“Počakam, da življenje pride v kader”
Laila Pakalnina je filmska režiserka, ena najprodornejših ustvarjalk baltske filmografije. Te dni se je kot dobitnica nagrade Darko Bratina. Poklon viziji sukala po Goriškem, Izoli, Trstu, Vidmu, Ljubljani, kamor jo je pač zapeljal potujoči festival istoimenske nagrade, ki jo za posebne dosežke na področju filma in medkulturne komunikacije podeljuje goriški Kinoatelje.
Do osmega leta je živela v kraju Liepaja na zahodu Latvije, potem se je z družino preselila v Rigo, v rojstni kraj Sergeja Mihajloviča Eisensteina. Leta 1986 je diplomirala na fakulteti za televizijsko novinarstvo v Moskvi, leta 1991 pa še na oddelku za režijo moskovskega inštituta za film VGIK. Posnela je 25 dokumentarcev, pet kratkometražnih filmov in štiri igrane filme. Njeni filmi krožijo po najpomembnejših evropskih filmskih festivalih, kot so beneški, berlinski, rimski festival, pa festivali v Cannesu, Locarnu, Oberhausnu, Karlovih Varih, dobro jo poznajo tudi na filmskem festivalu v Trstu.
Laila je v pogovoru zbrana, sogovornika komaj kdaj pogleda. Gleda predse, nekoliko navzdol in najbrž v svoje misli. Njen glas se trese, je hripav, tanek, in če se le da, pogovor rada zapelje v smeh. Prvi resen in dolg premor nastane prav na koncu intervjuja, ko jo prosim, da v svojem spominu poišče tri slike iz otroštva.
> Prvo jutro ste se zbudili v Gorici oziroma Novi Gorici in ju pretekli. Kaj ste zaznali v dveh urah jutranjega teka, kaj opazili v povsem neznanem mestu?
“Najprej sem štela, kolikokrat prečkam mejo, potem sem spoznala, da nima smisla šteti, da je to resničnost tega prostora. Poleg neštetega prehajanja meje bi lahko rekla, da mi je ta prostor všeč, v njem občutim nekakšno harmonijo. Med hribi, ki ga obdajajo, med zgradbami in ljudmi. Mislim, da tukaj živite posebni ljudje, in imam občutek, da mora obstajati tukaj še nekaj, česar še nisem videla. Občutek imam, da v takšnem kraju ni nobenih zločinov. A kar je še posebej pomembno, vse skupaj se mi ne zdi popolno! To mislim v dobrem smislu, v smislu, da je osebno, individualno in zato zelo filmično. Meja dela ta kraj eksotičen in mu kot takemu daje veliko vrednost.”
> Tudi vi prihajate iz kraja na meji. Meja je morje, lepo ste jo pokazali v fimu The Shoe (Čevelj). Je meja dober razlog za film?
“Ja, povsem drugačna meja je pri nas, onkraj morja je Švedska. Meja je morje, a kot se spominjam iz otroštva, smo do njega lahko prišli le podnevi, ponoči je bil dostop do te peščene plaže strogo prepovedan. Vsak večer so pesek zgladili, da bi naslednje jutro lahko na njem videli morebitne stopinje. Meja tako tukaj kot v mojem mestu določa vsakodnevno življenje, kar se komu mogoče zdi čudno, a prav ta čudnost je zanimiva za film. Če želiš biti komu zanimiv, moraš biti najprej nekoliko čuden. Občinstvo to potrebuje, vzbudi mu zanimanje.”
> Nenavadno je bilo menda tudi vaše prvo srečanje s filmom. Kaj se je zgodilo?
“O ja, to je bilo, ko me je oče kot majhno deklico peljal v kino. Vrteli so nek črno-bel otroški film, ki me ni kaj preveč pritegnil, a kar sem si od tedaj zapomnila, je bilo očetovo smrčanje. Je pač zaspal in na ves glas smrčal. Ojoj, ne, ni mi bilo prijetno, zato več let nisem šla v kino in o njem nisem sanjala.”
