Odšel je v svoje pesmi, zdaj je luč

Pesnika Toneta Pavčka bomo zdaj lahko samo še brali, nič več v živo poslušali, kot so ga neštetokrat po slovenskih šolah učenci, ki jih je tako rade volje obiskoval, jih bodril in vedril s svojo pesmijo in optimističnim pogledom na življenje. Obmolknil je njegov pogumni in odločni glas, ki je razveseljeval, tudi ko je pripovedoval o žalosti. Njegovega glasu ni več, a živa in glasna bo ostala njegova zapisana beseda: pesmi za odrasle, za otroke, za zaljubljene in resno razmišljajoče, pesmi hudomušnice, satirične zbadljivke in trpke posmehljivke ... Tako sem razmišljal.

Njegova pesniška beseda, ki se je napajala iz njegovega mehkoglasnega dolenjskega narečja, mu je bila vdana kakor vernik bogu, a jo je tudi sam častil in spoštoval kot naš najžlahtnejši zaklad. Ubogala ga je kot esejista, pripovednika, publicista, urednika, govornika s pojočim gromkim glasom. A najbolj ga je ubogala, ko je ustvarjal pesem. Ko pišem prozo, pravim, da garam, ko se mi poraja pesem, pravim, da lahkotno brez napora ustvarjam. Tako mi je dejal, ko sva ob najinih sobotnih dopoldanskih pogovorih ob mizi pred njegovo hišo v Seči pri Portorožu - kajti pri njem se je po dolenjskem običaju vse najzanimivejše dogajalo pred hišo - razglabljala o pesništvu in pripovedništvu. Največ o pesništvu. O besednih knezih Murnu, Otonu, kot je prikupno imenoval Župančiča, Kosovelu, Kocbeku, Udoviču, Balantiču, pa o štiriperesni deteljici Zlobcu-Menartu-Koviču-Pavčku in o drugih naših. In tudi tujih, ki jih je prevajal.

Pesem pride ali pa ne pride. Če je ne ujameš, ti uide v nepovrat in se nikoli več ne vrne. Prozo in esej lahko prikličeš sam in ju prigaraš z razmišljanjem, ožemanjem spomina, miselno gimnastiko, nizanjem besede na besedo. Tako mi je govoril. Pesem se ti ulije ali ne ulije, ti posije ali ne posije sama, naj zunaj sije sonce ali pada dež, je rad zavil v besedno igro ali šalo. A nikoli nisi zadovoljen, zato prisluškuješ šepetanju okoli sebe, grebeš vase, iščeš ritme, verze, kitice in rime, pa poskušaš in poslušaš znova, mi je odškrnil vrata v svojo pesniško delavnico.

Skrivnosti pesmi, ki se potem, ko so zapisane, ne zdijo več skrivnosti, so se mu najradodarneje razodevale v ritmu hoje. Zato je dan na dan odhajal na sprehode po solinah v nižavi nedaleč od svojih oljk in trt v Seči. Tam so mu galeb, polojnik, čigra, morska lastovka, dih vetra, nakodrani vodni valčki na solnih poljih in v morje prelivajoče se obzorje šepetali svoje pesmi, ubrane, umerjene in umirjene kot večnost. Ko se ulije, se ulije, naprej pa teče sámo od sebe skozi tebe, mi je s preprosto prispodobo izdal skrivnost, kako se mu rodijo verzi. Vse je hitro izoblikovano, je nadaljeval, vse znam na pamet. Zapisovanje na papir je le prepis iz glave, kar je že dokončno izoblikovano.

V tem je bila skrivnost - ki smo jo marsikdaj občudovali - da je mnoge svoje pesmi znal na pamet in verze iz njih prepletal med pogovor, kakor da jih bere iz knjige. Na pamet je citiral ne le svoje pesmi, zlasti najnovejše, ampak tudi Brodskega, Cvetajevo, Ahmatovo, Solženicina in druge, ki jih je iz ruščine prevajal med sprehodi, največ po solinah. Vse je znal na pamet, ker je tudi pesnil in prevajal vse na pamet, pogosto brez pisala in papirja v roki. Ta dva sta ga čakala doma.

Nekoč mi je dejal, da nekaj let ni mogel delati, čeprav je redno hodil v službo, obrezal in privezal trte, skrbel za oljke, urednikoval v založbi. In je torej dosti delal. A on je pravo delo videl v ustvarjanju, v pisanju pesmi, v pogovoru z naravo, s trto, oljko, vetrom, soncem. Ko je odšel sin Marko, dolgo nisem mogel napisati niti verza, je omenil svojo bolečino bolečin. Vse okoli mene, tudi trte, oljke, vse moje delo, knjige, ki sem jih pripravljal v založbi, vse je bilo kot pusta goličava, brez življenja ali smisla, brez namena, brez pomena, brez spomina, brez imena, kakor je zapisal Oton. Ko je Slovenec radosten, si zapoje pesem. Pa tudi ko je žalosten, se reši s pesmijo. A jaz se dolgo nisem mogel.

Vendar mu je pesem spet podala roko, da se je pobral. Vzdignila ga je z dna ... In je zapel, kot da mora peti ne le zase, ampak tudi za pokojnega mladega pesnika Marka. Porodile so se pesmi zbirke z naslovom Goličava. Iz vsake stiske so ga zmerom odrešile pesmi. Zadnje verze je, že z neubogljivo roko, sam priklenjen na bolniško posteljo, napisal v slovo nedavno umrlemu dolenjskemu rojaku, ljudskemu godcu z božjim darom Lojzetu Slaku. Svojim pesmim je ostal zvest do konca svojih dni.

Ob tem spominu se mi ni bilo več tako težko sprijazniti z resnico, da “Toneta ni več ...”. Odšel je v svoje pesmi, zdaj je luč.

JOŽE HOČEVAR