“Pastirske hiške so simbol samostojnosti človeka”

Tudi leta 1981 obnovljena srečanja filozofov in sociologov Jugoslavije na Visu je tedanja komunistična oblast razgnala in Sterleta več let preganjala. Kljub temu je na TV Slovenija ustvaril obsežen opus oddaj in filmov. Zadnja leta kot za stavo snema odlične filme o Krasu. Tudi iz upora. Do globalizacije, banditskega kapitalizma, raznarodovanja.

> Po potovanjih - tudi filmskih - po vélikem svetu, po letih oddaj o visoki kulturi in desetletnem nizu oddaj Humanistika na TV Slovenija ste iz akademske sfere sestopili med ljudi, na podeželje, na Kras. Zakaj?

“Humanistika je imela v začetni špici podobo Sokrata in njegovo misel 'Spoznavaj samega sebe'. Bil sem prepričan, da slovenski narod s to oddajo spoznava samega sebe. To je narekovalo koncept vsake oddaje niza, ki je odprl cel spekter vprašanj - od Keltov na Slovenskem, ki so bili (zlasti v Novem mestu) izjemno kreativni, tako v starejši kot v mlajši železni dobi, do, na drugi strani, podobe Slovenskega etnografskega muzeja, ali bolnice Franje - ki sem jo snemal tik pred tisto naravno nesrečo … Oddaje so segale na nivo celega slovenskega naroda.”

> Skozi detajle ste torej skušali prikazati splošne značilnosti slovenske družbe.

“Da, skozi zgodbe, ki pa so imele splošno značilnost večje etnične skupine, kot je slovenski narod. Ko je bila Humanistika umaknjena s programa (še vedno mi ni jasno zakaj), sem videl, da je še ogromno 'malih' zgodb, ki pa imajo v določenem prostoru izjemno težo in ustvarjajo njegov zgodovinski portret.”

> Tudi na Krasu?

“Na Krasu so tak primer dela Pavleta Hadasovega, ki je pustil izjemen pečat v pilih, šapljih štirn, nagrobnikih, hišah … Ko sem se po potovanju po vélikem svetu filmsko vrnil na Kras, sem imel tukaj ogromno zgodb. Nacionalna televizija pa mora, če hoče opravljati svojo osnovno funkcijo - biti nacionalna -, z dokumentarci posegati v zgodbe na način, kot v Humanistiki.”

> Omejenost na majhen prostor je tudi posledica dejstva, da je teklo življenje v preteklosti znotraj majhnih območij in da zato le na majhnem ozemlju lahko ugotavljamo skupne značilnosti? Ali zato samo Kras in ne denimo širša Primorska?

“Deloma sem segel tudi v Trst, ki je bil nedolgo tega največje slovensko mesto in ima kup zanimivosti. Naravnost epska je zgodovina slovenskega pomorskega ribištva (Križ, Kontovel, Nabrežina). Zgodb je tu ogromno. Če vzamemo samo fašistično okupacijo od leta 1918 do 1943, ki je prinesla neverjetne zgodbe ...”

> K temu se še vrneva, a najprej me zanima vaš najobsežnejši sklop filmov o kraški etnološki dediščini. Najbolj oddaljene od vélikega urbanega sveta se mi zdijo pastirske hiške na Krasu, ki ste jim s filmom dali veljavo in so po vaši zaslugi postale vrednota. Kako vidite odnos Kraševcev in drugih do te dediščine - poleg hišk so podobne ruralne mojstrovine še kamnite stopnice v zidovih med ogradami, odvodni jaški v zidovih ob poteh, gruble …

“Kar me je pretreslo - in ta pojav ni značilen samo za Kras, ampak za vso Slovenijo in vso Evropo -, je to, da se je v obdobju ene same generacije - recimo v obdobju mojega življenja - končala sedemtisočletna poljedelsko-živinorejska civilizacija. Praktično do druge svetovne vojne smo živeli od zemlje. Ni bilo lahko, ampak zemlja nam je dajala vse za preživetje, od krompirja do drv. Po drugi svetovni vojni se je s strahovito industrializacijo (kulturni cunami) življenje priključilo na druge mehanizme, kjer so človeška življenja manj vredna, manj samostojna in manj svobodna; bolj smo odvisni od velikih sistemov, iz katerih ne moremo ven. Zato so zame pastirske hiške simbol samostojnosti človeka, njegovega avtonomnega bivanja v prostoru. Ti ljudje so bili gospodarji tega prostora, danes pa ga ne poznamo več. Poznamo prostor dom-trgovina, računalnika, virtualnih prostorov. Zato so se mi te hiške sestavile v kalejdoskop več vrednosti.”

