Piran ni New York, ampak ...
Luka Mrdakovič iz Kulturno-umetniškega društva Esko zavrača očitek, da je poimenovanje piranske produkcije poparta z Warholovim slavnim Factoryjem nekoliko velikopotezno. “Piran ni New York, ampak princip je isti. Povezujemo glasbenike, slikarje, fotografe, grafitarje,” pravi.
Piranski Factory, tovarna poparta, je vzniknil pod streho Trevisinijeve palače, zamisel, da bi poustvarili dogodke iz zloglasnega Warholovega njujorškega studia, pa se je rodila v piranskem društvu Esko. Sobane v Trevisinijevi palači sicer že vse poletje zasedajo dela svetovno znanih imen poparta, ki so jih zbrali na razstavi Sijajni pop in so na ogled še do 9. oktobra. Factory je pravzaprav njen spremljevalni program.
Andy Warhol, kontroverznež slovanskih korenin, se je v 60. letih na manhattanskem podstrešju obdal s četico mladih posebnežev, kar seveda ni ostalo brez posledic. “Odštekani geji, lezbijke, umetniki, režiserji, študenti, igralci, pesniki - ta mešanica ustvarjalnih ljudi in zmedencev, radovednih posameznikov in čudakov, ki so radi eksperimentirali, je ustvarila naelektreno atmosfero, kjer so ideje rasle kot paradižniki v topli gredi,” je bistvo dogajanja, ki je v 60. in 70. letih vibriralo okoli Warhola, strnil Klaus Honnef v knjigi, posvečeni tej ameriški legendi. Na “podstrešje slavnih” je zaneslo mnoge zvezde tedanjega časa, med njimi Jacka Kerouaca, Dennisa Hopperja, Boba Dylana, Micka Jaggerja, svoj glasbeni izraz pa so tam iskali tudi Velvet Underground. Žur se pri Andyju nikdar ni končal, bogato eksperimentiranje pa v duhu norih 60. seveda ni izostalo niti na področju čutnih užitkov in opojnih substanc. Orgiastičen ambient je očitno ugodno vplival na produkcijo, saj so s podstrešja prihajali kupi izdelkov, od platen, kipov, filmov do čevljev in še marsičesa.
“Piran ni New York, ampak princip je isti. Povezujemo glasbenike, slikarje, fotografe, grafitarje.” (Luka Mrdakovič)
V Piran po dozo ... umetnosti
In kaj najdemo v piranski tovarni poparta? Na dan novinarskega obiska pod streho Travisinijeve palače ni bilo zaznati sledi, ki bi kazale na prakse iz divjih šestdesetih, so pa bile stene podstrešja na gosto prekrite s slikami, grafiti in fotografijami. Dokaz, da so bili mladi, večinoma iz piranske občine, na enotedenskih delavnicah (vsak mesec v poletju je prišla na vrsto ena - likovna, grafitarska in fotografska) precej dejavni. Idejno jih je povezoval slogan Popopran Piran, začimbo, ki bi poživila slovenski obmorski biser, pa so mladi upi in nekatera lokalcem že dlje poznana imena, kot sta grafitarja Zoki in Dani, iskali skozi različne motive in tehnike.
Delavnice pa niso bile edini poskus oživitve Factoryja; spomin na nekdanje dogajanje so v poletnih mesecih obujali filmi Factory Girl, The Velvet Underground and Nico, Chelsea Girls in preigravanje komadov glasbenih legend, ki so na podstrešju našle svoje zvočne podobe. V sklopu Factoryja so predstavili tudi knjigo o filozofiji Andyja Warhola, na sporedu pa so bili še razni glasbeni in gledališki dogodki, modna revija in še marsikaj. Ob izteku bosta še dva dogodka - v soboto, 24. septembra ob 20. uri, bodo v Trevisinijevi palači odprli razstavo plakatov programa Factory, v sredo, 28. septembra, pa bodo na istem mestu in ob isti uri vrteli film I shot Andy Warhol.
Ljudi s piranskih ulic je bilo po besedah “gatekeeperjev” tovarne sicer težko privabiti pod streho palače, kjer se je dogajalo vse razen koncertov (Mrdakovič je celo ugotovil, da mnogi sploh ne vejo, kdo je bil Andy Warhol), a se je dogodkov v povprečju udeležilo od 20 do 30 ljudi, med njimi je bilo tudi kar nekaj povratnikov. Primer projekta Factory pa kaže tudi na nove priložnosti za lokalni turizem, menijo njegovi pobudniki. “Piran je destinacija, ki ponuja možnosti za kulturni turizem. Ljudje bi v Piran lahko prišli zaradi umetnosti,” pravi mlada diplomantka umetnostne zgodovine in novinarstva Petra Mrakič, ki je sodelovala pri pripravi kataloga za razstavo, vodi pa tudi oglede po razstavi.
Tovarna ostaja, delavci tudi
Projekt Factory, ki ga je z denarjem podprla predvsem piranska občina, s srcem, možgani in fizično silo pa prostovoljci, je mladim kreativcem omogočil, da javno predstavijo svoja dela, ki jih v pritličju palače tudi prodajajo. Bojda gredo dobro v promet, evre pa puščajo predvsem tujci.
Factory je to poletje zbral in povezal kakih 40, 50 ljudi, večinoma iz piranske občine, ki so dobili zagon in si želijo še naprej resno delati, izpostavlja Vasko Vidmar, ki je vodil likovno delavnico, poleg nje pa še redne seanse z otroki, na katerih so z barvami temeljito obdelali papirnato Marilyn Monroe. Esko je prek občinskega razpisa v uporabo dobil tudi prostore piranskega Epicentra, v katerih nameravajo urediti ateljeje in prostor za akustične instrumente, pa tudi prostor za druženje in iskanje novih idej. To bo “odprt tip prostora, kjer se bo ves teden nekaj dogajalo,” obljublja eden od nosilcev projekta Grega Terbovc. Za zimo je na programu že delavnica stripa, ki jo bo vodil Vasko Vidmar. Ta samooklicani “slikar v rumenem” je o načrtih za bližnjo prihodnost še povedal, da bodo prostore v Epicentru namenili predvsem razstavam: “Mladim je treba dati možnost, saj nimajo kje razstavljati. Ko si mlad, ti manjka, da te nekdo malo porine, da dobiš samozaupanje.”
REKA ŠAV
