Oživitev stare ideje o lahki mestni železnici med Koprom in Trstom

Potrebovali smo torej eno stoletje, da smo spet na izhodišču. Tak je naš napredek. Ukinili smo meje, mejne prehode, mejni nadzor, povezali avtocestna omrežja obeh držav - stare železniške povezave pa še nismo obnovili. Zaradi domnevne konkurence med severnojadranskimi pristanišči, zaradi bojazni Slovenije, da bi povezava med Koprom in Trstom koprskemu pristanišču izmaknila tovor in ga preusmerila na pontebsko železnico, zaradi togosti državnih birokracij, se je najbolj logična, najbolj ekonomična in najkrajša povezava med Koprom in Trstom po železnici odmaknila v sivo, nedoločeno prihodnost. Zdaj naj bi Slovenija prvič pristala na tako povezavo. Pravzaprav zgolj na izdelavo “predhodne študije o železniški povezavi za potniški promet med Koprom in Trstom”, kar seveda pomeni, da se iz Kopra v Trst še dolgo ne bomo vozili z vlakom. Mogoče bodo do tedaj izumili kaj boljšega in hitrejšega, mogoče bo do tedaj Evropska unija, ki je s svojimi evri v ozadju teh preliminarnih načrtov, že razpadla. In če bo EU razpadla, bomo imeli samo še vojne za nove meje. Mogoče pa nekateri na to komaj čakajo, saj jim je tesno znotraj lastnih nacionalnih meja, določenih z mednarodnimi sporazumi, in bi sveta nacionalna ozemlja kar širili in širili.

Ampak, upanje vendarle obstaja, brli. Slabše kot je, ne more biti. Ko se z vlakom pripelješ iz Ljubljane v Koper, se ti zazdi, da si pripotoval na konec sveta, na sam rob stvarjenja - onkraj sta tema in nič. Od tu, z železniške postaje v Kopru, nimaš več kam. Lahko samo počakaš na naslednji vlak, ki te bo odpeljal nazaj proti Ljubljani. Koper je železniško slepo črevo - ne vodi nikamor, ne na levo ne na desno, ne na zahod, ne na jug. Lahko samo poiščeš nek drug prevoz - avtobus, taksi. Z njima se lahko odpelješ tudi do Trsta in Tržiča in Benetk, in od tod v širni svet. Ali pa v nasprotno smer, do hrvaške Istre, Pulja in Reke. A povezave v to drugo smer so tudi z avtobusom zelo redke. Zdi se, kot da bi Koprčani živeli neko samozadostno otoško življenje in bi zrli samo proti Ljubljani. V resnici je drugače - veliko ljudi vsak dan potuje proti Trstu - zaradi dela, študija ali nakupov. In čedalje več tudi v obratni smeri - zaradi nakupov v velikih trgovskih središčih.

Koprska železniška postaja je sredi puščave, daleč stran od središča mesta, kamor so jo pred desetletji postavili tedanji politiki in načrtovalci. Rekli so: bo že mesto prišlo do postaje. In je res. Skoraj. Bistroumno, ni kaj.

Še živ je spomin na srečanje med tedaj novopečenim koprskim županom Borisom Popovičem, ki je še verjel, da bo svet Istre spreminjal mimo ljubosumnih prestolničarjev, in tržaškim županom Robertom Dipiazzo. Tedaj sta župana bila še prijatelja, načrtovala sta velikopotezno povezovanje obeh mest. Popovič si je ogledal na novo zgrajeni bazen pod Sv. Vidom in si verjetno mislil, da bo v Kopru zgradil še boljšega. Spregovorila sta tudi o železniški povezavi med mestoma. Za denar, ki ga je ponujala italijanska država, naj bi povezavo zgradili v nekaj letih. Če se tedaj ne bi vmešala slovenska država, bi jo mogoče že imeli. Na dan so privreli očitki o prodaji Kopra Italijanom in podobne neslanosti. Meja na Škofijah je padla, a je ostala v glavah.

Ko je Riccardi ondan govoril o “lahki mestni železnici”, Adria_A naj bi se imenovala, je omenil, da bo slovenska stran proučila možnost, da bi sedanjo železniško postajo v Kopru premaknili proti pristanišču oziroma proti pomorskemu potniškemu terminalu. Glej čudo, tudi za to idejo smo slišali tedaj, pred leti. Nič novega, torej.

A očitno ni vseeno, kdo kaj predlaga in kakšno je njegovo politično ozadje. Ozadja so zmeraj zelo pomembna. Wikileaks uči.

ROBERT ŠKRLJ