Peter Lovšin bo danes delovno praznoval svoj 60. rojstni dan

> Šestdeseti rojstni dan. Boste praznovali?

“Malo bom, seveda. A prav na ta dan imam dva koncerta. Hec je, da bom nastopil v Velikih Laščah. Tam blizu je bil moj oče doma, tam imamo družinsko brunarico. Potem bom šel še na Vransko. Ti ponudbi sem dobil in sem ju sprejel. Saj se mi zdi čisto v redu, da praznujem z dvema nastopoma.”

> Tudi Slovenija praznuje konec junija. Kakšen je vaš odnos do praznikov, ko se spominjamo osamosvojitve?

“Zadnje čase je ta odnos vse bolj grenak. Zdi se mi, da smo v četrt stoletja tako razprodali državo, da je komaj še kaj ostalo.”

> Sta prav zaradi tega svoji sveži pesmi dali naslov Pozabljena ljubezen?

“Točno tako. Pravim, da smo pozabili, kako se izgovarja ljubezen. S tem smo pozabili še marsikaj drugega.”

> “To ni več to / to nismo več mi / tako se konča / ljubezen je pozabljena”. Koga krivite za to?

“Verjetno je kriv pohlep, kar je tudi naslov krasne skandinavske serije. Skandinavci, ki so našli svojo pot v socializem, so nam bili vedno blizu. Zdaj pa o njih nič več ne govorimo. Samo gledamo njihove odlične filme in televizijske serije ter poslušamo njihovo glasbo. Oni ogromno vlagajo v svojo avtorsko produkcijo, mi pa ta vidik zanemarjamo. Smo kot par, ki se prehitro poroči.”

Smo plen plenilskih elit

> To je tudi teza Franceta Bučarja: Slovenci so se prezgodaj osamosvojili ...

“Očitno je tako. Je pa še druga razlaga, in sicer da smo plen plenilskih elit. Zdi se, da je bila cela Jugoslavija žrtev nekih načrtnih akcij. Ne morem se izogniti vtisu, da je bilo dosti emocij umetno ustvarjenih. Tudi slovenski nacionalizem je nekdo sprovociral, zato da so razdelili neko celoto, ki jo zdaj pobirajo po koščkih.”

> Očitali vam bodo, da verjamete teorijam zarote.

“Nič ne verjamem, niti ne raziskujem. Vidim pa, kako je v glasbi. Vsi, ki so dolžni Sazasu, se spravljajo nadenj. Vidim, kam pes taco moli, saj se je podobno dogajajo marsikje drugje, recimo s pošto, z vodovodi ali v medijih. Novinarji na Delu so prejemali nižje plače kot na Dnevniku ali na televiziji, ker se je pač vlagalo v stolpnico. V letu ali dveh pa so vse prodali, ne samo stolpnice, tudi časopis. In danes so mediji veliko manj neodvisni, kot so bili v osemdesetih.”

> Se potemtakem strinjate z Janezom Janšo, da v Sloveniji ni medijskega pluralizma?

“Ne vem, če bi se z njim v čemerkoli strinjal. Dejansko pa je medijski položaj zelo vprašljiv in to že nekaj časa, pa ne samo zaradi lastništev. Splošna orientacija je pogubna. Leta 1997 sem zapustil novinarsko sceno, ker je vladalo neko nasilje nad novico. Iskale so se provokacije, ni se pa poročalo o bolj pozitivnih rečeh.”

> O čem ste si vi želeli poročati, ko ste še mislili, da boste novinar?

“Želel sem prikazovati stvari, ki so zame zanimive, na moj način. Nikoli nisem bil pristaš tega, da bi solil pamet ali komentiral. Raje sem ljudem ponujal sliko nečesa, kar me je navdušilo. Zato sem rad pisal o športu, o seksu, o glasbi. A to žal ni orientacija novinarstva. V glavnem se išče le negativne zgodbe.”

Glasba prenaša emocije in prinaša napredek

> Ali optimistični pristop, za katerega ste si prizadevali v novinarstvu, udejanjate v glasbi?

“Res je, da v glasbi izražam tudi neka negativna čustva, to smo počeli že s Pankrti. Toda nikoli nam ni nam bilo do tega, da bi zapadali v negativizem. Zaradi takratne politične situacije smo seveda razgrajali in šokirali, nismo pa brezciljno razbijali.”

> Kakšno vlogo je imela glasba v procesih demokratizacije in osamosvojitve?

“Seveda je imela svojo vlogo. Glasba prenaša emocije in prinaša napredek že od časov črnskega jazza, bluesa in rokenrola. V šestdesetih, na primer, so Beatlesi in rokenrol privedli do seksualne osvoboditve. Glasbo, ki sem jo jaz poslušal, to se pravi Pete Seeger, Woodie Guthrie ali punk, je zaznamovalo neko poslanstvo. A v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih se zdi, da gredo stvari drugače. Zdi se, da redko kdo še kaj pove.”

