Po mojih žilah teče kri štirih narodov

Navsezadnje si je akademik nabral veliko kondicije, ko je z diktafonom Radia Trst A obredel vse doline Beneške Slovenije, da je posnel pesmi in narečno govorico tamkajšnjih prebivalcev.

> Za Rossettijevo ulico Tržačani pravijo, da je aristokratska. Se strinjate s to oznako?

“Bila je aristokratska ulica, zdaj ni več. V 19. stoletju so bogati Tržačani tukaj imeli svoje vile. Na ta konec mesta so prihajali na poletne počitnice. A danes je to ulica tretjega sveta.”

> Zakaj?

“Ker tukaj stanujejo Romi, Albanci, temnopolti ... Tukaj srečaš vse vrste ljudi.”

> Vam današnja podoba ulice ni všeč?

“Ne več. Zdaj je sploh težko reči, kaj mi je všeč. Pred desetimi leti se je začelo moje trpljenje zaradi bolezni. Srčni spodbujevalnik mi je rešil življenje. A ko bi vedel, kaj me čaka po njem, ne bi podpisal tistega dovoljenja. V zadnjih desetih letih samo še trpim zaradi bolečin in drugih težav.”

> So te bolečine zmanjšale vašo radovednost?

“Ne, niso. Žal pa ne morem več delati. 10. maja 2004 sem končal svojo zadnjo skladbo. Uspela je lepo, izvaja se. Ko sem se naslednje jutro zbudil, sem začutil, da nekaj ni v redu z mojo glavo, z mojimi možgani. Nehal sem komponirati, ker sem se zavedel, da bi se samo ponavljal. Nima smisla ponavljati. Ko nekaj poveš, si povedal.”

> Bi lahko rekli, da prav letos obhajamo 70-letnico vašega komponiranja?

“Prve skice so nastale v zadnjem letu vojne. Torej bo držalo, da je to bilo leta 1944.”

> Kje ste stanovali takrat?

“Stanoval sem pri babici v Ulici Settefontante, tu blizu. Stara mama in tete, ki so živele z njo, so potrebovale močnejšega fanta, ki bi pomagal pri hišnih opravilih in dvigal težje predmete. Moja družina pa je stanovala v Ulici Revere, ki se danes imenuje Ulica Locchi. To je pri Svetem Andreju. Ko sem še bil tam, me je mama večkrat pošiljala iz hiše, da bi šel malo na zrak. Vzel sem knjigo, ki sem jo tisti čas bral, sedel na klopco in bral naprej. Na dan sem prebiral do 600 strani.”

> Kaj ste najraje brali?

“Takrat Salgarija.”

> Torej so vas navduševale pustolovščine.

“Da, to je veljalo za tisto obdobje, ko sem bil star okrog trinajst let. Potem, pri štirinajstih, mi je umrla mama, in moral sem prevzeti vodenje družine. Še dobro, da me je mama naučila kuhati in nakupovati, drugače bi moj oče in brat umrla od lakote.”

> Že pri štirinajstih letih ste skrbeli za očeta?

“Seveda. Ko sem bil star enajst let, sem prosil mamo, naj me nauči vsa ženska dela, ki so potrebna v hiši. Začel sem pomivati posodo, kupoval sem živila in tudi kuhal sam. To, kar sem se naučil, je prav prišlo tudi kasneje, ko je moja smrtno bolna žena samo še ležala. Ni smela ne jesti ne piti, zato sem ji nekaj mesecev kuhal njene najljubše jedi, samo zato, da bi jih nesel pokazat k njeni postelji. Ko je zagledala svoje najljubše jedi, ki jih ni mogla jesti, se je nasmehnila. To je bil moj namen. Kar sem skuhal, sem potem spet nesel v kuhinjo in vse vrgel proč, ker tudi meni ni bilo do hrane.”

> Ženi ste posvetili tudi ljubezensko skladbo.

“Da. Žena mi je veliko pomagala, dobro sva se razumela. Čeprav ni bila glasbenica, ker je bila njena glasbena vzgoja le malenkostna, je spremljala moje delo in ga razumela. Rasla je vzporedno z mano.”

> Sta si bila po značaju podobna?

“Težko odgovorim na to vprašanje. Vsekakor je nisem izbral zaradi videza, ampak zaradi značaja. Sama se ni imela za lepo. Skupaj sva živela 43 let, kar je že lepa doba. Po njeni smrti sem še deset let delal in rasel, vse do tiste noči leta 2004, ko sem kot skladatelj virtualno umrl. A ženina smrt mi je pomagala, da sem dozorel in se lotil težjih stvari.”

