Pingpong na evropskem igrišču
Spor zaradi arbitražnega sporazuma je dobil novo dimenzijo: evropsko. Hrvaška na reševanje mejnih sporov, ki jih ima s sosedami, gleda ozko skozi svoje nacionalne interese, Evropska unija pa želi rešitve, dobre za EU kot celoto in za širšo regijo Zahodnega Balkana, prizadevanja Evropske komisije za ohranitev arbitražnega sporazuma pojasnjuje poznavalec dogajanja na evropskem parketu Dragan Barbutovski. Ob ugibanjih, kaj se utegne izcimiti na tej širši ravni, ostaja skoraj spregledano vprašanje, kje med zmagovalci in poraženci so se zdaj znašli prebivalci Istre.
Razlogov, zakaj Evropska komisija ne dvigne rok od dveh očitno težavnih sosed, je več. “Evropska unija je v arbitražni proces vložila zelo veliko svoje kredibilnosti in seveda ga zdaj zagovarja,” na posredovanje Evropske komisije pri sklenitvi arbitražnega sporazuma spomni Dragan Barbutovski, svetovalec za zadeve EU.
Otroške igrice
Komisija je med državama posredovala v želji, da bi arbitražni sporazum postal model reševanja morebitnih podobnih mejnih sporov v prihodnosti, pojasnjuje. “Hrvaška nima rešenih meja z nobeno sosedo, to pomeni, da se lahko ti problemi odpirajo v pogajanjih s Črno Goro, Srbijo, Bosno in Hercegovino. Arbitražni postopek bi resnično lahko bil model za reševanje drugih podobnih sporov na Balkanu, zaradi tega razumem to vztrajanje Evropske komisije, da se arbitražni postopek nadaljuje in da je ta postopek edina izvedljiva rešitev.”
Poleg tega so odnosi med Slovenijo in Hrvaško po novem odnosi med dvema članicama EU in ne več odnosi med članico in kandidatko. “Te fronte si EU nikakor ne želi,” poudarja Barbutovski, ki se strinja, da dogajanje krni mednarodni ugled obeh vpletenih držav: “Ko je prišlo do eskalacije odnosov med Slovenijo in Hrvaško ter naše blokade hrvaškega vstopanja v EU, se je govorilo, da gre skoraj že za otroške igrice. Predvidevam, da se danes v Bruslju zelo neuradno uporablja zelo podobne besede.”
Ob blokadi hrvaških pristopnih pogajanj je morda Slovenija izpadla v slabi luči, a zdaj je drugače. “Obe državi sta članici EU. Te svoje odgovornosti se morata zavedati in se temu primerno obnašati. Mislim, da zdaj trpi tudi ugled Hrvaške,” meni. Gre za to, da sta se državi dogovorili, da bosta svoj bilateralni spor reševali v skladu z mednarodnim pravom na način, kot piše v arbitražnem sporazumu, zdaj pa Hrvaška to negira. Pod vprašajem se je znašlo spoštovanje dogovorov.
Vztrajanje pri stališču, da lahko izstopi iz arbitražnega sporazuma, in dejstvo, da nima izdelanega modela reševanja odprtih mejnih vprašanj z nobeno od svojih sosed, lahko Hrvaško na dolgi rok izolira od ostalih držav. “To kaže, da Hrvaška na način reševanja sporov gleda zelo ozko, skozi svoje nacionalne interese, ne pa širše, skozi vprašanje, kaj to pomeni za celotno regijo,”sedanjo držo Hrvaške analizira Barbutovski. “Evropska unija pričakuje prav to, da se bodo našle rešitve, ki ne bodo samo v interesu države, ampak Unije kot celote in seveda tudi širše regije Zahodnega Balkana.”
“Seveda smo Istrani spet žrtve, vsi po vrsti, Slovenci, Hrvati in - najbolj - Italijani. Smo kolateralna škoda 'višjih' nacionalnih, tako rekoč 'nadnaravnih' interesov. Kot smo to bili v letih 1918, 1945 in 1991,” opozarja istrski književnik in publicist Milan Rakovac. “V Istri je bilo vselej vse pomnoženo in deljeno s tri. Ta tabela množenja in deljenja je bistven kriterij, ko govorimo o sožitju v Istri; brez tega sobivanja Istre preprosto ni. Tu ni pomemben en nacionalni interes, temveč vsi trije.” Pomembno je, da ne nasedemo višjim interesom, poudarja Rakovac: “Ko govorim o Istranih kot zgodovinskih žrtvah, nimam v mislih srca in duše, temveč kontinuiran pokroviteljski odnos naših matičnih domovin do nas: Italije po prvi svetovni vojni, Jugoslavije po drugi, Hrvaške in Slovenije po osamosvojitvi. Kako naj nam verjamejo, ko pa vztrajno mehčamo meje, ko se prelivamo drug v drugega, ko se požvižgamo na etnično pripadnost? Kako naj razumejo stoletno skepso do najrazličnejših gospodarjev? In kako naj jim mi zaupamo, ko pa ne Zagreb ne Ljubljana že četrt stoletja v našem imenu načrtno ne zmoreta/nočeta rešiti najbolj banalnega sosedskega mejaškega problema?” Rakovac je prepričan, da bi težavo ob vseistrskem konsenzu zmogli rešiti doma, “z našimi strokovnjaki (ko bi jih le kdo povabil k delu!), za zeleno mizo s piranskimi ciplji in bujsko malvazijo…” Ampak, pravi, vrag je zdaj odnesel šalo: “Stvari smo prignali do točke, ko se Hrvaška upira celo vrhovnemu ukazu bruseljskega gospodarja. Nenadne enotnosti hrvaškega in slovenskega, sicer na smrt sprtega političnega telesa, me je resnično strah.” Najbolj bizarno pa je po njegovem nesmiselno politično korektno bebljanje o “prijateljski Sloveniji” in “prijateljski Hrvaški”, potem ko sta državi storili vse, da bi se ogenj sovraštva dobro razplamtel. “Arbitraža mora uspeti in bo uspela, če se bodo naši diplomati tajno (in ne po telefonu) dogovorili, to prišepnili arbitrom, ti pa rešitev obelodanili kot svojo,” razmišlja Istran, vešč peresa in življenja na istrskem polotoku. In zaključuje: “Ko so glave vroče, srca pa hladna, je nujno ogreti srce in ohraniti hladno glavo.”
