Opolnomočenje za pridelavo hrane

Stanje in problemi slovenskega kmetijstva ostajajo podobni kot v minulih letih, suša in vročina sta jih zgolj nekoliko podčrtali. Prav tako draginja z visokimi cenami energentov, ki jih navzgor poganjajo vojne in geopolitične napetosti. Na poti do kupcev se kmetje srečajo s trgovci in njihovo logiko oziroma poslovnim modelom, v katerem so prisiljeni v tekmo z nizkocenovnimi pridelki pogosto vprašljivega porekla in kakovosti. Na koncu so še potrošniki, ki so soočeni z vse dražjo domačo hrano in ponudbo, v kateri kraljujejo procesirani prehranski izdelki z veliko marketinškega zaledja in po privlačnih cenah. Marsikateri kupec žal stisne zobe in prisluhne nareku denarnice. Pri čemer je treba pod črto dodati, da je pomemben del potrošnikov premalo prehransko razgledan, o čemer pričajo številne prehranske smeti na slovenskih trgovskih policah in v nakupovalnih vozičkih. Drži, da je vsak odgovoren zase, a če nas non-stop opozarjajo na nevarnosti na spletu, bi nas lahko tudi na pasti pri tistem, kar dajemo vase.

Slovenija bi lahko bila zaradi sorazmerne majhnosti dežela izjemno kratkih prehranskih verig in čvrstega zavezništva med kmeti in potrošniki. Njihovo tradicionalno srečevališče so tržnice, na njih so seveda tudi pasti, ki jih nastavljajo preprodajalci, z novimi tehnologijami pa se krepijo svojevrstne spletne skupnosti pridelovalcev in potrošnikov. V Sloveniji jih je že kar nekaj, tudi z več tisoč odjemalci, z njimi pa živila dobivajo tako rekoč obraz. Jasno, da ne bodo nadomestile prodajaln, a živijo in se krepijo, za naročila pa je potreben razmislek in načrt, kar spet ni slabo niti za paradoks sodobnega sveta, naraščajoče količine zavržene hrane. Koncept mreže je tudi svojevrsten odgovor na megaponudnike s centraliziranimi službami in racionalizacijami, ki so tudi takšne, da denimo paradižnik poleti nabavijo enkrat, dvakrat na mesec in ga dozirano postavljajo na trgovske police.

Vsak kamenček v mozaiku zaupanja med kmeti in potrošniki dviga samozavest, zoper katero so številni omejevalni dejavniki. Narava ubira svoja pota, ki se jim je treba prilagajati, a to ni le naloga in obveza kmetov. Prehranska varnost je strateška zadeva, v kateri ima tudi država pomembno vlogo. Pomaga lahko z zagotavljanjem pogojev za čim bolj predvidljivo pridelavo hrane, za ustrezne bilance pridelave, da bo čim več hrane za domače potrošnike pridelane doma, in nenazadnje z zagotavljanjem takšnega družbenega okolja, v katerem bo kmetijstvo karierna priložnost za mlade prevzemnike in morda celo takšne, ki v kmetijstvo vstopajo s kakšne druge poti.

Letos je najbolj izpostavljeno vprašanje pomanjkanje vode za namakanje v kmetijstvu. Ni niti namakalnih sistemov, ki so obenem uspešen preprečevalec spomladanskih zmrzali, niti ustreznih vodnih virov. Slovensko kmetijstvo potrebuje sisteme zadrževalnikov, četudi bo zanje kakšna grapa poplavljena. Potrebuje kakovostno in sodobno namakanje vseh kmetijskih površin, vključno s travniki. Potrebuje površine za rastlinjake za časovno podaljšano pridelavo hrane, pa čeprav bo za to kakšna dolina izgubila privlačnost za razglednice. Potrebuje veliko sodobnega znanja v kmetijstvu in za kmetijstvo. Alternativa umno pridelani domači hrani, za katero pričakujemo, da bo zdrava in varna, so nezanesljive dobave hrane iz uvoza. Uvozniki so praviloma trgovci, v njihovem poslovnem modelu pa je na prvem mestu razlika v ceni. Morda bi lahko bilo drugače s kakšno neprofitno državno agencijo za dokup hrane iz uvoza, a saj vemo, da je z njimi hitro več težav kot koristi.

Slovenske kmetije so za ekonomično pridelavo hrane premajhne, povprečna starost slovenskega kmeta krepko presega 60 let, večino tistega, kar pridelajo v enem letu, smo že pojedli. Našlo bi se žita še za kak hlebec kruha, pa goveje in perutninsko meso ter jajca, od “zdravih” živil zgolj med. Sadja in zelenjave že zdavnaj ni več, domačih rib ni bilo statistično niti do konca januarja. Lani so se nekateri kazalniki obrnili navzgor, letos bodo spet padli.

Iz Gornje Radgone so v minulih dneh prišle številne obljube in zagotovila, tam sta bila tako predsednica republike kot predsednik vlade, pristojni minister in predsednik stanovske zbornice, obenem tudi predsednik kmetijsko-prehranskega foruma največje stranke, sta iz dneva v dan stopnjevala zagotovila. Kmet da bo v središču slovenske politike, delajo načrte za vključitev mladih, za digitalizacijo v kmetijstvu in nasploh za večjo prehransko varnost.

Slovenski rod, ki je zrasel ob krompirju, polenti in mlečnih izdelkih, z domačim pridelkom danes ne bi preživel. Res so potrebne strukturne spremembe, predvsem pa hitro ukrepanje. Boljšega zavezništva, kot s svojimi kmeti, Slovenija ne more skleniti. Torej jih je treba na vse načine opolnomočiti za pridelavo hrane: stare kmetijske površine spet iztrgati gozdu, urediti namakanje in vodne vire zanj, zagotoviti podporo v znanju za učinkovito pridelave zdrave in varne hrane, kmete osvoboditi nemogoče dolgih birokratskih postopkov za širitev kmetij, izključiti iz igre zemljiške in subvencijske špekulante, narediti podeželje privlačno tako za domačine kot za obiskovalce, skratka, kmeta je treba res postaviti v osrčje slovenske politike. K vsemu le še droben pripis, da pa vsi skupaj od kmetov pričakujemo razumevanje njihove družbene vloge in njihovo poenotenje za čim bolj produktivno kmetovanje.