> Katerih?

“Zahtevnejših stvari tako za skladatelja kot včasih za poslušalce. Moje skladbe še vedno izvajajo po vsej Evropi in po obeh Amerikah. Kot skladatelj torej nisem povsem umrl. Ni se mi zgodilo to, kar se dogaja številnim drugim; mnoge skladbe nehajo izvajati, ko njihov avtor neha ustvarjati.”

> Na katero svojo skladateljsko delo ste najbolj ponosni?

“Prepuščam drugim, naj odgovorijo na to vprašanje, in odgovore rad poslušam. Bi pa dodal, da sem v svojem življenju zavrgel več kot polovico svojih skladb. Ko z opravljenim nisem bil zadovoljen, sem vse vrgel.”

> V smeti?

“Seveda, seveda.”

> Se zaradi tega kdaj kesate?

“Ne, kje neki! Žal mi je, da tega včasih niso storili tudi drugi skladatelji.”

> Ko pregledamo vaš skladateljski opus, ne moremo mimo opere Kačji pastir .

“Seveda ne. Moj prijatelj iz študentskih let Giampaolo de Ferra je bil direktor gledališča Verdi. Prosil me je, naj napišem opero. Rad sem sprejel. To sem po telefonu tudi povedal prijatelju založniku v Nemčiji, s katerim sva se dobro razumela. Rekel mi je, da se oper ne splača več pisati, jaz pa sem mu odgovoril, da opere ne pišem, da bi obogatel, ampak iz radovednosti. Zanimalo me je, kako skladatelj pristopi k operi in kako dozoreva ob svojem delu.”

> Kdaj je gledališče Verdi uprizorilo Kačjega pastirja ?

“Prva izvedba je bila 19. novembra 1976. Tej je sledilo še pet izvedb, devet let pozneje pa še 15 izvedb v mariborski Operi.”

> Ko so leta 2010 v istem gledališču uprizorili Nekropolo Borisa Pahorja, so mediji in politiki ocenili, da gre za prelomno dejanje v zgodovini italijansko-slovenskih odnosov v Trstu. Zakaj tega niso rekli že ob uprizoritvi Kačjega pastirja ?

“Nimam pojma. Povem pa lahko, da se je v Trstu sovraštvo med obema narodoma začelo leta 1880. Zdaj počasi izginja. Od izvedbe moje opere do izvedbe Pahorjevega dela je minilo nekaj let.”

> Želite povedati, da se je Trst v obdobju med uprizoritvijo Kačjega pastirja in Nekropole spremenil?

“Bistveno se je spremenil, čeprav ne v celoti. Povem vam, da ne prenesem nacionalistov. Po mojih žilah teče kri štirih narodov. Moja kri je za pet osmin slovenska, po eno osmino pa je furlanska, italijanska in češka.”

> Toda drži, da je bil vaš oče nacionalist?

“Hud nacionalist!”

> Slovenski seveda.

“Da. Tega mu ne zamerim, ker je bilo za generacijo pred mano to skoraj potrebno. Oče je sklenil, da bo pod fašizmom ostal v Trstu. Ta odločitev je zahtevala veliko previdnosti in veliko zvijač.”

> Je bila torej previdnost pred fašisti razlog, da vas starši niso učili slovenščine?

“Tako. Starši so med seboj in s sorodniki govorili po slovensko, z otrokoma pa ne. Začeli so naju učiti slovensko, ko sem bil jaz star 15 let, brat pa 13. To seveda ni naravno. Zakaj je moralo tako biti, sem začenjal razumevati na dan, ko je Mussolini govoril v Trstu.”

> Se pravi leta 1938.

“Takrat sem bil star 11 let.”

> Kaj ste spoznali, ko ste poslušali Mussolinija?

“Da o nekaterih stvareh ne smemo govoriti javno, da je treba lagati in da se je treba skrivati. Podobno ali še hujše spoznanje me je doletelo za časa študija v Ljubljani, ko so me preganjali komunisti.”

> Kako ste si kot otrok razlagali dejstvo, da starši med sabo govorijo neki jezik, ki pa ga z vami ne uporabljajo?

“To sem sprejemal kot dano dejstvo. Sprva tega nisem dojel, pozneje pa sem razumel in odobraval. Moja mama je bila zelo dobra vzgojiteljica. Name, ker sem bil starejši, je vplivala v večji meri kot pa na mlajšega brata. Zato je bil tudi moj brat nekoliko nacionalist. A jaz sem mu vse odpustil, tudi če se je včasih slabo obnašal ali narobe razmišljal. Če jaz ne bi tako ravnal, bi se z njim kregala vse življenje.”