“Vse je kot prej”
Ocene, da bo Hrvaška zaradi odstopa od arbitražnega sporazuma izolirana tako v regiji kot v EU, so pretirane, pa meni Ivan Nino Jakovčić, zdaj hrvaški evroposlanec, pred tem pa več mandatov poslanec IDS v hrvaškem saboru, hrvaški minister za evropske integracije, pred odhodom v evropski parlament pa dolgoletni župan Istarske županje. “Res je, da je mogoče prepoznati morebitne napetosti, a vse je rešljivo, če želimo biti prijatelji in dobri sosedje,” je optimističen glede prihodnjega razvoja dogodkov. Sedanje dogajanje Jakovčić postavlja v širši kontekst: “Vedeti je treba, da sedanja reakcija Hrvaške ni le posledica sodnega škandala. Deloma je ta reakcija odgovor na nekoč zelo nedobronamerno izsiljevanje s slovenske strani, ko nas je slovenska politika odkrito ovirala pri vstopu v EU.”
Kar se je zgodilo, za ugled vpletenih držav seveda, ni dobro, meni Jakovčić. “Obnašanje sodnika arbitražnega sodišča s takojšnjim odstopom, pa tudi njegovo priznanje, da je storil nekaj popolnoma nesprejemljivega, kažeta na to, da sodnik ni bil kos svoji nalogi. Gotovo je to zelo grdo in žalostno.” Tudi prisluškovanje ima negativne razsežnosti, a pri tem se mu poraja vprašanje, čigave službe so prisluškovale: “Kolikor vem, so prve informacije o prisluškovanju objavili srbski mediji. Nekateri trdijo, da je posredi velika igra, kajti kot vemo, je Slovenijo nedavno obiskal ruski premier Medvedjev, in kot vemo, imajo EU in ZDA trenutno zelo slabe odnose z Rusijo.”
Jakovčić meni, da zadnji dogodki na življenje ljudi v Istri ne bodo vplivali. “Vse je kot prej,” pravi. Večina Istranov se zaveda, da je treba mejno vprašanje rešiti v duhu prijateljstva in dobrososedstva. “Žal mi je, da se je vse to zgodilo, saj sem pričakoval skorajšnji zaključek arbitraže in s tem rešitev odprte težave,” pravi nekoč prvi mož Istre. Zdaj smo po njegovem spet daleč od rešitve.
Vrnitev v dobo incidentov
Franco Juri, Istran s te strani meje, v preteklosti pa tudi poslanec državnega zbora in diplomat, ki je na ta kos sveta gledal od zunaj, z Jakovčićem ne deli optimizma, da bo aktualno vrenje minilo brez posledic za ljudi. “Izstop Hrvaške iz arbitraže bi vrnil stanje na obdobje, ko so se zvrstili obmejni incidenti. To bi bilo posebej za Istro, ki se rada ponaša z multikulturnostjo in evropskostjo, zelo pogubno. Ob vseh problemih in virih nestabilnosti v svetu Evropa res ne potrebuje še enega kroničnega balkanskega nacionalističnega žarišča,” meni Juri.
Po njegovem sta hrvaška in slovenska vladajoča elita še enkrat uprizorili nedostojno predstavo: “Hrvaška, ker očitno naklepno, s prisluškovanjem sosednji državi in predvolilno nacionalistično enotnostjo skuša rušiti arbitražni proces, v katerega je bilo vloženega veliko političnega in diplomatskega truda in tudi denarja. Slovenija, ker je z naivnostjo in neprofesionalnostjo lastne diplomacije in zunanjega ministra Hrvaški ponudila povod za to.”
Hrvaška oblast po Jurijevem opažanju očitno nikoli ni “prebavilaizsiljenega” arbitražnega sporazuma, ki je nastal ob slovenski blokadi njenega članstva v EU in je vseboval za Slovenijo prednostna izhodišča, kot je na primer neposredni stik z odprtim morjem. “Zato je izkoristila prvo priložnost, da je udarila nazaj z namenom, da se pogajanja prenesejo na meddržavno sodišče v Haag, kjer pride v poštev le mednarodno pravo brez dodatka pravičnosti. Slovenija se je sicer na zaplet odzvala modro, takoj se je samosankcionirala; odstavila je oba neposredno odgovorna za nekorektno komuniciranje in imenovala za nacionalnega arbitra uglednega tujca, nič manj kot predsednika meddržavnega sodišča v Haagu. To gre razumeti kot jasno sporočilo mednarodne skupnosti Zagrebu,” zadnje slovenske poteze hvali Juri, ki pa težko razume še eno podrobnost iz te zgodbe. “Ni razumljivo, čemu Hrvaška tako vehementno nasprotuje arbitraži, ki roko na srce, po podatkih, ki so pricurljali iz prisluhov, sploh ni posebej ugodna za Slovenijo, saj je le pričakovani kompromis, brez sprememb na kopnem, z deljenim Piranskim zalivom in koridorjem s priokusom kondominija.”
JANA KREBELJ
