Pionir afriškega filma Souleymane Cissé

7. Val

Letošnji festival Kino Otok je s filmom Povej mi, kdo si odprl Souleymane Cissé (1940), prav tisti, ki je leta 1987 za film Yeelen (Svetloba) prejel glavno nagrado v Cannesu, česar dotlej ni doživel noben afriški režiser.

Francosko govoreči angažirani režiser iz Malija, revne afriške države, ki je iz enopartijskega v demokratični režim prešla sočasno s Slovenijo, je v minulih štirih desetletjih s svojim filmom rojake vlekel iz bede, krepil svobodo žensk in se spravljal na državno korupcijo.

V soboto popoldan pa je posedal na vrtu izolske kavarne in užival ob zvokih godbenega orkestra iz sosednjega parka. In ob pomoči prevajalke Magde Reja odgovoril na nekaj vprašanj.

> Kaj mislite, kdaj je bilo režiserju v Maliju lažje posneti film: ko ste vi začenjali ali danes?

“Mislim, da je bilo lažje, ko sem začenjal jaz. To pa zato, ker smo mi lahko vse ustvarili sami, medtem ko danes v Maliju noben mlad režiser ne more sam posneti filma. Ker je drago in ker ni več tistega občutka, ki smo ga mi imeli pred štiridesetimi leti.”

> Kakšnega občutka?

“Občutka, da je za svojo domovino treba nekaj narediti, se zanjo žrtvovati.”

> Zakaj je prišlo do takih sprememb?

“Zaradi pomanjkanja politične vizije. Včasih je politika podpirala film, podpirala je ustvarjanje, odpirale so se dvorane, rasla je struktura, potrebna za ustvarjanje filma. A po političnih spremembah tega niso nadaljevali, vse filmske dvorane so bodisi uničili bodisi razprodali, tako da danes nimamo trdnega nacionalnega filma, na čigar temeljih bi mladi lahko gradili. To je veliko protislovje naše družbe: danes govorimo o demokratičnem Maliju, pa film pri nas ne dobi več besede. Prav ti, ki se imajo zdaj za demokrate, so ga uničili!”

> Kako se filmski ustvarjalci borite za izboljšanje razmer?

“Treba je ustvarjati nove dobre filme, ki bodo priznani v svetu. In sčasoma se bodo razmere izboljšale. Taka je moja vizija.”

> Vas je kdaj imelo, da bi zapustili domovino?

“Ne, na to nisem nikoli pomislil. Kdor je zapustil domovino, je za to imel svoje vzroke in ga ne obsojam. Sam pa sem prepričan, da domovine ne smeš zapustiti kar tako, iz obupa, in je prepustiti povprečnežem. Vedno moraš najti rešitev, se prilagoditi, če je treba. Vztrajati. Ne, v vsem življenju mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi odšel.” ANDRAŽ GOMBAČ

Nadaljevanje intervjuja lahko preberete v petkovi prilogi 7. val tiskane izdaje Primorskih novic.