> Kasnejši spomini so lepši. Stalker in Andrej Tarkovski?
“To je bilo, ko sem odrasla v najstnico. Preselili smo se v Rigo, kjer je bilo veliko kinematografov, in začela sem gledati vse, kar se je vrtelo v kinih. Med temi je izstopal film, ki me je res pritegnil, to je bil seveda Stalker Tarkovskega. A opazila sem, da so med projekcijo ljudje odhajali iz dvorane. Ni jim bil všeč, niso ga razumeli. Tedaj sem spoznala, da je to tisto, kar bi rada počela. Da je to moja izrazna forma. Kot najstnica namreč nisem vedela, kaj bi v življenju. Zanimala me je matematika, želela sem prodajati sladoled in še kaj. Spomnim se, da sem na steno svoje sobe na veliko napisala: KAJ BI RADA? Po ogledu Stalkerja sem vedela.”
> Danes je prav Tarkovski v svetu najbolj znan ruski filmski režiser. Kako ste ga “gledali” na akademiji?
“V času Sovjetske zveze je bil Tarkovski med ljudmi le eden izmed režiserjev, nikakor ni bil zelo poznan. Ko sem bila leta 1986 na akademiji v Moskvi, je bilo prepovedano govoriti o Tarkovskem, in če smo o njem vprašali profesorje, so bili tiho. Ne prav vsi, a večina. Bil je režiser, o katerem se ne govori, kajti tedaj je emigriral v Italijo in potem umrl. A že kmalu zatem, ko je nastopila politična pomlad in perestrojka, je postal heroj, veliki režiser. Na akademiji so pokazali njegovo retrospektivo, vsepovsod so vrteli njegove filme. Vse to v nekaj letih, od prepovedanega avtorja do heroja.”
> Kaj ste se naučili pri njem?
“Kot vsi dobri filmi so tudi njegovi večplastni. Od njega lahko vzameš toliko, kolikor zmoreš oziroma toliko, kolikor hočeš. Seveda je gledanje njegovih filmov dobro za razmišljanje, a hkrati jih lahko samo gledaš, brez intelektualnega napora. Če bi jih pokazali s filmsko teorijo neobremenjenemu, a senzibilnemu najstniku, bi jih gotovo gledal. Sploh mislim, da gre pri filmu vedno za gledanje, za vizualnost, tudi če ne razumemo natanko, kaj se dogaja.”
> Takoj po akademiji ste se odločili, da ne boste snemali igranih filmov, pač pa le dokumentarne. Zakaj je resničnost prevladala nad fikcijo?
“Spoznala sem, da pri dokumentarnem filmu nič ne režiram, temveč imam zamisel, o čem bi rada snemala, nato čakam, da se ulovi v kamero. Pri igranem filmu režiram. Očitno sem raje čakala kot režirala. Ne tečem za življenjem, pač pa počakam, da pride v kader. Tako se je zgodilo s filmom Short film about life (Kratki film o življenju), ki je nastal na nogometnem igrišču, in sicer medtem ko sem snemala drug film na drugi strani ceste. V dveh pičlih minutah je tako ta filmska zgodba nogometašev razkrila zgodbo polno koncentracije, upanja, razočaranja, prijateljstva ... pač življenje. Če je ves svet oder, kot je dejal Shakespeare, potem so posnetki fiksne kamere na tem igrišču njegovo bistvo. Pri dokumentarnih filmih sem vztrajala šest let, potem sem začela snemati tudi igrane. A kar je v bistvu zame predvsem pomembno v filmu, ne glede na žanr, so dobra kompozicija, osvetljava, zvok in statična kamera.”
> To so v glavnem elementi umetniške slike.
“Ja, a na sliki se nič ne premika in ni zvoka. Je pa to zanimiv aspekt, kajti moje filme so vrteli tudi v galerijskih prostorih in tam so delovali posebej dobro. Publika je bila vedno zelo dovzetna. Eden mojih dokumentarcev, imenovan Papagena, je istočasno potoval po filmskih festivalih in likovnih manifestacijah, med drugim so ga leta 2001 predvajali tudi v latvijskem paviljonu beneškega likovnega bienala. Tedaj sem spoznala, da je likovna publika najboljša, saj je njeno oko izurjeno za gledanje slik, film pa je sestavljen iz slik.”
