Po polžje od krožišča do krožišča

Na katastrofalne prometne razmere na nekaterih ključnih slovenskih cestah je treba znova in znova opozarjati. Ne zato, ker tega ne bi videli tudi pristojni, temveč zato, da ne pristanemo na stanje, v katerem je to “nova normalnost”.

Prometni zastoji najedajo kakovost življenja, obenem pa krnijo gospodarsko pobudo in povzročajo kopičenje neproduktivnih ur pomembnega dela aktivne slovenske populacije. V zastojih so pri nas tudi številni tujci, za marsikoga priklic Slovenije nista Bled ali pomirjujoča zelena narava, temveč čakanje v kolonah.

Šmarska cesta v Kopru in podaljšek magistrale proti hrvaški Istri je kroničen prometni čep. Že zdavnaj so risali začasne rešitve s podvozi in z nadvozi, obvoznicami in z avtocesto kot trajnejšo rešitvijo. Letošnja novost je koprsko krožišče ob robu magistralke, ki daje prednost kupcem iz trgovskega središča in bencinskega servisa pred domačini, ki se premikajo iz enega na drugi konec mesta.

Sicer pa je krožiščemanija nova realnost na glavnih prometnicah. Premajhno krožišče v Strunjanu je tako ali tako slabo spričevalo za slovensko prometno stroko, prav tako v Jagodju, zdaj prenavljajo krožišče na Belvederju. Pričakovali bi ureditev izvenivojskih križišč na glavnih cestah, dobivamo pa krožišča, v katerih se zatikajo kamioni in avtobusi, da o nerodnih voznikih izposojenih kamperjev niti ne govorimo. Ali pa o megaprojektu protivetrne ograje na Rebrnicah, zaradi katere bo tista cesta precej verjetno dlje zaprta zaradi gradnje kot pa bi bila v prihodnjih desetih, petnajstih letih zaradi burje.

Kljub vrsti prometnih inštitutov in centrov ni videti, da bi imeli v naši državi resno prometno politiko. Promet še znajo prešteti, njegovo načrtovanje pa so, kot še marsikaj, uspeli ideologizirati. Kako drugače razumeti “trajnostne” koncepte, s katerimi so ob evidentnem večanju tako tranzitnega kot domačega cestnega prometa blokirali širitve avtocest, ker da bo morebitni tretji pas spodbujal voznike k še več vožnjam. In da je treba na kolo in z javnim prevozom. Ni problem med Šiško in Vičem, a na podeželju v danih razmerah ne gre. Ti ljudje najverjetneje nikoli niso šli z javnim prevozom kam na Dolenjsko ali v Brkine in nazaj v Ljubljano v istem dnevu. Če bi poskušali, bi videli, da gre le stežka.

Zastoj pri razvoju in gradnji slovenskih cest, zlasti tistih, ki jih obremenjuje naraščajoči tranzit, je postal problem celotne generacije. Odločevalci signalizirajo, da razmišljajo o rešitvah, da so odločno za njihovo uveljavitev, a se nekje očitno močno zatika. Pol Slovenije je primorano opazovati delovanje gradbene operative na slovenskih cestah, ki neke na videz precej enostavne operacije izvaja neskončno dlje, kot so to počeli v časih krampov in lopat. Vozniki na družbenih omrežjih dobrohotno sporočajo predloge izboljšav, a je videti, da teh kljub velikanski odločenosti ne more zagotoviti niti pristojni minister.

Vsi vemo, da problemi niso od včeraj in da so jih reševali številni ministri takih in drugačnih političnih barv. Zdaj se z njimi (spet) ukvarja Jernej Vrtovec, ki je ondan napovedal širitve avtocest proti središču države. Če ne bo storjeno kaj radikalnega, da bi denimo začeli z gradnjo povsem nove tranzitne obvozne avtoceste mimo Ljubljane, kakršno načrtujejo okrog Zagreba, čaka voznike na slovenskih cestah nekaj let polžjih voženj in iskanja običajno jalovih alternativ v upanju, da bo nekoč morda bolje.

Seveda ni druge, kot da se strinjamo, da je treba nekje začeti. Ampak čim prej. Proti hrvaški Istri učinkovitejša rešitev, kot je bila prijazno ponujena Jakomin-Zajčeva zamisel o predoru pod Baredi, v dobrem desetletju ni bila podana. Tisto so zavrnili, ker da ne upošteva kdo ve česa in da bo Slovenija zgradila prometnico, kot je treba, s predorom pod Krožero. V vsem tem času ni bil zgrajen niti meter sodobne povezave, ne proti Sečovljam ne proti Dragonji. No ja, postavili so nekaj krožišč, ki upočasnjujejo promet.

Slovenska gradbena operativa je v devetdesetih letih prejšnjega in v prvem desetletju tega tisočletja zgradila avtocestni križ. Zlom velikih igralcev ni bil blagodejen za nadaljevanje velikih infrastrukturnih projektov. Videti je, da tudi virov financiranja Slovenija ni pridobivala v tempu, kot so jih drugje, najsi gre za evropska sredstva ali morebitna koncesijska razmerja.

Načrtovanje potovanj je v naši državi postalo velika loterija. Ljubljana, ki se prav tako duši v prometu, je zdaj zelo oddaljena. A ljudje se tja vozijo v službe, k zdravniku, konec koncev tudi v kulturne ustanove, ki jih financira vsa država.

Še enkrat: čez noč ne bo bolje, to dobro vemo. Bi bilo pa vsaj malce manj deprimirajoče, če bi uspeli videti smer. Preboj bi verjetno bil tudi, če bi na pomoč domači, očitno preobremenjeni operativi, poklicali učinkovite tuje izvajalce. Za zdaj pa velja, da je treba imeti za poti sem in tja po Sloveniji veliko potrpljenja in tudi nekaj sreče.