> Katerih?

“Prva, neposredna, je izjemen dar ljudi za stavbno dediščino: kako so iz enostavnega materiala zgradili brezhibno hiško. Druga dimenzija je, podobno kot v Humanistiki, vezana na Sokratov poziv spoznavanja samega sebe. Fenomen tega ljudskega stavbarstva ni značilen samo za Kras, ampak je del sredozemske kulture. Podobne hiške imajo tudi v Španiji, južni Franciji, na Korziki ... do Turčije. Toda pri nas zanje dolgo sploh nismo vedeli. Vedeli smo morda za kažune v Istri, svojih hišk pa nismo poznali. Tretja dimenzija teh hišk je pozabljena (da ne rečem osramočena) dediščina, ki se ruši, ki izgublja svojo vrednost, vključno s prostori, kjer se nahaja. Spominjam se še časov, ko je bilo koga sram reči, da pase krave, ker so ga zaničevali, tako kot vse kmete. Najbolj je kmete sramotil Stalin, komunizem je to razširil, ker je gradil na proletarcih (gola delovna sila). Vse to se je zložilo v zgodbo, s katero sem hotel narediti preobrat, prevrednotenje naše dediščine.”

> Tudi zato, da ljudje ne bodo vsega starega enačili z zaostalostjo, da ne bodo vsakega kamnitega zidu zamenjali z betonskim; da bo na Krasu ostalo vsaj še nekaj starih kolovozov? Da ne bodo prodajali starih plugov in slamoreznic za deset evrov?

“Ogromno materialne dediščine je izginilo. Zbiralci etnološkega materiala - od skrinj do plugov - so to na veliko kupovali za majhen denar in vozili čez mejo. Ljudje so se sramovali kmečkega, starega, 'zaostalega'. Ideologija napredka, razvoja je (bila) katastrofalna za vez z našimi dedi, predniki.”

> Čeprav imajo taki predmeti svojo pravo vrednost samo 'in situ'; tam, kjer so bili v rabi; ker drugje nimajo zgodbe, nimajo svoje zgodovine.

“Da, tam, kjer so nastali in živeli, imajo svojo govorico. Prav te pastirske hiške sem strnil v simbol vsega tega: konec živinoreje in poljedelstva. Zdaj imamo mercatorje in tuše in nimamo pojma, od kod pride krompir, paradižnik in vse drugo. O kemični sestavi hrane pa še manj.”

> Niso pa samo ljudje krivi, da so - pod pritiskom kvazi moderniziranja - dali te stvari stran in dopustili, da je dediščina tako hitro izginila. Tudi oblast, deloma skupaj s stroko, je to dopustila. In še vedno dopušča. Prav zaščita ruralne dediščine je zelo šibka. Marsikatera pastirska hiška je izginila pod avtocestami, veliko jih bo uničil načrtovani plinovod Ajdovščina-Lucija, saj ni mehanizmov, ki bi jih varovali.

“Žal je res tako. Ljudje so sicer začeli veliko tega odkrivati, na novo vrednotiti in celo zidati. Nekaj vasi je naredilo novo hiško, pri čemer je izredno veliko delo opravil moj prijatelj Boris Čok, ki je zelo zaslužen za to, da se je zavest o vrednoti tega majhnega objekta ohranila.”

> Naredili ste tudi film o naši kamnoseški dediščini. Se vam zdi, da dovolj cenimo kamen in kamnoseštvo?

