“Osamosvojitev je v ljudeh zbudila pričakovanja, ki se niso uresničila”

Sodeloval je pri vzpostavljanju visokošolskega programa “Filozofija” na Univerzi na Primorskem, na Filozofski fakulteti pa je pobudil visokošolski program “Filozofija kulture”. Hkrati je tudi pobudnik ustanovitve Fenomenološkega društva Ljubljana in ustanovitve Inštituta za humanistiko pri Novi reviji, član sveta Srednjeevropskega instituta za filozofijo v Pragi in Mednarodnega instituta za hermenevtiko v Torontu ter soustanovitelj Svetovne fenomenološke organizacije, v okviru katere je pripravil več mednarodnih filozofskih in kulturoloških konferenc. Na javnih tribunah in v medijih je prispeval številne družbene in kulturne kritike. Objavil pa je sedemnajst filozofskih knjig.

> V vaši najnovejši knjigi Bivanja se vidi, da je otroški spomin podpora vašemu ljubljanskemu in bogatemu mednarodnemu akademskemu življenju.

“Ko se oddaljiš od rojstnega kraja, spoznaš, kdo si, ne samo kje si. Skozi Bilje gre pot v Oglej, v bližini so se dogajale največje bitke od 4. stoletja naprej pa do soške fronte in do bitke za Trst v drugi svetovni vojni. Na Cerju nad Biljami je bil postavljen monumentalen spomenik slovenskim braniteljem. Knjigo Preboleti nihilizem. Slovenski postskript k 20. stoletju, ki je izšla letos v nemščini, sem posvetil materi. Pripovedovala mi je, kako ji je nemški vojak v drugi svetovni vojni s tanka pomolil sliko svoje hčerke, ker sta se mu zdeli podobni, in ji podaril čokolado, medtem ko so njenega očeta, mojega dedka, pred njim skrivali v kaminu. Evropska zgodovina torej, z vsemi individualnimi usodami, ki so oblikovale tudi ljudi, kakor sem jih srečeval v mladosti. Prek njihovih obrazov in izrazov še danes sprejemam neko zgodovinsko dimenzijo, ki ne tvori samo mojega doživljanja časa, marveč se prav s pomočjo nje sprašujem, kaj se zdaj dogaja z nami in kaj nas je določilo, da smo, kar smo. Dimnik stare opekarne, ob katerem se mi je prvič utrnila filozofija, še stoji. Neverjetna silina tega izhajanja je nenadomestljiva, čeprav smo površni do nje. Vse večja površinskost nas sili v bivanje, podobno čakanju na letališču. Letališče je čuden kraj, kjer nismo ne na nebu in ne na zemlji. Lebdimo sredi ogledovanja, tipkanja, prebiranja, nakupovanja. Velik del življenja je takšno lebdenje brez zgodovine, brez pričakovanja, brez pesmi, kar pa je pravzaprav spet neka pesem, razmišljujoča …”