Pepelka Joan je dahnila: “Sandali so popolni!”
Džemal Bećirević stopi iz Cankarjevega doma, zakoraka v večerni mrak, si prižge cigareto, globoko vzdihne in se obrne k Huseinu Šakoviču. “Svaka čast, zemljače!” se zareži. Šakovič mu odgovori s širokim nasmehom. Uspelo nam je, se hahljamo vsi, še zmeraj vznemirjeni, naelektreni. Spet smo srečali Joan Baez, nekateri po enaindvajsetih, drugi po devetnajstih, tretji po sedmih letih ...
Ne, odličen poznavalec bluesa in starega rocka Zdravko Urbančič ni mogel vedeti, kako usodno dejanje je storil, ko si je pri čevljarju na Župančičevi ulici v Kopru kupil sandale. Ni mogel vedeti, kaj vse bo sledilo tako nedolžnemu dejanju. Neverjetno zgodbo mi je prvič pripovedoval v prikupni trgovinici s cedeji in ploščami, ki jo je svojčas imel na Pristaniški ulici. Ni jih več, tovrstnih srečevališč glasbenih zanesenjakov, prodajalnic, v katerih trgovec ni bil trgovec, marveč najprej ljubitelj in poznavalec glasbe.
Nekam visoko pod strop svoje trgovinice je Zdravko prav nič bahavo obesil črno-belo fotografijo, na kateri kleči ob Joan Baez, slavni ameriški pevki, ki je s svojim osupljivim sopranom prepevala na tisoč in enem protestnem shodu, marširala z Martinom Luthrom Kingom, se pajdašila z Bobom Dylanom, glasno podpirala Václava Havla, leta 1993 nastopila v obleganem Sarajevu ... In 17. julija 1995 kot gostja festivala Folkest prepevala na koprskem Titovem trgu.
Leta 2007 so se zgrešili
Ni ena tistih zvezd, ki bežijo pred oboževalci in se zaklepajo v svoje sobane. Ne, je radovedna in družabna, zato si kraje, v katerih nastopa, rada temeljito ogleda. In tako se je tistega julijskega dne pred skoraj dvajsetimi leti sproščeno sprehajala tudi po Kopru. Bosa in s kozarcem refoška v roki. Na Čevljarski ulici jo je srečal tudi Zdravko. Med klepetom je pevka opazila, da ima domačin lepe sandale. Povedal ji je, da mu jih je bil izdelal lokalni čevljar, in Joan je pospremil v Župančičevo ulico, do majhne čevljarske delavnice in prodajalne.
“Ko je vstopila sem, nisem vedel, kdo je,” pripoveduje Husein Šakovič, ki se je leta 1973 iz Bosne priselil v Slovenijo in šest let kasneje prevzel čevljarsko delavnico v Župančičevi ulici. Pred dvajsetimi leti se mu je pridružil še sin Samir, ki danes izdeluje unikatno, strankinemu stopalu prilagojeno obutev, kajpada dražjo od cenene ponudbe iz Kitajske.
Oče in sin se spominjata, da sta slavni pevki morala sandale izdelati v komaj nekaj urah. Še en par je naročila za svojo mamo, delavnico pa so z naročili zasuli tudi drugi iz njene ekipe.
Ravno ko je Zdravko na ulici občudoval pevkine nove sandale, je mimo prišvigal njegov soimenjak, Zdravko Primožič, in zanimiv prizor ujel v svoj objektiv. “Presenetilo me je, kako dostopna je Joan,” se spominja fotograf. “Sproščeno se je pogovarjala z nami, prav nič zvezdniška ni bila.”
Fotografiral jo je tudi med koncertom. Njegova fotografija je že devetnajst let razstavljena pri čevljarstvu Šakovič. Na njej je lepo videti - pevka je v Kopru nastopila v novih sandalih.
V Sloveniji je spet prepevala leta 2007, ko sem v zgodbo o Joan Baez in sandalih vstopil podpisani. Takrat sem pevkinega menedžerja že tretjič prosil za intervju in ugotovil, da gre včasih v tretje res rado - tokrat dobite intervju, je mož sporočil iz New Yorka.