> Toda vaš brat Peter Merkù je leta 2005 pri založbi Mladika izdal knjigo o mednarodni diplomaciji sprave. Ali to pomeni, da je v poznih letih omilil svoja domnevno nacionalistična stališča?

“Ne. Brat je živel v Nemčiji, kjer je tudi umrl. Imela sva dobre odnose, a da bi bilo tako, sem se izognil vsaki razpravi z njim, zlasti če je šlo za politiko. A kot rečeno, odpustil sem mu vse, čeprav me je včasih zaradi njegovega obnašanja bolelo. Recimo takrat, ko je odnesel mojo violino, ki jo je izdelal moj oče. Kar tako je prišel k meni in mi rekel, naj mu dam violino. Dal se mu jo, čeprav me je bolelo. Po bratovi smrti mi jo je svakinja hotela vrniti. Nisem je hotel nazaj. Svakinji sem rekel, da je ne potrebujem več, naj jo pač imajo njeni otroci.”

> Nacionalizem večkrat očitajo tudi Borisu Pahorju. Se strinjate s tem očitkom na njegov račun?

“Delno. Z Borisom Pahorjem smo ustvarili posebno trojico, ki je delovala od leta 1953 dalje.”

> Mislite na trojico Merkù-Pahor-Rebula, ki je leta 1953 začela izdajati revijo Sidro?

“Da. Borili smo se proti temu, kar so jugoslovanski komunisti zahtevali od nas. Naša stališča smo včasih izražali kar krepko, o čemer se lahko prepričate, če greste brat naše takratne revijice. Iz te trojice sem vsekakor hitro izstopil in takoj za mano je še Rebula. Zdelo se nama je, da je treba razmišljati še o drugem, ne pa samo o tem, kar je želel Pahor.”

> Kako se razumete z Borisom Pahorjem?

“Ni mi všeč ravno vse, kar je napisal. Nekatere knjige so odlične, a med te gotovo ne spada Nekropola. Ko je prvič izšla, me je prosil, naj mu povem, kaj mislim. Svoje zelo negativno mnenje sem omilil tako, da sem mu povedal, da bi črtal polovico, mislil pa sem še huje od tega ... Tistega dne se je najino prijateljstvo končalo. Prijatelju pač ne znam lagati, tudi če vem, da ga iskren odgovor lahko zaboli. Tudi na svoj račun sem slišal veliko kritik, a vedno sem skušal razumeti, zakaj mi nekdo nekaj očita.”

> V kakšnih odnosih pa ste z Alojzom Rebulo?

“Najini odnosi so odlični. Po mojem mnenju je Rebula eden najboljših slovenskih pisateljev in pesnikov, čeprav zdaj on zanika pomen poezije. Če Rebuli lahko kaj očitam, mu morda to, da ni pravočasno nehal pisati. Njegova zadnja dela so šibka. A očitno ne more nehati, čeprav ima že 88 let in je tudi on slabega zdravja.”

> Rekli ste, da ste se s Pahorjem in Rebulo upirali jugoslovanskim komunistom. Kaj vam pravzaprav ni šlo, čému ste se upirali? Enoumju?

“Kako ste rekli?”

> Enoumju, totalitarni ideji ...

“Mah ... Namen naše akcije je bil, da ta močna država ne bi škodila slovenskim ljudem v Italiji.”

> Kako naj bi Jugoslavija škodovala Slovencem v Italiji?

“S tem, recimo, da so oblasti prepovedale študije o Slovencih v Italiji. Vem za hude primere, ko so dobri ljudje v Jugoslaviji želeli preučevati nekatere teme, povezane z manjšino, jugoslovanske oblasti pa so to preprečile.”

> V Jugoslaviji torej niso hoteli, da bi se vedelo, kdo so Slovenci v Italiji?

“Čim manj. Mislim, da sta obe državi, Italija in Jugoslavija, imeli enake namene. Obe sta skušali uničiti manjšine.”

> Mislite, da jima je uspelo?

“Ne.”

> Toda v nekem intervjuju ste rekli, da so narečja v Benečiji in Reziji obsojena na smrt.

(globoko vzdihne) “Ja ... V nekaterih dolinah ob Teru je slovensko prebivalstvo že povsem izginilo. Tamkajšnja zemlja je pač revna in ljudi je vedno manj, ker se izseljujejo. Zato tersko narečje izginja, obsojeno je na smrt. Premalo je ljudi, ki bi to narečje še govorili. Tudi slovenski kler v Benečiji je v bistvu izginil. Prav duhovniki pa so bili tisti, ki so skušali ohranjati pri življenju slovenska narečja. V Reziji pa gre za drugačen problem.”

