“Pisatelj ima samo eno nalogo - ostati svoboden”

> Čestitke za nagrado!

“Hvala, vesel sem, da sem zaradi nagrade tu.”

> Kako se počutite, ko jo prejemate v deželi, ki ne premore niti ene vaše prevedene knjige?

“Heh ... No, slovenski bralci lahko moja dela berejo v angleščini, francoščini, italijanščini ...”

>  ... hrvaščini ...

“... in srbščini. Prepričan sem tudi, da je žirija, ki mi je namenila nagrado, prebrala moja dela v katerem od tujih jezikov.”

> Ampak vaših del ni ravno lahko brati v tujem jeziku. Pišete zelo dolge in zapletene povedi, v njih se lahko izgubiš, toliko hitreje, če jih bereš v tujih jezikih.

“S prevodom tako ali tako izgubimo skoraj vse. Če imamo vsaj ščepec sreče, ne izgubimo čisto vsega. Imam krasne prevajalce, ki me dobro prevajajo v angleščino, španščino, francoščino, nemščino, italijanščino, hebrejščino, japonščino ... V tem pogledu imam res srečo. Vsekakor pa pri vsakem prevodu nekaj izgubiš. Če Samuela Becketta ne moreš brati v francoščini ali angleščini, tudi v prevodu izveš nekaj o tem, kaj je mislil, kakšen je bil, in včasih je domišljijski prostor med avtorjem in bralcem celo pomembnejši od samega izvirnega besedila. Naj pojasnim: ko sem v mladosti prebiral tujo literaturo v madžarskih prevodih, sem si domišljal, da berem krasne knjige krasnih avtorjev. Kako razočaran sem bil, ko sem pozneje, včasih mnogo pozneje, kakšno od teh del prebral v izvirniku!”

> Na primer?

“Oh, ne spominjam se.”

> Ali Kafko berete v prevodu ali izvirniku?

“Kafko veliko berem. Brez njega bi nikoli ne postal pisatelj. Sprva sem ga bral v prevodu. Komaj dvanajst let sem imel, ko sem prebral njegov Grad.”

> Zgodaj.

“Zelo zgodaj! Hotel sem vstopiti v krog prijateljev svojega šest let starejšega brata. Zrelost sem dokazoval s poznavanjem Kafke, nad katerim so se navduševali brat in njegovi prijatelji. Prevod, ki sem ga prebral, je čudovit! Na Madžarskem smo namreč imeli srečo - naši prevajalci niso bili samo prevajalci, ampak naši najboljši pisatelji in pesniki.”

> Podobno je bilo pri nas. Kafkov Grad je prevedel eden naših najboljših pesnikov, Jože Udovič.

“Vem, za Jožeta Udoviča sem že slišal, zanj mi je povedal eden mojih slovenskih prijateljev.”

> Imate pri nas veliko znancev?

“Seveda, kar nekaj: pisateljev, pesnikov, filozofov ... Že nekajkrat sem bil v Sloveniji, kjer sem občudoval tukajšnjo čudovito naravo, lepa mesta in tudi prijetne ljudi. Z vašo deželo imam resnično samo lepe izkušnje, pa tega ne pravim iz vljudnosti.”

> Ste potem Kafko brali tudi v izvirniku?

“Seveda, saj že dolgo živim v Berlinu.”

> Je boljši v odličnih madžarskih prevodih ali v izvirniku?

“V izvirniku, v nemščini.”

> Kaj pa vi, ste kdaj poskusili pisati v drugem jeziku, denimo v angleščini?

“Ne, nikoli. Uporabljam svojo čudovito madžarščino, v angleščini pa se ne znajdem tako dobro, da bi bil lahko novi Joseph Conrad. Menjavi jezika ne nasprotujem, je pa to v mojih očeh vsekakor problematično dejanje, seveda razen če je človek prebežnik ali kaj podobnega. Prav danes zjutraj sem prebral čudovito besedilo mladega Romana Simića, ki piše o tesni povezanosti človeka in jezika, o tem, da je rojstvo človekov prvi stik z jezikom. Rodimo se v določen jezik, zato dvomim, da ga je kar tako mogoče zamenjati.”