> Koga poslušate danes?

“Poslušam Paola Nutinija. Med mlajšimi je on izvrsten. V avtu imam trenutno zadnjo ploščo ZZ Top. Dobil sem jo za darilo in mi je prav všeč. Bil sem tudi na koncertu One Republic. Pač, poslušam in skušam ugotoviti, kaj so ti novodobni komadi.”

> Kaj pa slovenski izvajalci?

“Poslušam Orleke in še marsikatere kolege. Pred kratkim sem po radiu slišal krasen komad Aleksandra Mežka. Potem sta Siddharta in Big Foot Mama, ki sta taki skupini, s katerima zelo rad nastopam.”

> V kakšnih odnosih pa ste z Vladom Kreslin in Zoranom Predinom?

“Z njima so odnosi vedno zelo dobri. Pred kratkim smo s Pankrti igrali v Beltincih, kjer je bil tudi Vlado, in imeli smo super fešto.”

> Zoran Predin je v nekem pogovoru ocenil, da je on človek metafor, medtem ko naj bi bil Pero - se pravi vi - nasprotje tega. Se strinjate, da so vaša besedila zelo neposredna?

“Tudi jaz imam rad simbole. Res je, da se jih večinoma neposredno razume, a v ozadju se skriva še nekaj. Poglejte, na primer, Hišo nasprot' sonca; razume se, kaj sem hotel povedati, je pa tu še neka metafora, čeprav še sam ne vem česa (se zasmeje). To, da še jaz ne vem, kaj sem z njo hotel povedati, mi je všeč.”

> Kakšne vrste metafora pa je to: “Poglej kaj dela naša zvezna uprava / sado mazo je njena najljubša zabava”?

“Umazane igre ... Točno ne vem, kaj sem takrat hotel povedati, se pa spomnim, da sem se zelo zabaval pri ustvarjanju tega besedila. Kar je nekoč povedal John Lennon, gotovo drži: ljudje preveč razlagajo besedila. On je večkrat najprej pomislil na naslov in šele potem zložil zraven nekaj besed.”

> Italijanski kantavtor Francesco De Gregori je v eni svojih zadnjih skladb Guarda che non sono io (Glej, to nisem jaz) opozoril, naj ga ljudje nikar ne ustavljajo po cesti in nadlegujejo z vprašanji, češ, ta, ki poje, ni ta, ki čez dan nakupuje v marketu ...

“Razumem ...”

> Tudi vi niste ta Lovšin, ki nastopa v Lovšinovih pesmih?

“Na neki ravni to gotovo drži, ampak drugače svoje pesmi res živim. Moje pesmi so iz mojega življenja.”

> Se torej vaše pesmi precej križajo z vašo biografijo?

“Precej. So pa mnoge stvari v mojih pesmih obrnjena poanta, se pravi, da je v besedilih opisano ravno nasprotje tega, kar sem doživljal. Načrtno se izogibam grobih tematik. Ne pojem o nihilizmu.”

> Toda “Lublana je bulana” ni ravno svetlo sporočilo ...

“Je pa še vedno upravičeno (smeh). Velja tudi za komad Adijo Ljubljana. Na trenutke si na Ljubljano še vedno lahko res jezen.”

> Kaj pa Tole je zate, vaša izjemno nežna pesem?

“Napisal sem jo za svojega očeta, potem ko je umrl. Čisto neposredno doživeta pesem. Podobni sta tudi Dva kozarca in Noben drug. V mnogih pesmih opisujem svoja realna občutja. Včasih na zabaven način, včasih jezno in včasih na tak bolj sprejemljiv način, kot recimo velja za Pozabljeno ljubezen, o kateri sva prej. A tudi to je v bistvu jezen tekst.”

> Nova pesem je tudi Moj pogled na svet. Tam pravite: “Ko sem bil mlad, sem bil star 20 let”. Kdaj je bilo vaše slovo od mladosti?

“Pred kakšnimi tremi leti.” (Se zasmeje in nato pomolči.)

> V kakšni letih ste zdaj, zrelih?

“Meni se zdi, da je na odru še vedno tako, kot je bilo. Ampak gotovo se z leti dogajajo nekatere stvari ... Zdaj moram delati tibetanske vaje, ker se težje sklanjam. Res je, da sem se veliko ukvarjal s športom, a verjetno se pozna, da sem veliko več popival.”

> Vsekakor še vedno radi smučate ...

“Smučam zelo rad, letos sem bil na snegu kakšnih 20 dni.”

> “Rad imam Dolomiti Super ski pass” ... Kako gresta skupaj smuka na Južnem Tirolskem in petje levičarske pesmi Bandiera rossa?

