Pisatelj Franjo Frančič:“Do smrti bom razčiščeval.V peklu pa naprej.”

> Če podatki držijo, se bliža trideseta obletnica vaše priselitve v Istro.

“Res je, naslednje leto bo trideset let. V Piran sem prišel 3. maja 1983. Bili smo podnajemniki, moja sopotnica, jaz in pes. Kar enajstkrat smo se selili po Piranu, dvakrat sem stanoval v Kopru, enkrat v Izoli, po sobah, velikih šest, osem kvadratnih metrov ... Selitev je bilo veliko, zabavno pa je, da je bilo tudi obiskov precej. Morda zaradi Pirana in morja, kaj pa vem.”

> Kaj vas je izgnalo iz Ljubljane?

“Nič me ni izgnalo. Na grbi sem res imel nekaj grehov, ampak ne velikih. Ta velike sem nabiral v rejniških letih, po sirotišnicah, gradovih, med štirinajstim in osemnajstim letom, vlome, tatvine in podobno, pozneje pa ne več. Naveličal sem se je, Ljubljane, in danes je prav nič ne pogrešam. Človek pogreša kvečjemu stike z drugimi. Je pa tudi tu zdaj mrtvo. Založbe Lipa ni več, s slavnim borcem za južno mejo Franetom Goljevščkom smo nekaj skušali izdajati literarno revijo Agras, v Kopru sicer je teater, a literarno življenje je v teh krajih bolj ali manj mrtvo. Za samo pisanje resda ne potrebuješ česa posebnega, pišeš v samoti, a če plešeš v Ljubljani, na Tomšičevi 12, kjer je Društvo slovenskih pisateljev, ali na Tržaški 2, kjer je Javna agencija za knjigo, na koncu vseeno imaš nekaj od tega. Ali če posedaš s kritiki in založniki. Tu si moraš pomagati sam. Vsekakor pa Ljubljane ne pogrešam.”