Po National in Interpol še Editors
Ni treba prebirati Wikipedije, da bi si ob poslušanju britanske zasedbe Editors predstavljali, kako se morajo fantje truditi preslišati primerjave. Neprestano risanje, črtanje in vlečenje vzporednic s temi in onimi temačneži, rockerji, post-punkerji ...
Seveda, kako da ne, tudi z Joy Division. Zasvajajoča glasba indie rockerjev v živo primerjav ne neti. Po The National in Interpol bodo to jutri v Križankah dokazovali še Editors.
Energična molovska glasba je resda njihov prepoznavni pečat. Na prvi plošči The Back Room (2005) so melodične (Blood), tuleče (Munich), pa tudi živahne (Lights) kitare utripale tako čuteče ritmično, da lahko z oznako glasbene revije NME, češ da gre za nekakšno temačno disko glasbo, skorajda povsem soglašamo, čeprav je končni vtis malodane povsem rockovski. S kančkom, ravno pravšnjim odmerkom elektronike, ki je manj očiten na drugi plošči (s stadionsko bohotnim zvokom na An End Has a Start (2007), so osvojili prvo mesto britanskih lestvic), so začinjali svoje albume zmerno. Do tretjega In This Light and on This Evening (2009), ko je pod taktirko producenta Flooda (U2, Depeche Mode, Nick Cave, Killers ...) elektronska ritmika in odločnejša sintesizerska podlaga začela ostreje konkurirati dotlej značilnim kitarskim rifom.
“Pri nas je bila elektronika tako ali drugače vedno prisotna. Skladba Camera je že na prvem albumu nakazala to smer. Vedno smo imeli radi zvok elektronskih mašin. Saj ne boste rekli, da je pri nas prišlo do velikega preobrata,” je zatrdil njihov basist Russell Leatch med našim lanskim pogovorom v Gradcu, kjer so na koncertu navdušili tamkajšnje občinstvo tudi z nakazano elektronsko usmeritvijo, ki je bila prav v živo še posebej nepreslišljiva.
Predalčkanje zasedbe med post-punk revival, indie pop-rock in še kakšne skupine je sicer očitno neizogibno (o tem vedo nekaj povedati tako indie rockerji The National kot Interpol, s katerimi, glej ga zlomka, Editors pogosto primerjajo), a pevec in avtor besedil Tom Smith je tudi v našem intervjuju izrazil pomisleke o tovrstnih oznakah: “Ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Nisem vedel, da karkoli revajvamo (beri: obujamo, op. a.).”Nekoliko drugače je z izrazom indie, independant, neodvisnost predvsem od velikih glasbenih založb, v katero je zajeta tudi neodvisnost od kakršnihkoli zvočnih modnih zapovedi: “To se je spremenilo. Vsi sloviti neodvisni bendi so podpisali pogodbe z velikimi založbami. Ta termin so skovali v osemdesetih, ko naj bi nekatere zasedbe igrale indie rock. Denimo R.E.M. Šlo naj bi za skupine, ki igrajo nekakšen arty, umetniški pop z veliko kitarami, ki so svojo glasbo bolj ali manj izdajale pri neodvisnih založbah.”
No, nad Editorsi se sicer zmrduje marsikateri ljubitelj “arty” bendov, saj njihova izjemna poslušljivost ne daje vtisa, da bi rada delovala kakorkoli prevratno ali revolucionarno. S skladbami, kakršne so na zadnji plošči Papillon (da, navdahnil jo je sloviti roman), You Don't Know Love ali Bricks and Mortar so se ponovno zbližali s “temačnim diskom”, tokrat še odločneje, saj skladbe dejansko živijo še vzporedno življenje na plesiščih, v različicah elektronskih velikanov, kakršen je Tiësto. Ljubljanski koncert oziroma nastop v okviru festivala Itak Džafest bo nenazadnje tudi priložnost za preverjanje, kam pes taco moli, saj obstaja velika verjetnost, da bomo slišali katero od skladb, ki se bo (ponovno v Floodovi produkciji) znašla na novi plošči.
Indie rock ima očitno tudi v Sloveniji svoje nezanemarljivo občinstvo, ki se kontinuirano lahko z njim napaja predvsem v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer se trudijo k nam pripeljati tudi manj popularna, a prodorna in izjemno ustvarjalna imena. Zadnjih nekaj let so za zvezdnike očitno še najgloblje v žep pripravljena (in očitno tudi finančno sposobna) seči oba mobilna operaterja, ki tako utrjujeta svoj položaj med sodobno urbano (potrošniško) populacijo. To pa ob bendih, ki sodijo v vrh sodobne glasbene scene (Killers, Gossip, Florence and the Machine, Plan B, pri drugem operaterju še MGMT, Klaxons), bolj malo zanima, kdo je podpisan kot prireditelj.
Tokrat so Editors pravzaprav tako imenovani “headlinerji”, glavne zvezde festivala, na katerem bodo nastopili še nič manj zanimivi The Wombats, Danza Macabra, The Toronto Drug Bust in Dubioza Kolektiv. MAJA PERTIČ GOMBAČ