Začeli bomo z Melanholijo upora

> Naslednje leto bomo v slovenskem prevodu dobili vaš roman Melanholija upora . Dober začetek za spoznavanje vašega opusa?

“Mislim, da je. Ljudje, ki berejo, hodijo tudi v kinematografe. Mogoče bodo Melanholijo upora nekateri lahko povezali s filmom Werckmeistrove harmonije, ki sem ga s prijateljem Bélo Tarrjem leta 2000 posnel po tem romanu.”

> Veliki režiser je po vaših delih posnel več filmov. Ste zadovoljni z vsemi?

“Odgovor ni preprost, saj pri njegovih filmih nisem bil samo avtor romana ali scenarist, ampak tesen sodelavec pri snemanju. Z Bélo sem premleval vsa bistvena vprašanja. Sodelujeva že od leta 1985, in tako zelo sem vpleten, da težko odgovorim na vaše vprašanje. Vsekakor pa menim, da je Werckmeistrove harmonije eden najinih najboljših filmov.”

> Je selitev zamisli s papirja na filmsko platno za vas naraven proces?

“Kje pa, to je zame nekaj povsem čudnega! Nikoli si nisem želel posneti filma, a Béla Tarr, ki je zelo brihten fant, je vztrajal, da morava sodelovati. In tako me je leta 1985 prepričal, da posnameva film po mojem romanu Satanski tango. Če mu rečem ne, samo prilivam olja na njegov ogenj, zato sem ugotovil, da mi je najlaže, če na njegovo zamisel kar takoj pristanem.”

> Melanholija upora - teh dveh besed običajno ne vidimo v paru. Vi ju očitno vidite.

“V tem primeru že. V romanu je namreč lik, moški, ki se bori za višje vrednote. To je njegov upor vrednotam vsakdanjega, nižjega življenja. Vendar ve, kakor vemo tudi mi, bralci, da je takšnole upiranje nesmiselno, melanholično.”

> Ima pisatelj kako posebno nalogo?

“Ne, pisatelj nima nobene naloge. Pisatelj je umetnik, umetnik pa je svoboden. Kdor je res svoboden, nima nobenih ob>veznosti.”

> Ampak bržkone veste, da je bil festival Vilenica svojčas zelo družbeno angažiran. Ali pisatelj lahko izboljša družbo?

“Ne, nikakor. Pisatelji in pesniki lahko pišejo čudovita dela, to pa je tudi vse. Zelo preprosto.”

> Ampak s svojimi čudovitimi deli lahko spremenijo, izboljšajo posameznega bralca, mar ne?

“O ne! Mogoče se spremenijo samo bralci, ki si tega želijo. Pisec nanje vpliva kvečjemu posredno, nikakor pa ne neposredno. Pisatelj ima samo eno nalogo - ostati svoboden in nam s svojo svobodo kazati, da je to mogoče. Morda je vse to samo iluzija, kaj pa vem.”

Prebujenje na Madžarskem bo zelo grenko

> Študirali ste pravo ...

“Ne samo prava. Tudi filologijo, filozofijo, književnost in jezikoslovje.”

> Niste hoteli biti pravnik?

“Ne, nikoli. Moj oče je bil. Na pravno fakulteto v Szegedu sem se vpisal, ker sem se hotel ukvarjati s filozofijo kriminala. A po treh tednih študija mi je bilo jasno, da na tej pravni fakulteti nikoli ne bom prišel do filozofije kriminala. Vseeno sem tri leta študiral, potem pa sem zamenjal tako fakulteto kakor univerzo, odšel v Budimpešto.”

> In postopoma postali pisatelj.

“Že, ampak ne zaradi novega študija. V zadnjem letu študija sem dobil službo v založbi v Budimpešti. Iti vsak dan na delo mi ni bilo lahko. Le kratek čas sem zdržal v službi, kakršno opravljajo drugi, običajni ljudje. Od leta 1983 sem svobodni pisatelj.”

> Le kratek čas ste pisateljevali v domovini, mar ne?