Vse je teklo gladko. Joan je bila spet zelo priljudna, v zaodrju Hale Tivoli v Ljubljani sva ravno opravila intervjuju, ko je k pevki pristopil njen menedžer turneje in ji povedal, da sta ji neka čevljarja prinesla dar. Povedal je, kar je slišal in kakor je razumel: baje sta ji sandale napravila že davno tega, ko je gostovala v njunem mestu ... Zahlastal sem, začel brbljati, pevki pomagal pri obujanju spominov na Koper. Komaj je slišala nekaj besed, že se je sunkoma obrnila k menedžerju: “Teci ponju! Poišči ju, hočem se jima zahvaliti za dar.”
Možakar jo je urno ubogal. Po nekaj minutah se je vrnil ves zasopel, vendar brez gostov. “Ni ju več, ne morem ju najti,” je pobito poročal. Pevka je vdihnila. Vsaj za silo sem jo potolažil z obljubo, da se bom čevljarjema zahvalil v njenem imenu.
V Kopru sta poročala: ni se jima uspelo prebiti mimo varnostnikov, pa sta kar njih zaprosila, naj pevki izročijo dar, unikatne balerinke. In sta odšla.
Škoda, sem si v naslednjih letih ponovil, vsakič ko sem šel mimo njune delavnice.
Pred nekaj meseci sem vanjo zakorakal boljše volje - Joan prihaja v Ljubljano, sem pomahal mojstroma in ju pobaral, ali sta pripravljena spet poizkusiti srečo.
Seveda sta bila! Pevkinemu glavnemu menedžerju sem poslal elektronsko pisemce, mu osvežil spomin, ga vprašal, ali bi se pevka in koprski čevljar - za ednino sem se odločil, ker sem domneval, da bom enega laže spravil skozi sito kakor dva - lahko srečala tokrat, jaz pa bi ju fotografiral.
Malce je bilo treba vztrajati in se pogajati, da je naposled zacingljalo vabilce: Pridita!
Čevljarja sta pljunila v roke. Oče se je lotil sandal, sin je tuhtal, kako službene obveznosti uskladiti z izletom v Ljubljano, medtem ko Zdravku Urbančiču tovrstna napetost in negotovost nista nič kaj dišali; raje bo še naprej negoval spomin na prvo in edino srečanje z Joan, ki je bilo “naključno in lepo”.
Še zmeraj hrani tudi napovedni jingle za svojo oddajo, ki jo je imel na Radiu Morje - posnel ga je prav tistega nepozabnega dne. Tako je, njegove poslušalce je odtlej pozdravljal glas Joan Baez!
Spet sta jo obula
Sandali so pravočasno izdelani, koncerta je konec, čevljarja s torbami v rokah stojita sredi vrveža v avli Cankarjevega doma. A še zmeraj nam ni čisto jasno, kako in kaj bo s srečanjem. Čakamo.
Sin se pozdravi z znancem, svojo stranko, medtem ko mi oče pripoveduje, kako korajžna je bila Joan, ko je leta 1993 obiskala Sarajevo. Nevarno je bilo, a se je vseeno odrekla čeladi, pripoveduje.
“Res je,” se nasmehne gospod, ki nenadoma stoji ob naju. Pobrska po mobilnem telefončku in nama pokaže fotografijo: “Poglejta, tu jo vidita med sarajevskimi ruševinami. Tale ob njej sem jaz.”
Novinar Džemal Bećirević, ki je pevko po Sarajevu spremljal kot vodič in prevajalec, danes živi na Reki, poslej pa bo pogosteje obiskoval tudi Ljubljano, kjer je njegova hči pravkar začela študirati arhitekturo. Je miren človek, a zdajle vseeno vznemirjen - prvič po enaindvajsetih letih se bo spet srečal z Joan Baez.
Gremo, vzkliknejo organizatorji koncerta iz založbe Dallas, našo gručico iz avle popeljejo pod milo nebo in okrog vogala k službenemu vhodu Cankarjevega doma. Vstopijo lahko samo tisti, ki jim je to odobril pevkin menedžment, pojasnijo. Čevljarja se spogledata. “Greva midva, potem bom skušal noter spraviti še vašega sina,” rečem starejšemu. Zastane. Pomigne sinu, češ - pojdi ti, bom jaz čakal. Ma ni govora, je odločen sin. Ti pojdi!