“Na Južnem Tirolskem te pesmi ne razumejo, ker v glavnem govorijo nemško.” (Se zasmeje.)

> Ko pojete Bandiera rossa spremenite refren. Najprej rečete “viva l'anarchismo” (živel anarhizem), potem “viva il comunismo” (živel komunizem). Kaj vam je ljubše?

“Meni je gotovo ljubši 'anarchismo', zato sem tudi nekoliko spremenil izvirnik, v katerem je beseda 'comunismo'. Tudi doma nismo bili komunisti, ampak socialisti. Se mi pa zdi, da je treba komunizmu vseeno priznati pomembno vlogo, ki jo je imel v določenih zgodovinskih okvirih. Mogoče bi bilo treba nekatere stvari, ki jih je prinesel komunizem, na novo ovrednotiti.”

> Se še udeležujete volitev?

“Redko, ker sem ob nedeljah, če se le da, bolj malo v Ljubljani.”

> Se pravi, da gre Peter Lovšin volit, samo če mu vreme onemogoči kak izlet?

“Ja, tako. Že po naravi sem leteči človek, 'lutalica'. Rad se premikam. Redno hodim na Golovec, večkrat grem na Dolenjsko, to pa z namenom. Všeč so mi odmaknjene vasi. Tam je res lepo, saj slovenstvo še živi.”

> Se vam zdi, da so Primorci še zavedni?

“Najbrž najbolj med vsemi. Verjetno zaradi tega, ker so bili toliko časa pod Italijani, globoko spoštujejo to, kar imajo.”

> Ko ste že govorili o svoji družini in slovenstvu, lahko poveste, v kakšnih odnosih ste bili z Marjanom Rožancem?

“Moj stric je bil njegov odličen prijatelj. Stikov z mojo družino je bilo zato veliko. Nenazadnje je bil Rožanc tudi sekretar nogometnega kluba Slovan, mi pa smo živeli dvajset metrov od igrišča. Tudi na Rožančevo pobudo smo zato prav Pankrti napisali Slovanovo himno.”

> Kateri šport vam je danes najbolj pri srcu?

“Alpsko smučanje, nordijska hoja in sprehodi v gozdu, zlasti navkreber.”

> Katere športe pa najraje spremljate po televiziji?

“Prav tako alpsko smučanje. Seveda imam še vedno rad nogomet, čeprav smo nanj v Ljubljani zadnje čase malo alergični.”

> Košarka?

“Velja tako kot za nogomet. V Ljubljani smo bili navajeni na visok standard, zadnja leta se pa tako v košarki kot v nogometu nič ne dogaja. Tako je tudi s hokejem.”

> Vam je torej žal, da niste rojeni v Črni na Koroškem?

“Ne ne, Tina je tudi naša. Ne gre za to, da bi navijal samo za Ljubljano. Tudi če si Maribor izbori piko proti Chelseaju, sem zelo zadovoljen. Ta moj odpor, ki ga zadnje čase čutim do nogometa in košarke, je povezan z denarjem. Kakovost je zgoščena samo pri peščici najboljših. Kolega, ki hodi vsako leto na Madagaskar, mi pravi, da so bogati vedno bolj bogati in revni vedno revnejši. Tako je očitno tudi v športu. Zato me na primer liga NBA ne zanima, ker je tam v igri samo denar. Še najraje si pogledam tekmo malega nogometa blizu doma. Tam igrajo s srcem, medtem ko teh, ki dobivajo milijone, včasih ni lepo gledati. Podobno je v glasbi: lahko imaš milijonski proračun, a dobrega komada ne boš naredil, če nimaš navdiha.”

> Ga vi pri šestdesetih še imate?

“Za sabo imam kar plodno pomlad. Pripravil sem nov album. Vzel sem si kar nekaj časa, saj je seveda po tolikih albumih nekoliko težje delati.”

> Kdaj bo izšel nov album?

“Ne bom hitel. Album bi lahko izdal že naslednji mesec, če bi ga odigral samo na kitari. Si pa raje vzamem nekaj časa, da ustvarim zvok, ki bo konkurenčen sodobnemu okusu. To je pač pogoj, da te sploh slišijo.”

> Naslov ste že razkrili. Zakaj ravno Območje medveda?

“Hčerka živi na območju medveda, moj oče je bil rojen na območju medveda in sploh smo vsi Lovšini s predela Dolenjske, kjer živijo medvedi. Seveda je območje mojega Območja medveda zelo široko. Zdi se mi, da je to naša skupna prihodnost. Poznali nas bodo samo še po tem.”

> Po medvedih?

“Poznali nas bodo samo še po tem, da smo območje medveda.”

> Je to metafora?

“Reciva, da je.”PETER VERČ