“Leta 1987 sem šel v zahodni Berlin. Tam sem ostal dlje kot leto. To je bilo v času, ko se je komunistični sistem iztekal.”

> Mnogi pri nas pogrešajo čase komunizma.

“Tega ne razumem. Ljudje najbrž ne pogrešajo samega komunizma, ampak bolj človeške odnose, zoprn pa jim je občutek negotovosti v svetu liberalnega in globalnega trga. Tudi v vzhodni Nemčiji nekateri še danes pravijo: oh, v komunizmu nam je bilo bolje kakor danes. Kar mi je čudno slišati. V sovjetskem komunizmu, kakršnega sem izkusil, je bil občutek gotovosti seveda zlagan. Lagali so nam, ko so nam govorili: vemo, kako bo jutri. A to so zlahka prodali.”

> V vaši biografiji piše, da živite na Madžarskem, v Nemčiji, Franciji, Španiji, Angliji, ZDA, na Kitajskem in Japonskem. Drži?

“Drži, v vseh sem živel, zdaj pa sem povečini v Berlinu in na Madžarskem. Zelo pogosto sem tudi v ZDA.”

> Tam ste napisali tudi enega svojih najznamenitejših romanov Vojna in vojna , a ne?

“Deloma. Pisal sem ga sedem let, v letih 1995 in 1996 v New Yorku, v stanovanju Allena Ginsberga, prijatelja, ki me je vedno gostil, ko sem bil v New Yorku.”

> Kako je danes že pokojni veliki poet in bitnik vplival na vaše pisanje?

“Čisto neposredno ni vplival. Mi je pa koristno svetoval.”

> Kaj?

“Pomagal mi je razrešiti nekaj težav estetske narave.”

> Ste lahko natančnejši?

“Moj junak v romanu Vojna in vojna je ekscentričen, čudaški tič. Hotel sem ga postaviti v čimbolj monoton, brezbarven New York, a vemo, da je New York vse prej kot takšen. Je izjemno barvito, dinamično mesto. No, Allen mi je svetoval, kako naj dosežem svoj cilj.”

> Kaj vam je dejal?

“Raje ne bi odgovoril. Naj to ostane najina skrivnost.”

> Živite tu in tam, veliko potujete ... Kje občutite največ svobode?

“Svobode ne občutim nikjer, sem pa svoboden jaz. Med prvim in drugim je razlika. V svetu, prežetem s trpljenjem, nikakor ne morem občutiti svobode.”

> Zlasti pa se pisatelj bržkone težko počuti svobodnega v današnji Madžarski ...

“Življenje v današnji Madžarski je huda preizkušnja tudi za ljudi, ki so zadovoljni s sedanjim nacionalističnim in konservativnim političnim režimom. Za nas, ki se takemu sistemu upiramo, pa je neznosno. Tudi na Madžarskem mnogi pravijo, da je bilo v času kadarizma precej bolje. To ni neresnica, a vendarle je velika razlika med diktaturo in demokratičnim sistemom. Madžarska je danes na papirju demokratična država, žal pa se je zelo spremenila po volji ljudi, ki si močno želijo občutka gotovosti, občutka, da bo jutri vse v redu. Če bi se tile, ki na volitvah podpirajo konservativno opcijo, ozrli v zgodovino in v naši zgodovini poiskali primerek starejše konservativne oblasti, bi jo našli v letih med svetovnima vojnama, v hortizmu, imenovanem po vladarju Miklósu Horthyju. Ugotovili bi, da je to zelo slab zgled. In bolje bi bilo, ko bi se danes zgledovali po ameriških ali angleških konservativcih, na primer, namesto da so izbrali čisto drugačno možnost - ravno hortizem! Kar imamo na Madžarskem danes, je namreč zgolj nova različica hortizma. To je zelo slaba izbira tudi za podpornike sedanjega režima. Bojim se, da bo prebujenje iz te politične vere zelo grenko.”

Kitajska in Japonska sta mu dali več svobode in obenem negotovosti

> Vas pa zato privlačita Kitajska in Japonska. Kako ste prišli do njiju?

