje! Postavili so slavoloke, ker so vedeli, da se bo izkrcala tankovska brigada.” Kot dobro oblečeni, opremljeni in oboroženi so se na vojaški poti, ki je sledila čez Dalmacijo, Hercegovino in Hrvaško proti Sloveniji, razlikovali od “starih” partizanov: “Nekateri partizani so bili slabo oblečeni in so nam očitali, da smo prišli od belega kruha. Mi pa smo jim morali dopovedati, da smo šli od belega kruha na riskanten črn kruh.”
Jože poudarja, da si je prvi oficirski čin zastavnika, za katerega so ga predlagali po boju za osvoboditev Bihaća, prislužil s herojskim bojem in z vojaško taktiko: “Ni bilo enostavno. Moral si poznati teren, ker tank je bunker, ki te zaščiti pred pehotnim orožjem, je pa tudi grobnica, če ti odpove. Na Širokem bregu so nam ustaši s puškomitraljezom in ročno bombo poškodovali zobčenike, da se kupola ni več vrtela. V tanku smo se dogovorili, da se bomo sami fentali, če bodo odprli vrata kupole. To med pripovedovanjem v mirnodobnem času zveni kot fantazija. Srečo smo imeli, da je prišel drugi tank in da smo se rešili.”
S tankom domov kot zmagovalec
Jože, ki je med vojno rad razmišljal o svojih domačih, je hrepenel po prihodu domov in osvoboditvi domovine: “Primorci smo čutili stisko: iz ostalih delov Jugoslavije so zmeraj lahko govorili, da osvobajajo svojo domovino, mi pa nismo imeli svoje domovine.” Zato je bilo napredovanje 1. tankovske brigade v smeri proti Reki in Ilirski Bistrici, torej proti njegovim domačim krajem, zanj toliko bolj osupljivo in opogumljajoče. Uničenje 97. nemškega korpusa pri Ilirski Bistrici je bilo ena od izjemnih zaslug brigade in za Jožeta veličasten uspeh: “Maja 1945, ko smo osvobodili Ilirsko Bistrico, sem prišel s tankom v Čelje. Odšel sem kot navaden kmečki fant v italijansko vojsko, prišel pa kot zmagovalec z zmagovitim tankom! Kakšen občutek je bil to!”
Medtem ko je del 1. tankovske brigade osvobodil Trst, je del brigade v okviru motoriziranega odreda krenil proti Koroški. Jože omenja množico protipartizanskih enot, ki so jih transportirali na železniško postajo v Beljaku, od koder so jih odpeljali nazaj v Slovenijo. V drugi polovici maja 1945 se je umaknil s Koroške. Jože je po vojni dosegel čin kapetana 1. razreda JLA in je v vrhniški vojašnici ostal do leta 1949, ko je bil zaradi zahteve po demobilizaciji izključen iz komunistične partije. Vrnil se je v Čelje, se vključil v delo krajevnega odbora, postal referent za vojaško vzgojo pri vojaškem odseku, se zaposlil v Tovarni organskih kislin v Ilirski Bistrici in si ustvaril družino.
IRENA URŠIČ
