Peter Škabar, Slovenec pri Ferrariju
“Michael Schumacher je zelo prijazen. Nasprotno od tega, kar se zdi po televiziji.” Tako sodbo bi lahko dobili v boksih kakega svetovno znanega dirkališča, a smo jo kar na tržaškem Krasu, v jutranjem miru vasi Repen. Od tam je namreč doma Peter Škabar, Slovenec pri Ferrariju.
Rodil se je dve leti potem, ko se je njegov oče neuspešno prijavil za delovno mesto pri “poskočnem konjičku”, ki je simbol Ferrarija. Teklo je leto 1980, in Sergio Škabar je prejel prijazno zavrnilno pismo, ki ga je podpisal sloviti Enzo Ferrari.
Sergiov sin Peter je imel več sreče. Po maturi na slovenskem zavodu Jožefa Stefana v Trstu in vojaščini pri karabinjerjih v Turinu je leta 2005 prav tako poslal prijavno pismo za delo pri Ferrariju. Po dveh tednih je iz Emilie-Romagne prejel klic. Še zdaj se spomni, da je bila ura 18 in 30 minut.
“Sem se komaj vrnil z dela. Pomislil sem, da me imajo za norca, ker so me vprašali, če bi prišel k njim na pogovor,” je Peter Škabar obnovil začetek poti, ki ga je iz Repna privedla v Maranello blizu Modene, kjer je Ferrarijev sedež. Ko je prejel klic, je bil Peter Škabar zaposlen v družinski mehanični delavnici med Miljami in Trstom. Kar se je tam naučil pri očetu, se je izkazalo za zelo dragoceno.
“Imel sem pisni in potem še ustni izpit,” se Slovenec pri Ferrariju spominja preizkusa znanja v Maranellu. Sledil je še zdravniški pregled in nato še praktični izpit. Škabar je vse uspešno prestal in 28. oktobra 2005 nastopil službo v podjetju, ki je v zgodovini formule ena zbralo največ naslovov. Zdaj živi v Maranellu, prejšnji teden pa se je za nekaj dni vrnil v Repen.
Priznal je, da pogreša Kras, še zlasti pa prijatelje in družino. Med pogovorom je sedel na domačem divanu. Govoril je dosti, čeprav mu je termometer ravnokar pokazal previsoko temperaturo. Zato mu je mama Cinzia skuhala čaj, punca Ingrid je prinesla piškote, oče Renato pa je nekajkrat vskočil v pogovor s šaljivimi pripombami ali natančnimi pojasnili.
Kljub ljubeznivosti, ki jo uživa doma, je Peter Škabar tudi z napornim življenjem v Emilii-Romagni zadovoljen. Hrana je dobra. Tam slovijo po tortelinih, Škabar pa je naštel še celo vrsto specialitet, od balzamičnega kisa do sira parmigiano reggiano.
“Veliko mesa in ocvrte hrane imajo,” je pojasnil Slovenec pri Ferrariju, ki ima na seznamu najljubših strani na facebooku tudi tisto o lambruscu. Gre za peneče vino, ki ga je okrog Modene veliko. Zato se Škabarju po teranu ne toži pretirano.
“Včasih je treba delati tudi ob sobotah in nedeljah,” je nadaljeval pogovor. A razmere za delo so vseeno dobre. Podjetje odlično poskrbi za zaposlene in njihove družine. Zagotavlja jim otroško varstvo, zdravstveno oskrbo, prostočasne dejavnosti, prevzame tudi breme nakupa šolskih knjig.
Ferrariju že dvajset let predseduje nekdanji vodja italijanskih industrijcev Luca Cordero di Montezemolo, ki mu nekateri napovedujejo bodočnost na čelu italijanske vlade. “Če ga srečam, ga bom pozdravil,” je z nasmeškom dejal Škabar. “Nekateri moji kolegi si tega ne upajo. Ampak zakaj? Saj je predsednik našega podjetja, vidimo ga pogosto in je tudi prijazen, tako kot podpredsednik Piero Ferrari.”
Piero Ferrari je sin slavnega Enza, ki je podjetje postavil na noge. “Pravijo, da je Enzo Ferrari iz kmetov naredil delavce. V službo je sprejemal skoraj samo ljudi iz Emilie-Romagne in Toskane,” je pojasnil Škabar. Glede na to, da ljudi iz bolj oddaljenih dežel ne zaposlujejo, je Repenc najbrž najvzhodnejši uslužbenec. “Pred nekaj leti je bil še en Hrvat, a ga zdaj ni več,” je dodal. “Je pa še eden iz Trsta, eden je iz Gorice in eden iz Vidma.” O tem, da je Škabar edini pri Ferrariju, ki zna slovensko, pa ni dvoma.
Mehanik s Krasa trenutno dela v oddelku, kjer preizkušajo motorje. Delo ga veseli, potihem pa upa, da bi nekega dne prejel vabilo v ekipo mehanikov, ki na dirkah skrbijo za dirkalnike. “Alonso je zahteven, a je po značaju zelo umirjen,” je najboljšega dirkača opisal Škabar. “Masso se sliši bolj pogosto, kar pomeni, da zahteva veliko pozornosti,” je dodal na račun drugega voznika.
Škabar je od blizu spremljal dirko v Monzi in treninge v Valenciji. Ferrarijevo ekipo bi moral spremljati tudi na Japonskem, a je pot tja preprečila okoljska katastrofa. “Na dirkah ima vsako moštvo približno 50 ljudi,” je opisal, kar se po TV težko vidi. “V boksih je 15 mehanikov za vsak avto, se pravi približno 30. Nekaj ljudi je še pri zidku, kjer se ukvarjajo s telemetrijo, in nekaj jih je v paddocku, kjer potekajo pogovori z mediji in raznimi gosti.”
Pilota iz istega moštva imata povsem enak avto, je še pojasnil Škabar in s tem izzval vprašanje, zakaj je bil Schumacher hitrejši od moštvenega kolege Barichella, danes pa je Alonso boljši od Masse. “Odloča način vožnje,” je zapleten odgovor strnil Škabar. Nekateri dirkači se pač bolje prilagodijo avtu, drugi imajo več težav.
Odkar je Škabar nastopil službo, se je v Ferrarijevih dirkalnikih zvrstilo več pilotov. Škabar je spoznal tako testne voznike kot slavne dirkače, med vsemi pa mu je najboljši vtis pustil prav najslavnejši in najuspešnejši Michael Schumacher.
“Ko je šlo za delo, je bil vedno zelo resen. Kot oseba pa je bil zelo prijazen. Vse mehanike je poznal po imenu. Ko je postal svetovni prvak, je vsakemu podaril uro,” je najuspešnejšega pilota vseh časov opisal Škabar.
“Jaz sem tudi tekmoval z njim.” Kot bi izustil nekaj povsem običajnega, je Škabar povedal, da se je na neki ekshibicijski dirki z dirkalniki “kart” pomeril s Schumacherjem. “To je bilo že takrat, ko ni več tekmoval za Ferrari in je miroval. Zato ga je skrbelo, ker je bil malo debelejši od nas.” Kdo pa je zmagal? “Ah, vseeno je on zmagal.”
PETER VERČ