> Zakaj glasba tako redko vstopa v vaše filme? Presunilo me je, ko ste na srečanju s študenti dejali, da se glasbe bojite.
“Glasba je, dovolim si reči, nekaj brutalnega v odnosu do občinstva. Takoj, ko v filmu uporabimo glasbo, le-ta diktira občinstvu celotno občutenje. Glasba determinira, te vzame in te vodi. In tisto, kar imam jaz rada pri filmu, je svoboda gledalca, da občuti in misli, kakorkoli hoče. Zato sem glasbo v svojih filmih uporabila le nekajkrat, in še tedaj kot gradnik atmosfere nekdanjega časa, v bistvu kot element dizajna.”
> V kakšni kondiciji je ta hip baltski film?
“Če bi me vprašali pred nekaj leti, bi rekla, da ni v najboljši kondiciji, kajti eden do dva igrana filma na leto ni veliko. Zdaj se vzpostavlja vsaj proces. V majhnih državah, kakršna je Latvija, ki ima tako kot Slovenija dva milijona ljudi, je film stvar območja kulture in ne filmske industrije in biznisa, zabave, ta niša je namreč že zapolnjena s hollywoodski filmi. Zato menim, da je za nacionalni film pomembno, da je v nacionalnem jeziku in v območju kulture, saj ga financirajo davkoplačevalci. V Latviji smo v sovjetskih časih imeli filmske studie in filmsko tradicijo, bogat historiat, a potem, s tranzicijo, je nastala luknja, ki so jo v devetdesetih zapolnili ameriški filmi, in šele sedaj se na novo vzpostavljamo.”
> Kaj snemate zdaj?
“Sem v postprodukciji igranega filma, ki sem jo delovno imenovala 'sovjetska pravljica o pionirju, ki je izdal svojega očeta.' Začela sem pisati scenarij o razmerah v Siriji, vznemirja me odnos Rusije do Ukrajine, skratka rada bi vzpostavila neko svobodno polje razmišljanja o totalitarizmih. Rada bi, da bi vsak posameznik vzpostavil razmerje do te besede, ne da kot koze hodimo za drugimi kozami in ponavljamo, kar o tem pravijo drugi. Niso vsi sistemi enaki, čeprav sistem od nas zahteva, da smo enaki, kot kolesje v stroju. Ne gre le za socialistično ideologijo, gre tudi za današnje sisteme, ki imajo zelo podobne mehanizme. O tem bi rada snemala film.”
> Lahko v svojem spominu poiščete tri slike iz tega sovjetskega obdobja?
“Na prvi je sladoled, na drugi otroški vrtec, na tretji voda. Otroštvo sem preživljala ob morju, kasneje ob reki, kot otroka me je voda zaznamovala bolj kot ideološki sistem. Vonj morja je isti v socializmu in kapitalizmu.”
> Je na sliki veter?
“Seveda, če so valovi, je tudi veter.”
> Ko ste govorili o lokacijah, ki ste jih iskali za svoj najnovejši film, ste omenili kraj Piedruja-Druja na latvijsko-beloruski meji, kjer ste leta 1994 že snemali film The Ferry ( Trajekt). Opisali ste prizor iz cerkve, ki ste mu bili priča ...
“Res je, prišla sem v to majhno vasico, danes je to meja Evropske unije, bilo je letos, ko sem iskala lokacije za igrani film. Rekli so mi, da grem lahko v cerkev, da je odprto in da je maša. Ko sem vstopila, je bilo res čudno; župnik je govoril, čisto sam, nikogar ni bilo, ki bi ga poslušal. Imel je pridigo pred prazno cerkvijo. Tragično. In zelo filmično!”
KLAVDIJA FIGELJ