“Po naključju. Leta 1990 me je poklical prijatelj in me povabil, naj se mu pridružim na poti v Mongolijo. Bi šel na simpozij o Džingiskanu v Ulan Bator, me je vprašal. Takoj sem odgovoril: da! Ko sva bila tam, sem mu v groznem, neopisljivem hotelu pokazal zemljevid: 'Poglej, kako dolga je razdalja med Budimpešto in Ulan Batorjem, kako majhna pa je med Ulan Batorjem in Pekingom. Mislim, da se nama taka priložnost ne bo več ponudila. Poskusiva priti do Pekinga.' Uspelo nama je, četudi po mnogih zapletih. V Pekingu sem doživel silovit udarec - čisto me je očarala zelo stara kultura. Ni me zanimala maoistična ali še mlajša Kitajska.”

> Samo stara torej?

“Samo stara. A je bilo to dovolj. Ko sem jo začel raziskovati, je bila kitajska kultura stara 5000 let. Nekaj let pozneje sem ugotovil, da je stara 8000 let. Zdaj je najbrž stara že 13.000 let. Vse daljša je! (smeh) Še danes sem povezan s kitajsko kulturo, s kitajskimi umetniki, s katerimi prijateljujem, tam imam tudi založbo, prevajalca ...”

>  ... poročeni ste s sinologinjo ...

“Res je, a najprej sem imel manično-depresiven odnos s Kitajsko, šele zatem sem se poročil s sinologinjo. Že ob prvem obisku Kitajske sem ugotovil, da največ kitajske kulture ni v arhitekturi, v templjih, v skulpturah, ne v oprijemljivih rečeh, marveč v njihovi pisavi in jeziku. In tako sem se spraševal, kaj je lažje - ali naj se osem, devet, deset let učim njihovega jezika in pisave ali naj se poročim z žensko, ki se bo učila namesto mene? Odločil sem se za drugo možnost. Žena je tudi moja prevajalka med potovanji na Kitajsko. No, tudi jaz znam malce kitajsko, takole, za ulično rabo. Skupaj potujeva tudi na Japonsko, ki pa je drugačna. To sem spoznal s pomočjo prijatelja, ki je šel s Harvarda tja preučevat japonske medije. Vsake toliko sva se slišala. Bolj kakor njegova raziskava me je zanimalo, kaj vidi skozi okno, kaj vidi na ulici, kaj počne ... S pomočjo njegovih odgovorov sem sestavljal drobce japonskega sveta, ki me je čisto šokiral. Ker je bil tako drugačen od vseh, ki sem jih dotlej spoznal. S pomočjo japonske fundacije sem večkrat obiskal Kyoto. Zmeraj samo Kyoto, Kyoto, Kyoto, vsakič za pol leta. A trudil sem se bolj približati japonski kulturi. Zanimivo, temelj japonske kulture je stara kitajska, zlasti iz obdobja dinastije Tang. Zanimivo je, da so Japonci zelo hitro, v tristo, štiristo letih, na noge postavili tako mogočno civilizacijo.”

> Kaj pravite, kako sta Kitajska in Japonska spremenili vas in vaše delo?

“Nič kaj, bi rekel. Najbrž sta v meni okrepili zavedanje, da svet, ki ga poznam danes, ni edini. Bolj se tudi zavedam, da si je isto reč mogoče ogledati iz več zelo različnih kotov. To človeku daje več svobode. Po drugi strani pa mu vliva tudi več negotovosti - ni samo ene resnice o določeni stvari, samo enega pomena ...”

> Takšna drža je med drugim tudi temelj postmodernizma.

“Ah, ne mi o postmodernizmu! Prav imate, ta faktor je za postmodernizem pomemben, a govorim o drugih rečeh, o Kitajski in Japonski. Ki sta zame pravzaprav eno in isto. Japonska kultura je zame različica kitajske. Če bi to izrekel na Japonskem, najbrž ne bi prav dolgo živel. A tako pač razumem stvari. Vendar japonske kulture nikakor nočem podcenjevati. Je čudovita različica kitajske. Obe sta me zelo obogatili. K sreči sem odprt za nove izkušnje. Zato sem tudi tu, pri vas.”

ANDRAŽ GOMBAČ