“Ko sem raziskoval za film in šel do ljudi, sem videl, da je teh ljudi zelo malo. Gospod Pavle Gulič iz Koprive je izjemna figura, ki ima še staro šolo, star okus. Zakaj star? Ker je drugače delati s starimi orodji kot z novimi. Taka orodja so kot podaljšek človekovih čustev. Nova so industrijska in bolj služijo zaslužku kot drugi motivaciji. A danes je tako. Je pa razveseljivo, da je vedno več kamnitih 'kolon', da imajo portali pri novih hišah spet te stare elemente. Žal je stavbna dediščina na Krasu popolnima uničena. Nove hiše so večinoma brezoblična skrpucala, da bog pomagaj. Nimajo blage veze s kraško stavbno dediščino. Tega niso krivi ljudje, ampak država in občinski uradi, ki so izdajali prostorske načrte. V glavnem imate dva tipa novih stavb: tipski, ki stane malo, in po naročilu, ki stane ogromno. Slednji je lahko sodobna različica stavbne dediščine, a kako naj si ljudje privoščijo dražjega? Svojo stavbno dediščino uničuje država sama, njeni uradniki, ki dobivajo javni denar in delajo take neumnosti, da zame niso Slovenci. Če gledamo hiše po Irskem ali Danskem, točno vemo, kje smo. Tukaj na Krasu pa ne vemo več, kje smo. Imamo kamen, krasen material, pa nimamo mojstrov, odločitev, vizije, niti muzeja. Sem pa tja se najde kakšna knjižica, ki piše, da je v Sloveniji sedem tipov hiš. A to, kraška hiša z borjačem in latnikom ostaja večinoma stvar revščine in redkih osveščenih posameznikov. Pojdite v Divačo in si oglejte vrstne hiše pri trafo postaji, blok pri občini ali pozidave proti Lokvi - to so primeri skrajnega stavbnega barbarizma in neokusa.”

> Nekaj načrtovanih množičnih pozidav je na srečo zaustavila kriza, številne vasi pa so že za vselej izgubile svojo identiteto. Proti temu so se v zadnjih letih organizirale civilne iniciative, k ukrepanju so pozivale občine, stroko in državo, a brez uspeha. Občinski prostorski akti so večinoma ostali taki kot pred leti in dopuščajo te anomalije; vlada pravi, da ne more ukrepati ... Kje vidite rešitev? Ne samo za Kras, temveč tudi za ohranitev identitete prekmurskih, gorenjskih ... vasi?

“Samostojna Slovenija je začela s tako imenovanim banditskim kapitalizmom in ta traja še vedno. Njega ne briga ne kulturna dediščina ne ljudje ne naravna dediščina. Briga ga samo oplajanje kapitala. Kdo zagotavlja, da bo slovenski narod živel še 300, 500 let? Ima dovolj obrambnih mehanizmov? Mislim, da ne. Ta banditski kapitalizem zelo uspeva v državi, ki ne spoštuje lastnih zakonov. To je brezpravna država. Rešitev vidim v dveh smereh: v spoštovanju pravnega reda (država je organizacija ljudi, zakoni so dogovori), občinskega in državnega, in v ta pravni red mora vstopiti stroka: zavodi za kulturno dediščino, za varstvo narave in arhitekti, ki se ukvarjajo s svojim področjem.”

> Ali Kras in drugi, zlasti podeželski predeli Slovenije, sploh prenesejo množično pozidavo?

“Ta množična pozidava je samo izraz banditskega kapitalizma - sla po bogastvu je uničila marsikatero vas in človeške odnose. A to je bila načrtna akcija za celo Slovenijo. Nekdo iz nekega centra je lansiral formulo: 'Zidajte, bodo pokupili, vi boste bogati, mi bomo rešili stanovanjski problem.' Kapital je diktiral demografsko politiko - sledi katastrofa. Mi pa zdaj vsi to plačujemo. Mi smo se znašli v vrtincu. A navaden človek ni zafural države. Državo so zafurali bankirji, politiki in nesposobni gospodarstveniki. Iz odločanj so izvrgli sociologe, kulturologe, leta 1967 tudi etnologe in zgodovinarje. Rešitev vidim v spoštovanju pravnega reda (če ni spoštovanja, vlada zaničevanje) in v spoštovanju stroke, ki ve, kaj je dediščina in naša kulturna identiteta, in ki edina zna odgovoriti na antično Sokratovo vprašanje 'Spoznaj samega sebe'.”

