Pank pod Hrvati
Knjige o panku in novem valu, kakršen je vzklil na prostoru nekdanje skupne države, običajno podpisujejo avtorji, ki so bili “v očesu orkana”. Novinarji, publicisti, sociologi in nekdanji člani bendov oziroma tisti, ki so ta čas izkusili od blizu in iz prve roke.
Vinko Barić, ki je letos v samozaložbi izdal doslej najpopolnejši pregled hrvaškega panka in novega vala v letih od 1976 do 1987, se je rodil februarja pred 31 leti: leta 1980, ko sta Azra in Paraf snemala vsak svoj prvi studijski album.
Hrvatski punk i novi val (1976 - 1987) na 345 straneh prinaša pogled v razvoj hrvaške pank in novovalovske scene in biografije 125 bendov. Minuli teden je Vinko Barić, sicer aktivni iskalec zaposlitve na hrvaškem zavodu za zaposlovanje, po izobrazbi akademski slikar, v prostem času pa član zagrebškega underground strip kolektiva Komikaze ter Ilija v vokalnem dvojcu Ilija i zrno žita, s svežnjem še po tiskarni dišečih knjig prišel v Koper - knjigo je predstavil v koprskem Mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru (MKSMC). Tudi tokratni prostor za približevanje knjige občinstvu ni bil izbran naključno - ob vzhodu domačega panka je bil koprski klub namreč gostitelj mnogih bendov te vrste. Tudi hrvaških. A že v začetku je treba povedati, da hrvaškega panka in novega vala ne moremo iztrgati iz niti, ki ga povezuje s slovenskim in srbskim bratrancem.
Kot je ugotovil Marko Brecelj, ki se je na koprski predstavitvi pogovarjal z avtorjem, je Barićeva knjiga predvsem dragocen dokument skupne zgodovine v skupnem kulturnem prostoru. Za srečanje mulca iz Solina pri Splitu in panka je bilo prelomno leto 1996. “Takrat sem dobil na kaseto posneto kompilacijo Novi pank val in prvič slišal Parafe, Pankrte, Termite, Probleme, Buldoge ... Takoj sem si kupil prvi album Prljavega kazališta, izdali so ga leta 1979, in ostal odprtih ust. Nisem mogel verjeti! To da so prljavci igrali? Pa to je nenormalno dobra muzika; človek, to je pank! Takoj po tistem sem odkril še Film in začel brskati. Za nas, mulce, torej za mojo generacijo, sta novi val predstavljala Električni orgazam in EKV, takratnega hrvaškega panka pa skoraj nismo poznali. Potem mi je postajalo jasno, da vem le za majhen delček tega izjemno obširnega glasbenega poglavja,” je svojo iniciacijo v pank opisal Barić, ki se je podal v njegovo raziskovanje iz preprostega razloga. “Doslej je bilo na Hrvaškem sicer objavljenih nekaj knjig o tem fenomenu, a vsaka od njih je zajela le en segment. Želel sem, da bi imeli vse to - od diskografije, biografij bendov pa do objav v takratnih glasbenih revijah ter plakatov - zbrano in obdelano na enem mestu. In ker mi časa ne manjka, saj že nekaj let pretežno neuspešno iščem službo in kradem Bogu dneve, sem se tega lotil sam.”
Z dvojcem hrvaški pank in novi val se je intenzivno družil dve leti in pol. V tem času se je pogovarjal s 450 ljudmi, v glavnem s člani 125 bendov, kolikor jih v knjigi predstavi, pa tudi z njihovimi sopotniki - novinarji, glasbeni kritiki, fotografi ... S hrvaškim pankom in novim valom se bralec v Barićevi knjigi srečuje v sedmih poglavjih, v katerih avtor kronološko niza bende. Od 1976 do 1978, ko so začeli Paraf, Prljavo Kazališteo, Azra, Termiti, prek bendov, ki so leta 1979 in 1980 poskrbeli za diskografsko uveljavitev novega vala, kamor med drugim uvršča Haustor, Patrolo, Modele, do najbolj ustvarjalnega obdobja v letih 1981 do 1983, ko so v ušesa javnosti udarili KUD Idijoti, Sexa, Trobecove krušne peći, Psihomodo Pop ..., pa vsedo zatona scene, na kateri so se od leta 1984 do 1987 med drugim pojavili Cacadou Look, Majke, Đavoli, Let 2 oz. Let 3, če naštejemo le najbolj razvpite. Os njegovega raziskovalnega gibanja je pravzaprav trikotnik: Reka - Zagreb - Ljubljana.“Reka in Ljubljana sta bili pankerski in v tistem času res izjemno povezani mesti. Zagreb v tem primeru predstavlja središče novega vala in melodičnega panka.”
In kakšne so po njegovem vzporednice med slovenskim in hrvaškim pankom? “V začetku, torej v letih od 1978 do 1981, gre za skoraj identično stvar. Kasneje, še zlasti po letu 1983, sta odšla vsak v svojo smer. Pomembno je poudariti, da je Slovenija imela približno 30 pank bendov in večina med njimi velja za kultne in vplivne, recimo Pankrti, Buldogi, Niet ter predstavniki ljubljanske hard core scene. Po moji oceni je Dolgcajt eden najboljših pank albumov na svetu. Hrvaška je v primerjavi z vami imela več bendov, a so pustili manj opazen pečat. Slovenski bendi so v panku dosegli več kot drugi, čeprav jih je bilo številčno manj. Hrvatje smo razvijali novi val, vi pa ste šibali pank in na tem področju dosegli več.” Ne gre zanemariti še ene podrobnosti: Jugoslavija je po Barićevem mnenju edina nekdanja komunistična država, kjer je pank zaživel in se razrasel, drugod ga praktično ni bilo, oziroma je bil celo prepovedan. Prav obdobje panka in novega vala je bilo v nekdanji Jugoslaviji po njegovi oceni najbolj ustvarjalno, pomembno ter tudi vplivno. Pred tem so domači rock bendi, z redkimi izjemami, večinoma posegali po priredbah tujih uspešnic.
Ob vprašanju, kako je z uporom v glasbi danes, Barić le globoko zavzdihne in, zdi se nekoliko potrto, doda, da se na svetovni od leta 1991, ko je Nirvana izdala Nevermind, ni zgodilo nič več izvirnega. Vzrok vidi v potrošništvu, nebrzdanem konzumizmu. “Konformizem ubija ustvarjalnost, brez te pa ni upora.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
