Pevski zbor Vinko Vodopivec ali Vinka Vodopivca?

Da to ni dobro, se je izkazalo in so nam potrdili tujci, ko je Janez Bogataj, naš goreči etnolog, po cvetoči naši lepi domovini vodil Američane, industrializirane navdušence za vse, kar je iz umetne plastike, in pohlepne jedce ne prav zdravega, a za oči in nos zelo prikupnega fastfooda, na brž spacane, industrijsko pripravljene hrane. Navdušeni so vzklikali ob gorskih, rečnih, morskih, mestnih in deželskih lepotijah, ob etnoloških bogatijah in kuharskih gostijah Kranjske, Štajerske, Primorske in Dolenjske. Za konec jih je Bogataj povabil na slovensko “hitro hrano”. “Na slovenski fastfood,” jim je rekel, na božanske krofe v gostilni na Trojanah.

“Saj to ni fastfood, industrijska plastika, to je pravo, je domače, toplo, vroče, za bogove na Olimpu. Kje to pečejo? Priznajte, mister Bogataj, da ste to pripravili nalašč, samo da bi očarali nas Američane,” ameriški sladokusci niso verjeli smehljajočemu se etnologu.

“Ne, ni nalašč za vas, to si na Trojanah lahko vsak dan privošči vsak, ki pride sem. Za temi vrati Slovenke pečejo ta slovenski fastfood,” jih je popeljal v kuhinjo med svetlo sčiščene štedilnike, med bele halje urnih kuharic, med navihane klobučke na laseh in čiste rokavice na dlaneh hitečih pekaric.

“Fotografirajmo in pofilmajmo vse to bogastvo, to ni fastfood, to je pristno, je naravno, avtohtono, to je pravo, bravo!” so Američani s kamerami škljocali rumenorjave krofe, cvrčeče olje po posodah, svetla tla po kuhinji, čistočo, bele halje in klobučke - in takoj naročili še en pladenj “slovenskega fastfooda”, trojanskih krofov.

Dobri so jim bili, Američanom, ker so bili domači, ne nafabricirani in umetelno obarvani s kemijskimi dišavami, dodatki in začimbami, zapeljivimi prevarami.

Takih očarljivih “krofov”, narejenih po domači meri, imamo nešteto tudi v našem sicer majhnem, vendar v vseh pogledih popolnem in dognanem jeziku. A jih mnogokrat, spoštovane bralke in bralci, žal premnogokrat zanemarjamo in brez preudarka segamo po “fastfoodu” iz tujih jezikovnih samopostrežnic.

Zaustavimo se danes pri novodobnih, nič slovenskih, ampak le po tujih vzorih narejenih imenih ustanov, organizacij, društev, podjetij in podobnih teles, pa bomo videli, kako po neumnem menjamo okusne krofe iz domačih logov za manj okusne “fastfoode”, ki niso ne soljeni ne pečeni po zakonih našega jezika.

“Spoštovani naš profesor, odgovorite nam v Minuti, ki je nikoli ne zamujam, kaj mislite o imenu ‘Gledališče Giuseppe Tartini’, ki ga imajo v Piranu - je to ime pravilno narejeno? In kaj pravite o slovnični pravilnosti na isti način sestavljenega imena ‘Pevski zbor Vinko Vodopivec’. Hvala za odgovor, ki bo prav gotovo zanimiv za mnoge, ki vas beremo.”

Tako vprašuje nekdo izmed vas. Nekdo drug pa je radoveden, ali je ime “Eda Center” v Novi Gorici posrečeno. Mislil je, če je skladno z duhom in običaji našega jezika.

Res je, po tem novem kopitu napačno sestavljena slovenska stvarna lastna imena, kot jim pravi slovnica - o tujkah v njih za zdaj molčimo -, je zadnje čase možno slišati in brati skoraj že na vsakem drugem koraku, ne le na Primorskem, kjer so največ porojena po italijanskem zgledu, ampak tudi drugod po Sloveniji, kamor vdirajo najpogosteje iz globalno uveljavljene angleščine. Toda niso narejena po pravilih našega jezika. Poglejmo zakaj.

Slovenščina je tako bogata in sposobna vseh jezikoslovnih vragolij, da ima za izražanje svojine na voljo tudi pridevnike, izpeljane iz samostalnikov. Tega bogastva večina tujih jezikov ne premore. Če trg pripada Tartiniju, tudi če ni njegova osebna last, ampak je le po njem poimenovan, rečemo, da je Tartinijev. Večina tujih jezikov pa mora reči “Trg od Tartinija”, “Trg od Giuseppa Tartinija”, “Piazza Tartini”, “Piazza Giuseppe Tartini”, kar pa v knjižni slovenščini zveni pohujšljivo napak kot kletvina v cerkvi. Pravilnih zgledov takega slovenskega poimenovanja lahko naštejemo vsaj toliko, kolikor je ulic in ustanov po naših mestih, trgih in naseljih dobilo ime po velikih umetnikih, velmožeh politikih idr.: Vodnikov trg, Cankarjev dom, Titova cesta.

Svojino ali pripadnost pa slovenski jezik lahko izrazi tudi tako, da uporabi drugi sklon priimka, vendar mu moramo pri tem dodati še ime: Trg Valentina Vodnika, Dom Ivana Cankarja, Cesta maršala Tita.

Do tu nam teče gladko vsako označevanje pripadnosti: ali s svojilnim pridevnikom ali z drugim sklonom. Jezik pa se nam začne zatikati, če si tuje stvarno ime razlagamo narobe, češ da je trgu ime “Giuseppe Tartini”, ne pa da je Tartinijev ali Trg Giuseppa Tartinija. S tem korakom pa stojimo že v pasti tujega jezika. Tako začnemo po tej zgrešeni razlagi napačno sestavljati naša stvarna imena in zapišemo: narobe “Gledališče Giuseppe Tartini”, namesto pravilno “Gledališče Giuseppa Tartinija” ali “Tartinijevo gledališče”. Zapišemo tudi: narobe “Pevski zbor Vinko Vodopivec”, namesto pravilno “Pevski zbor Vinka Vodopivca” ali (bolj pogovorno) “Vodopivčev zbor”.

Enako kruto nategujemo naš jezik, ko na izposojeno “fastfoodsko” kopito nategnemo taka imena, kot sta polslovenski ali nič slovenski imeni “Eda center” v Novi Gorici in “Mercator center” kjerkoli v Sloveniji, ki bi se po zakonitostih slovenskega jezika morali glasiti “Edov center” po letalcu Edvardu, Edu Rusjanu in “Mercatorjev center” po Marcatorju. Toda o tem bi raje v kakem od prihodnjih 7. valov.

Noben “fastfood” iz širnega globalnega sveta ni tako okusen kot slovenski domači krof, so priznali v vsem razvajeni Američani, ko so pojedli zadnjega na že tretjem naročenem pladnju krofov na Trojanskem klancu.

Seveda, zmerom je - tudi v jeziku - domače najbolj pravo, zdravo. Zdravo, dragi vsi, ki s tem soglašate.

JOŽE HOČEVAR