> Na identiteto je vezana tudi nacionalna identiteta, ki je narodna, a vedno vezana tudi na prostor, ki jo je soustvaril, na podnebje, rastlinstvo, živalstvo, letne čase … Naredili ste dva zelo odmevna filma z zelo poudarjeno nacionalno noto - o šolstvu na Primorskem pod fašizmom in o bazoviških junakih. Zakaj? Mar ni danes celo tvegano govoriti o narodu in narodni pripadnosti? V zadnjem času smo bili večkrat priča, da so koga, ki je o tem spregovoril, označili za zaplankanega nacionalista.

“Prav zaradi tega sem to naredil. V zadnjih 50 letih se je govorjenje o narodu vedno bolj tišalo, manjšalo. Zakaj? Prejšnja ideologija komunizma je absolutno šla v negacijo naroda in v tako imenovani proletarski internacionalizem (tudi jugoslovanstvo). To, kar je nemški marksist Korsch definiral v stavku Die Heimatlosse Linke - brezdomovinska levica. Proletarci oziroma komunistična partija nima domovine, se pravi njej tudi ne pripada etnos kot neka posebna skupina ljudi. Že s komunistično ideologijo smo izgubljali bistvene izraze nacionalne pripadnosti - to, kar je potem rezultiralo v skupnih jedrih, proti katerim se je boril Ciril Zlobec in njegovi, kjer bi brisali naš jezik v amalgam jezik nekega ljudstva proletarcev. Slovenija je zelo lepo prevzela vso to dediščino komunizma in tudi nadaljevala z raznarodovalnimi procesi. Med njimi je tudi ta, da ima slovenska knjiga, tudi tista, ki jo financira Javna agencija za knjigo oziroma država iz davkoplačevalskega denarja, petodstotno obdavčitev. Zato je izjemno draga. In zato hitro prepoznamo navadno laž in blef oblastniških struktur, ki trdijo, da smo Slovenci preživeli zaradi Trubarja in knjige. Ni res. Slovenci smo se obdržali prvenstveno zaradi biologije, narodnjakov v drugi polovici 19. stoletja ter partizanov. Ravno zaradi tega sem naredil te filme. Ker so ti procesi pri nas zelo vidni.”

> Tudi nacionalnih junakov, kot jih poznajo v sosednji Hrvaški ali Srbiji, nimamo.

“Nimamo. Martin Krpan je tihotapec, Petra Klepca ni več, Kekec je pašteta. Po letu 1991 nimamo nacionalnih junakov. Mislili bi, da bi to vlogo lahko imela četverica, pa je nima. Scenarij je bil preveč neprepričljiv, slabo napisan. Naši otroci imajo za junake razne tujce, ne pa slovenske junake. Tudi to je raznarodovalni proces.”

> Tudi kulturniki in intelektualci, ki so v preteklosti kdaj pa kdaj opravili svojo vlogo - prej ste omenili Cirila Zlobca -, so zadnja leta večinoma tiho. Le redki si upajo dvigniti glas za slovensko identiteto.

“Prav zaradi tega sem šel v te zgodbe. In tudi zato, ker sem videl, kaj pomeni globalizacija: globalizacija pomeni etnično brisanje. Brutalno so to počenjali v zadnji balkanski vojni - Srbi Hrvate, Hrvati Bosance in Srbe, Bosanci Hrvate in Srbe ... kaos. Tudi Kras je tipičen primer globalizacije - s stanovanji, optanti z posušenimi rožami, dirkalnimi stezami, z ne vem kakšnimi neumnimi projekti, ki hočejo izkoriščati ta prostor … Prej sva govorila o regijskem parku. V trenutku, ko je slovenska oblast zgradila avtocesto tržaškemu pristanišču in mu tako izboljšala strateški položaj, smo izgubili vsako možnost, da bi Kras zaščitili s kategorijami Unesca ali česa podobnega. Zakaj? Avtocesta! Adijo, smo končali. V trenutku, ko gre čez neko pokrajino avtocesta z vso svojo infrastrukturo, je ta pokrajina že na poti v degradacijo oziroma izgubi vsaj 50 odstotkov tiste kvalitete, ki so jo določale za razglasitev.”