> Tam živi kar številna skupina ljudi, ki govorijo rezijansko, a pravijo, da to ni slovensko narečje. Slovanskega izvora rezijanščine ne zanikajo, trdijo pa, da ne gre za slovensko narečje ...

“Glejte, z nekaterimi župani smo dobro sodelovali. Ti župani so veliko in učeno prispevali k raziskavam, o katerih smo obvestili vse univerze v Italiji. K sreči je v Reziji še danes kar močna skupina ljudi, ki točno vedo, kaj je res. So pa tudi ljudje, ki se ne zavedajo, kaj delajo. Pred skoraj 200 leti je neki furlanski pesnik zapisal, da so Rezijani Rusi, ti ljudje pa raje verjamejo temu, kot pa da bi se priznali za Slovence ... Rezijanov je danes po svetu okrog 5000. V Reziji jih živi samo še nekaj več kot 1000. Od nekaterih Rezijanov, ki živijo v Trstu, včasih slišim take neumnosti brez podlage ... A pač, vsi ne moremo biti dovolj učeni. V Reziji sem veliko delal, imel sem tudi veliko zadoščenja, zdaj pa ne morem pomagati, če oblast želi uničiti Rezijo. To pač delajo, čeprav se ne zavedajo. Jaz nisem politik in s politiki nisem nikoli kaj dosti sodeloval, čeprav je nekaj takih, ki jih zelo cenim.”

> Se redno udeležujete volitev?

“Grem zelo vestno volit. A ker mi je okulist pred desetimi leti odsvetoval branje in pisanje, sem zadnje čase bolj malo informiran. Tudi radia ne poslušam, ker me spominja na moje suženjstvo. Zato se zadnjih občinskih volitev nisem udeležil, saj raje nisem šel volit, kot pa da bi neinformirano oddal svoj glas. A to je bila izjema, saj sem drugače vedno opravil svojo državljansko dolžnost. Nisem pa nikoli glasoval za stranke, glasoval sem za ljudi. Izbiral sem kandidate, ki so ustrezali mojim željam. Tem sem dal svoj glas.”

> Je kdaj tudi Silvio Berlusconi prejel vaš glas?

“Kje neki!”

> Zakaj ste rekli, da vas radio spominja na suženjstvo?

“Ker sem veliko delal za radio, vse do svoje upokojitve. Za radio sem veliko preučeval našo manjšino. Tudi Italijani priznavajo, da sem naredil veliko dobrega dela. A kljub temu so na radiu uničili veliko tega, kar sem posnel. To so naredili Italijani, a pomagali so tudi nekateri Slovenci.”

> Kako to veste?

“To je zelo lahko zvedeti.” (umolkne in zamahne z rokama)

> Ne boste povedali nič drugega?

“Prijatelji so me vprašali: 'Kako to, da tvoje opere ni več v arhivu?' Eno leto po moji upokojitvi so jo uničili. Kdo je to storil, točno ne vem. Si pa predstavljam, kdo je bil.”

> Je šlo za zavist ali za politične razloge?

“Predvsem za prvo, a tudi za drugo. Na srečo sem pred svojo upokojitvijo nekatere stvari, ki so mi bile pri srcu, nesel v rimski državni arhiv.”

> Kaj pa tam? Je vse ohranjeno?

“Nisem šel preverit, ampak mislim, da je. Gre predvsem za to, kar sem snemal v zvezi z našo manjšino. Tu in tam sem kaj zanimivega nesel tudi v Ljubljano na SAZU.”

> Na novih osebnih izkaznicah ni več rubrike, v katero bi vpisali svoj poklic. Na starih, papirnatih izkaznicah pa je bilo treba vnesti tudi ta podatek. Kaj je pisalo na vaši izkaznici, glede na vaša številna dela in zanimanja?

“Hu hu, verjetno je pisalo 'insegnante' (profesor, op. ur.). Ne vem, ne vem.”

> Ampak “insegnante” ste bili samo do šestdesetih let ...

“Učil sem do leta 1965, potem sem se zaposlil na radiu. Lahko bi se že prej, a točno vem, kdo je temu nasprotoval iz političnih razlogov.”

> Kateremu političnemu taboru je pripadala ta oseba, ki vas ni želela zaposliti na radiu?

“Ne bom povedal imena. Bil je zelo znan, znamenit človek. Italijan. Lahko si predstavljate, zakaj me desničarji niso imeli radi.”