Saj bomo poskusili tudi vašega sina spraviti noter, zašepečem v dvigalu, ki nas popelje v zaodrje. Tamkaj na barskem stolčku za mizico sedi ona, Joan Baez, z blagim nasmehom na utrujenem obrazu. Pozdravimo se, predstavim ji čevljarja, s katerim se ni videla že dve desetletji, in hitro dodam, da zunaj čaka tudi njegov sin, prav tako čevljar ... Še ne povem do konca, že zamahne z roko: “Naj pride noter, naj pride!” Nekdo iz njene ekipe skoči ven in se kmalu vrne s Samirjem.
Medtem Džemal s pevko že obuja spomine na njun skupni pohod med sarajevske ruševine. Zatem k njej pristopita direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel in njena sodelavka Metka Naglič. Slavno pevko in aktivistko vljudno vprašata, ali bi podpisala apel slovenskemu predsedniku vlade Miru Cerarju, ga pozvala, naj zagotovi dostop do pitne vode in elektrike tudi romskim družinam.
Joan preleti papir in ga brez oklevanja podpiše.
Na vrsti sta čevljarja. “A se ju spominjaš?” pevko pobara nekdo od njenih.
“Pravzaprav se,” prikima Joan, a ker zatem obmolkne in v skupinski spominski mozaik ne doda nobenega svojega kamenčka, moramo dopustiti možnost, da je zgolj vljudna. Vedeti moramo, da nastopa že petinpetdeset let in na vsaki turneji sreča dolge vrste ljudi - vsakdo med njimi si za vselej zapomni njo, ona pa si vseh preprosto ne more.
Tudi tokratno srečanje bi tako pevka kakor njeno spremstvo bržkone kaj hitro pozabila, ko bi zbrani ubogali poziv menedžerja turneje. Ta na lepem vstane in oznani, da Joan mora kreniti naprej, saj jo čaka še nekaj obveznosti.
Nikar, plane naša koprska odprava, tu so še darovi!
Menedžer zastane, Joan radovedno pogleda, čevljarja pa hitro stopita naprej in iz torb potegneta dva para sandal.
“Uau, to pa je nekaj!” zagode menedžer.
Pevki se čez obraz razleze nasmeh. Potežka prvi par, si ga ogleda od blizu, ga povoha. “Mmmm, kako lepo diši usnje,” zavije z očmi in obuvalo poda menedžerju. “Uau, to pa je nekaj!” ponovi možakar.
Pevka si ogleduje drugi par in skomigne: nič, če so sandali tu, jih je treba preizkusiti, a ne?
In že je bosa. Samir ji ustrežljivo priskoči na pomoč. Poklekne in ji pomaga pri natikanju prvega sandala.
Kaj koncerti, kaj intervjuji, to je senzacija! Vsi se nagnetejo okrog mizice, še spremljevalna glasbenika - eden od njiju je Joanin sin Gabriel Harris - stopita za korak ali dva bliže.
“Hej, Joan, zdaj si pa kakor Pepelka!” vzklikne nekdo. “Ha, pa res!” se nasmehne pevka in se čudi, da čevljarja še zmeraj poznata velikost njenega stopala.
Jo res?
Sprva kaže, da sandal na nogo ne bo šel tako zlahka. Nekaterim zastane dih, drugi se hahljajo. Samir s hitrimi prsti prilagaja jermenčke. Njegov oče nepremično stoji za pevko, nenavadno miren, očitno povsem prepričan, da se ni mogel ušteti.
Prvi sandal je na nogi, kmalu zatem še drugi. Tako, vstane Samir, zdaj bi moralo biti.
Joan se sprehodi po prostorčku. Prikima. Menedžer turneje gromkeje ponovi svoj refren: “Uau, to pa je nekaj!”
Vsi si ogledujejo sandale, pevko sprašujejo, ali so udobni. “Popolni so!” se muza Joan.
“No, zdaj pa res moramo iti, nas čakajo,” druženje prekine menedžer in pevki poda njene stare čevlje. “Ne, bom kar v teh,” ga zavrne Joan in že krene. Thank you, thank you, se nasmihamo, vse bolj oddaljeni drug od drugega.
Tik preden izginejo v polmraku hodnika, se Joan in njeni še zadnjič obrnejo, nam pomahajo in drug čez drugega vzklikajo po naše, v slovenščini: “Hvala, hvala, hvala!”
Oče Šakovič jim zavpije še, naj ne pozabijo potem priti še po drug par sandal, pa tudi starih čevljev naj Joan ne pušča kar tako.
ANDRAŽ GOMBAČ