> Tudi ob nedavnih nemirih v Londonu so spet oživile razprave o multikulturnosti, a se mi zdi, da se pod krinko multikulturnosti pogosto govori o unikulturnosti. In da se po drugi strani zanemarja dejstvo, da je pogoj za multikulturnost spoštovanje vsake kulture, njene enkratnosti in posebnosti, zaradi česar bi morali prav v času globalizacije še bolj zavzeto ohranjati to bogastvo različnih kultur, narodov in drugih entitet.

“Glede tega mirne duše citiram etnologinjo iz Argentine, Indijanko, staroselko, ki na naslovnici svoje knjige pravi: 'Če svojega ne ljubiš, ga ne znaš ceniti; če ga ne ceniš, ga ne varuješ, in če ga ne varuješ, ga izgubiš.' To je navadna formula za to, da svoje čuvaš in spoštuješ, da spoštuješ druge in drugi spoštujejo tebe.”

> Smo Primorci, z izkušnjo fašističnega zatiranja, kaj bolj narodno zavedni od ostalih Slovencev?

“Nekateri da, a jih je malo. Mlajši rodovi ne poznajo te zgodovine. Fašisti so si prizadevali, da bi izginil slovenski jezik; zdaj je že izginil slovenski pozdrav - vsi se pozdravljajo samo še s 'čao', 'adijo', slovenski zdravo 'živijo' je redek. Naši natakarji so toliko izobraženi in strokovno podkovani, da gostu vsako podrobnost jedi povedo v italijanščini. Toda položaj ni obraten, ni recipročen. Če pridem jaz v italijansko gostilno onkraj meje in želim naročiti večerjo, ni niti trohice možnosti, da bi naročil po slovensko. Zato se bojim, da so Kraševci in Primorci že malo izgubljeni. Nimajo ponosa zahtevati, naj tudi naši sosedje znajo vsaj malo slovensko. Vladajoči jezik je jezik gospodarja.”

> Lahko povlečemo vzporednico s pastirskimi hiškami, s katero je v eni sami generaciji izginila tisočletna tradicija - le da gre tu za hitro erozijo jezika?

“V marsičem vzporednice žal držijo.”

> Na nevarnosti obojega - bolj kot za to pristojni (država, uradniki, uradna stroka) - opozarjajo civilne iniciative. Zadnja leta so se kar namnožile: CI za Kras, za Primorsko, za Notranjski muzej, za Pivško kotlino brez streljanja, proti slabim avtocestnim trasam ... Kaj menite o njihovi vlogi?

“Mislim, da so civilne iniciative eden zadnjih vzdihljajev želje ljudi po resnični in dejavni demokraciji. Vse ostalo je diktat države. Država je s svojim administrativnim oziroma birokratskim aparatom zgradila take obrambne sisteme proti samostojnemu razmišljanju posameznika, da je ta posameznik obsojen na neuspeh že takoj, ko dvigne prst. Razen na volitvah.”

> Ki pa so tudi pogosto del tega - vi bi rekli banditskega kapitalizma?

“Tudi volitve so postale del demokratične farse. Kaj lahko naredimo volilci, če ocenimo, da so vsi kandidati ... ? Ali jih poznamo od blizu ali pa sploh ne. Njihovi govori so sestavljeni samo iz nezavezujočih obljub. Podobni niso niti Dedku Mrazu ne Božičku. Volivci ne moremo narediti ničesar. Kaj šele, da bi imeli pravico do odpoklica politika, ki ne izpolnjuje svojih obljub volilcem! Kajti država je z vsem - od davčnega aparata do šolskega sistema, sistema bančnih kartic, posojil in tako dalje, omrežila posameznika, da je to v primerjavi s pastirskimi hiškami naravnost osupljivo. Če hočete na svojem travniku postaviti kurnik, morate imeti dovoljenje občine, morate imeti dovoljenje, da ne rabite gradbenega dovoljenja ... Te hiške so bile še izraz svobodnejšega sveta. Tudi razmerja so bila med ljudmi bolj stvarna, stvari so imele stvarno podlago, danes so vsa razmerja porušena. Da ne govorimo o delnicah ...”