> Ste se kdaj zamerili tudi belemu in rdečemu taboru v zamejstvu?

“Možno, čeprav sem se vedno skušal obnašati človeško in dostojno do vseh.”

> V zadnjem intervjuju za Primorske novice ste rekli, da ščijete proti vetru. Potem ste se popravili in rekli, da lulate proti burji. To še velja?

“Zdaj ne morem nič več, sem revež, zaprt v hiši. Sem se pa v preteklosti večkrat marsikomu zameril, saj sem deloval zunaj vseh zgodb, nikoli nisem pripadal nikomur. Bil sem glasbenik, umetnik pa mora pisati in delati za vse, ne samo za svojo politično skupino. V svojem življenju sem se sicer posvetil trem stvarem. Naštejem vam jih po pomembnosti: najprej in največ sem delal za družino in za vzgojo svojih otrok, potem za glasbo in končno za jezik. Mislim, da sem bil uspešen na vseh treh področjih.”

> Ste zadovoljni s tem, kako sta zrasla vaša otroka?

“Zelo. Z obema se zelo dobro razumem.”

> Vaš sin Andro rad oponaša znane ljudi. V Italiji si je kot imitator prislužil tudi nekaj slave. Od koga je podedoval žilico šaljivca?

“On je že v šoli imitiral profesorje, zaradi česar je bil večkrat hudo kaznovan.”

> Od koga je dobil norčav značaj, od mame ali od očeta?

“Ne od mame ne od očeta.”

> Hči Jasna pa v zamejstvu slovi kot likovna kritičarka. Je čut za umetnost dobila od vas?

“Glejte, tudi to, kar dela Andro, je umetnost. Tudi on v določeni meri uporablja glasbo, čeprav seveda ni skladatelj. Oba otroka me imata rada. Z obema se dobro razumem. Zadnjih deset let sta mi v veliko pomoč. Predvsem v lanskem letu, ki je bilo zame hudo, sta mi veliko pomagala, ker si sam pač ne morem.”

> Ste zato v tem življenjskem obdobju najbolj hvaležni otrokoma?

“Najbolj sem navezan na otroka in na redke prijatelje. Hvaležen sem predvsem enemu prijatelju, umetniku, ki mi zelo veliko pomaga. Čeprav ima veliko dela, mi enkrat na teden priskoči na pomoč.

> Je Slovenec ali Italijan?”

“Italijan, ki ima Slovence zelo rad in jim tudi rad pomaga.”

> Komu pa se morate zahvaliti za Prešernovo nagrado?

“Bogve ... Vem, da je bil prvi in najmarkantnejši pobudnik Stojan Kuret. A mogoče so pomagali tudi drugi, ki jih morda niti ne poznam.”

> A ko ste fotografu in meni odprli vrata, ste po začetnih čestitkah povedali nekaj drugega od tega, kar ste zdaj. Dejali ste, da po Prešernovo nagrado ne boste šli zaradi sebe, ampak predvsem iz čuta hvaležnosti do štirih oseb, ki so si veliko prizadevale za vas. Bi to ponovili tudi zdaj, ko je snemalnik prižgan?

“To nagrado sprejmem iz hvaležnosti do štirih prijateljev, ki so si zadnji dve leti veliko prizadevali, da bi jo dobil. A težko rečem, da sem to nagrado prejel samo zaradi njih. V glavnem ja, ampak ... Te nagrade ne podeljujejo po natančnih pravilih. Nagrado lahko dobiš, lahko je ne dobiš, lahko se ti posreči prej, lahko šele v poznih letih ... Mene pač bolj malo zanima. Veliko bolj me je prevzela samo nekaj dni stara novica, da študentka piše diplomsko nalogo o moji operi.”

> Je to za vas pomembnejše kot Prešernova nagrada?

“Pomembno je vse. Če sem bolj naklonjeni enemu ali drugemu, pa zdaj ne bi razlagal. Ne bi rad, da bi se kdo kesal, ker sem prejel nagrado ...”

> Ste morda celo pomislili, da bi odklonili Prešernovo nagrado?

“Ne, ne. Če bi jo odklonil, tega ne bi storil tako demonstrativno, kakor so naredili nekateri drugi. Lahko se res zgodi, da ne bom šel po nagrado. A to se bo zgodilo samo v primeru, da mi bo zdravje preprečilo pot v Ljubljano. A hvala bogu se zadnji mesec počutim bolje. No, obstaja tudi druga možnost, zaradi katere ne bi mogel iti po nagrado. Če bo tako močno snežilo, pač ne bom mogel v Ljubljano.”

PETER VERČ