Patricija Dodič, pesnica
Patricija Dodič, bližnjim poznana kot Patra, je vsestranska umetnica, saj se poleg kovanja verzov ukvarja tudi z likovnim ustvarjanjem. Predlani je Literarno društvo Ilirska Bistrica izdalo njen pesniški prvenec Pet minut blaznosti s spremno besedo Zorana Pevca, oktobra istega leta pa ji je sledila zbirka Črno obrobljene oči, ki jo je natisnilo Kulturno-umetniško društvo Vilenica.
Kakovost njenih besednih stvaritev sta potrdili pred leti prejeti nagrada za najboljšo regijsko pesnico na Mladi Urški in druga nagrada na Veronikinih dnevih v Novem mestu. Zaposlena je v Kosovelovi knjižnici Sežana, v enoti Kozina. Nedavno tega se je preselila v Ilirsko Bistrico in z nami spregovorila o svojem pesniškem ustvarjanju.
> Zaradi raznolike ustvarjalne dejavnosti vas upravičeno imenujejo vsestranska umetnica, saj se poleg kovanja verzov ukvarjate tudi z likovnim ustvarjanjem. Kako v tem pospešenem tempu, ki smo ga danes primorani živeti, najdete čas za vse dejavnosti?
“Čisto pred kratkim se mi je utrnila pesem v prozi o času. Odlomek gre takole: 'Čas pač je. Kot je vreme. Vsakdo se rodi poln minut in ur in tistih postrani hitečih kazalcev, ki nenehno lazijo istosmerno brez prehitevanj, posiljevanj, brez belega in praznega, brez obleke in podobnih mašil (…). Koncentrični krog. Vesolje spiralasto. Čas je lahko lucidno preroški. Če je. Če ga ni, me ni. Te ni. Razprt je v medvrstico. V njem imajo sence upočasnjene gibe. In kaj sem, če ne časorezec?' Seveda ga dandanašnji le malokdo krade za stvari, ki so mu ljube, saj način življenja sodobne družbe skoraj ne dovoli dihati. Sama o tem razmišljam nekoliko drugače. Morda zato, ker sem pred leti doživela hudo prometno nesrečo, iz katere bi prav lahko ne prišla živa. Pa sem. In v meni se je dojemanje časa in prostora spremenilo. Vzamem si čas za stvari in ljudi, ki so mi blizu. Ker tako hočem. Ker tako želim. Ker je to pravzaprav tisto, kar me dela boljšo in lepšo v srcu. Seveda, ni vedno popolnoma tako, ker me potegne kolesje dandanašnjosti vase, tako kot mnoge druge. In med vsem tem, kar me zanima in za kar si jemljem čas, imata svoje posebno mesto tako besedna kot likovna ustvarjalnost. Drugo je morda to, da že nekaj let ne gledam televizije, računalnik je v službi že tako preveč, zato ga doma sploh ne pokukam, in to je čisto dovolj, da ti tisti t.i. ukradeni čas zadostuje za dušne brkljarije.”
ROK SMRDELJ
Pogovor s Patricijo Dodič preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