> A o tem nihče kaj dosti ne govori.

“Pri nas so v zadnjih 20 letih (na 50 let komunistične podlage) razvrednotili intelektualno delo, zato ni humanističnega sloja intelektualcev, ki bi znal pripovedovati, kaj se v Sloveniji dogaja. Sociološke, politološke in kulturološke analize so se zvedle na preklinjanje navadnih ljudi, ne znajo pa to izraziti v preciznejših niansah. Kaj šele v analizah, ki bi jih politiki upoštevali! Kajti vse lovke hobotnice tega banditizma so tako razpredene povsod, da se jih skoraj ne vidi.”

> Se torej strinjate s tezo enega redkih intelektualcev, ki je opozoril, da je bistveni problem Slovenije v tem, da nima elit?

“Da, Slovenija nima spoštovanja vrednih elit. Tudi leta 1991 tisti, ki so to bili, niso imeli vizije slovenskega kapitalizma. In tudi danes vizij še vedno nimamo. Zato me sploh ni čudilo, da je pokojninska reforma padla. Kajti pokojninska reforma je šele posledica prejšnjih procesov - izobraževalnih procesov in potreb, zaposlitvene politike, gospodarske usmerjenosti … Teh ni. Zato tudi pokojninske politike v tem brezpravnem in brezvizionarskem položaju ni in ne more biti. Lahko je samo žrtev vsega tega - in to smo mi, navadni ljudje. A to niso herojske žrtve.”

>Jadran Sterle dela na Televiziji Slovenija od leta 1975. Pripravil je več kot sto dokumentarnih filmov, pri večini je bil scenarist, voditelj in režiser. Odmevni so bili filmi iz desetletnega niza Humanistika, ki so postali intelektualna referenca v družboslovju in humanistiki. Z več kot 70 scenariji za tedensko studijsko oddajo Zgodbe o knjigah je soustvarjal duhovni zemljevid preteklih let, bil je tudi scenarist in režiser niza dokumentarnih oddaj Izvori človeštva, ki jih je posnel v Etiopiji, Keniji, na Hrvaškem. Precej filmov je posnel v tujini: Glasovi bobnov bata (Kuba), Dežela starih bardov (VB), Neandertalčeva piščal (Idrijsko hribovje, ZDA, Madžarska), film o Benigarju (Argentina), Tarok zgodovina, Skrivnosti Yukatana.

Napisal je scenarije za filme Cincarji-Vlahi, prikrito ljudstvo Evrope, Zvoki Divjih bab, Streli v Bazovici in Šola pod fašizmom.

Kulturni identiteti je posvetil dokumentarne filme Glasovi ljudskega pripovedništva, Med hribi kačjih glav, Jelenk - sveta gora starovercev, Osvatina - poganski ogenj, Mreže spomina (portret o slovenskih ribičih Tržaškega zaliva, Sveta voda Uročka (njegov zadnji film). O Krasu pa govorijo filmi Pastirske hiške na Krasu, Kras med zelenjem in belim, Vsi vozovi Janka Samse, Vklesano v kamen, Kraška hiša na robu časa, Korenine slovenskega morja, Potohodec s Krasa (portret Viktorja Sakside), Načrti podzemlja.

Aktivno govori špansko, italijansko, angleško in hrvaško. Prevedel je Dnevnik iz BolivijeErnesta Che Guevare, Kraljestvo tega sveta kubanskega nobelovca Aleja Carpentiera, tri romane brazilskega pisatelja Paola Coelha, poezijo korčulanskega pesnika Srđana Duhovića v knjigi Življenje v senci, življenjepis Nobelove nagrajenke za mir iz Gvatemale Rigoberte MenchuIme mi je Rigoberta Menchu, zbirko ljudskih pripovedk iz Kenije, ...

MARICA URŠIČ ZUPAN

Bogdan Macarol