Patria - domovina ali zmerljivka?

Vzemimo za primer besedo patria, ki v latinščini označuje domovino. Izvira iz prvotnejše besede pater, kakor so Rimljani klicali očeta. Slovenci smo besedo pater prevzeli le za redovnika v samostanu. A patrio smo po očetu, ki je skrit v njej, prevedli v očetnjavo, domovino. Pri tem smo se ravnali po Evropi, ki je patrio predelala v Vaterland (nem. Vater, oče; Land, dežela), otéčestvo (rus. otéc, oče) ali v otadžbino (shr. otac, oče). In podobno na Slovaškem, Češkem, Poljskem, Ukrajinskem, Makedonskem in še kje, če preskočimo “domovine” pri zahodnoevropskih narodih.

Tujk, ki so izpeljane iz besede patria, smo si skoz zgodovino nabrali celo rešto: patriarh, patriarhalen, patriarhat, patriarhija, patricid (očetomorilec), patricidij (očetomor), patricij (starorimski velikaš), patrimonij (dediščina), patriot, patriotizem, patron (zaščitnik, naboj, posebnež), patronat, patronaža, patronim (ime po očetu, na primer: Jakobov sin je Jakobsen ali Jakobson). Itd.

A v novejšem času so stopile v ospredje tudi domoljubne, rodoljubne, patriotske armade, ki grde sovražnike pobijajo iz ljubezni do svoje lepe domovine. Zato so kako svoje orožje poimenovale “domovinsko”: taki sta ameriška ubijalska raketa patriot (“domovinoljub”) in finski oklepnik patria za vojskovanje in pobijanje zlohotnega nasprotnika, proizvod tovarne Patria. Prijazni domoljubni imeni, patriot in patria, ki naj bi okrutnemu orožju odvzeli grdobijo in ga prebarvali v domoljubno plemenitost. Morda iz spoštovanja ali pa zaradi posnemanja tujih pravopisov sta pri nas zapisani tudi z véliko začetnico: Patria in Patriot. Če ju zapišemo z malima, je tudi prav.

A Slovenci, ki se nas skoraj nikdar ne izogne tisto, kar je slabo, mimo nas pa uide več kot polovica tistega, kar je dobro, smo plemenitemu imenu patria dodali še en nov pomen, pomen zmerljive zamerljivke: afera Patria! Ob tem nam koža zasrši, kot da lezejo po njej mravljinci. Zato morda besedo patria zapišemo kar z véliko začetnico, ker jo čutimo kot lastno ime.

Pa smo tam, kjer beseda menja svoj pomen, vsebino, katero označuje. Pri sestavljenih besedah je menjava njihovega pomena mnogokrat odvisna od tega, kako jih zapisujemo. Ali skupaj ali pa narazen. Slovnična pravila za zapisovanje sestavljenih besed so kratka in jasno povedo, da pišemo na primer skupaj:

> pridevnike, ki jih zlepimo iz dveh vsebinsko tesno zvezanih besed, in pridevnike, ki označujejo enotno barvo: sladka voda - sladkovoden, zgornja Soča - zgornjesoški; temnosiv, svetlozelen

> enozložne predloge in krajše oblike osebnih zaimkov v tožilniku: záme, póte, médse, zánjo (toda: za mene, za njo je hodil) itd.

In podobno še o števnikih in drugem. Vendar se je pri zapisovanju sestavljenk dobro nasloniti tudi na jezikovni čut, ki ga je narava vsakomur podarila toliko, da obvlada materinščino do tiste mere, kot mu je potrebno: pisatelju, da dobro piše, čvekaču pa, da prav čveka. Ta čut nam zagotovo pove, kdaj je sestavljenka samostojna beseda in jo zato zapišemo skupaj, kot na primer: menda (iz: menim, da), cvilimožek ali seveda (iz: se ve, da). Pove pa tudi, kdaj gre samo za stalno zvezo več besed ali frazo, kot na primer: lahko noč želim (ne lahkonoč), vsaj dober dan mi reci (ne doberdan).

Kako lahko ugotovimo, ali pisati sestavljeno besedo narazen? Tako, da poskusimo med njena sestavna dela vriniti kako tretjo besedo. Če je to mogoče, jo zapišemo narazen. Ker se da med “po” in “navadi” vriniti pridevnik “star” (po stari navadi), je bolje, da prislov “ponavadi” zapišemo narazen: po navadi. In ker rečemo lahko “ne” prav “nazadnje”, je bolje zapisati “ne nazadnje” kakor “nenazadnje”.

Zagotovo pa moramo zapise skupaj ali narazen dobro pretehtati takrat, ko gre za dva pomena. Na primer: “če prav pogledam” ni isto kot “čeprav pogledam”. Ali: “potem smo se vsi smejali” ni isto kot “po tem pretepu se nismo več smejali”.

Takih sestavljenih besed - z enim ali z dvema pomenoma - je v slovenščini veliko. Tiste, ki se hvalijo s starejšo rojstno letnico, nam ne povzročajo težav, ker vse po vrsti zapisujemo enotno skupaj: “dodobra” ga je zmlatil, “zarana” so krenili proti Triglavu, “prenadolgo” nam je pridigal; “predvsem”, a ne samo politiki ga lomijo; “častihlepen” človek umre osamljen.

Pri novejših sestavljenkah, ki jih jezik dan na dan na novo ustvarja, pa je pogosto vseeno, ali jih zapišemo narazen ali skupaj, če se jim zato pomen ne spremeni: avto cesta ali avtocesta, vikend hiša ali vikendhiša, kakorkoli ali kakor koli, sivo zelen ali sivozelen. Ni pa vseeno, ali pišemo narazen ali skupaj, kadar gre za dva pomena: na pozdrav bogdaj je odgovoril: bog daj srečo; po dolgem času si jo je lahko položil spet podolgem (bolno nogo).

Ker smo že začeli z domovino, patrio, drage bralke in bralci, še končajmo z njo. “Oj preljuba domovina, kam si zašla,” je zavzdihnil pahorjanec - janševec - jankovićevec. “Zdaj si postala le še imovina. Nekoč so vzklikali: za domovino s Titom naprej, zdaj pa velja samo: za imovino s tajkuni naprej!”

JOŽE HOČEVAR