Počutijo se, kakor bi bili izdani

Soustvarjalcem in spremljevalcem takratnih dogodkov se ne zdi, da je minilo že 25 let. Tudi same večstrankarske volitve so bile le eden od procesov demokratizacije in jih težko obravnavamo ločeno od ostalih procesov.

Volitve v takratno skupščino Socialistične republike Slovenije so bile iz politološkega gledišča svojevrsten unikum v svetovnem merilu, saj podobnega volilnega in političnega sistema, razen v nekaterih drugih jugoslovanskih republikah, ni imel nihče. Vsak od treh zborov (vsak je imel 80 delegatov) se je volil na drugačen način, a so kljub temu imeli enake pristojnosti in bili med seboj povsem enakopravni. V družbenopolitični zbor so volili politične stranke na proporcionalen način v osmih volilnih enotah. V zboru občin so volili z dvokrožnim večinskim sistemom, s tem, da sta se v drugem krogu, če nihče od kandidatov v prvem krogu ni dobil več kot 50 odstotkov glasov, pomerila dva kandidata z največjim številom glasov. Pri tem je prihajalo do raznih koalicij. Volitve v zbor združenega dela (ZZD) so potekale 12. aprila. Volilno pravico so imeli zaposleni v podjetjih, državnih institucijah, storitvenih dejavnostih, kmetje ..., vsaka branža pa je imela vnaprej določeno število delegatov. V ZZD se je volilo posameznike, ki pa so bili tja delegirani večinoma prek državnih sindikatov. Kljub načelni enakopravnosti se je sčasoma izoblikovalo prvenstvo družbenopolitičnega zbora, v katerem so bili najbolj izpostavljeni prvaki političnih strank. Posledice tega so vidne še v današnjem slovenskem političnem sistemu. Državni zbor je pravzaprav na 90 poslancev razširjen družbenopolitični zbor, državni svet, ki ima bistveno manj pristojnosti, pa je na neki način združen in pomanjšan zbor občin (regionalno zastopstvo) in zbor združenega dela (interesne skupine).

Sedmerici tedanjih primorskih poslancev smo zastavili enaki vprašanji: kakšni so vaši spomini na delovanje tedanje skupščine in kako ocenjujete sedanje stanje slovenskega parlamentarizma in politike v luči takratnih prizadevanj in ciljev.

Valentin Prelovec, 80 let, delegat zbora združenega dela, član Socialdemokratske stranke Slovenije, obrtnik iz Kopra: “Spomini na tedanji sklic so enkratni. Delali smo z velikim entuziazmom, brez plače, brez pogojev dela ... Pred sabo smo imeli samo en cilj: biti samostojni v naši domovini in nobenemu ne več služiti. Čeprav smo bili različnih političnih prepričanj, smo neverjetno hitro in složno prišli do enotnih zaključkov. V primerjavi z današnjim dnem je razmerje ena proti sto. Zdaj se počutim, kot da bi bil izdan. Stvari so nemogoče. Mislim, da grešimo tudi volilci. Izvolili so sedanjega premierja, čeprav sploh ni predstavil ekipe, ki bo vodila državo. Začel je graditi nebotičnik, ne da bi vedel, kdo bo glavni inženir, kdo bodo monterji, gradbeniki ... Saj ne gre drugače, kot da se bo stavba sesula. Prav zares pa bi lahko bili druga Švica, o kateri smo tedaj sanjali.”

Žare Pregelj, 59 let, delegat družbenopolitičnega zbora, Zeleni Slovenije, kasneje prestopil v SLS, v kateri je še zdaj dejaven, že več kot desetletje zaposlen na ministrstvu za promet, iz Kopra: “Predvsem nisem pričakoval izvolitve. Še dva meseca pred volitvami smo pri Zelenih razmišljali o povsem samostojnem nastopu, nato pa nas je Leo Šešerko prepričal za prestop k Demosu. Do visoke politike sem imel zelo spoštljiv odnos, v prvem letu sploh nisem stopil za govorniški pult, sodeloval sem zgolj v komisijah. Spomnim se, da sem prvič na glavnem zasedanju prebral pripravljen tekst o manjšinah. Ta prvi sklic je bil zame izjemna življenjska šola, saj je bilo tedaj v parlamentu veliko intelektualcev in že izoblikovanih osebnosti. Na začetku je vladala velika napetost, ob izvolitvi Bučarja je bila prava noč dolgih jezikov. Bili smo idealisti, ki smo se poskušali izviti iz zariplega socializma. Želeli smo tržni sistem, a z nekakšno socialno noto. Nihče ni pričakoval, da se bo Slovenija razvijala v takšno smer, najedanje javnih dobrin me je presenetilo. Z očmi tistih let je prisotno veliko razočaranje, a moramo iz tega, kar se je zgodilo, narediti novo sintezo in iskati nove rešitve.”

Jožef Školč, 55 let, delegat družbenopolitičnega zbora, predsednik ZSMS, kasneje LDS, večkratni poslanec in minister do leta 2011, od leta 2012 glavni tajnik Zveze za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS), iz Breginja, živi v Ljubljani: “Volitve leta 1990 dojemam kot konec večletnega projekta in prizadevanj za več svobode in bolj odprto družbo. Niso bile podarjene, temveč izsiljene in posledica dogajanja v osemdesetih letih. V ZSMS smo si želeli samostojnega nastopa, čeprav sta obe drugi skupini, ZKS in Demos, želeli z nami sodelovati. Potem ko je Demos dobil na volitvah skromno večino, ni več potreboval partnerjev in mi smo pristali v opoziciji. Ocenjujem, da smo znali biti zoprna opozicija, nato pa smo se z Drnovškom zbrali kot skupina ljudi, ki smo imeli skupen cilj in vizijo, kar je pripeljalo do vstopa v evroatlantske povezave. Glavne zadeve smo podprle vse skupine, bilo pa je bistveno manj nagajanja, kot je to prisotno v zadnjih letih. Sicer ne delim splošnega razočaranja. Osnovna ideja o demokraciji je uresničena, politika pa je na žalost postala resničnostni šov. Ljudje se ne zavedajo, da politika zahteva znanje in da prav vsak ni primeren za politika.”

Nada Bolcar, delegatka v DPZ, članica SKD, odvetnica, živi v Volčji Dragi: “Predvolilna kampanja je bila skromna, vladali sta zmeda in neizkušenost. Minila je skoraj brez oglaševanj, nastopov, plakatov, če izvzamem objavo ene moje fotografije v Primorskih novicah in kratki predstavitvi na TV in radiu. V tedanjo skupščino sem vstopila brez bojazni. Izkušeni, 'stari' politiki so nas, demosovce, sprejemali s prezirom in prikritim zasmehovanjem. Mnogokrat se seveda nismo znašli, kot bi bilo treba. Moja odvetniška pisarna je ostala odprta in zaradi mojih pogostih celodnevnih obveznosti na sejah sem morala zaposliti drugo odvetnico. Spomnim se sprejemanja zakona o denacionalizaciji, pri katerem je leva politična opcija istočasno odkorakala iz dvorane, obsedel je samo Borut Pahor. Tudi s toliko opevano enotnostjo za plebiscit in osamosvojitev ni bilo tako, kakor zatrjujejo. Ukaz za udeležbo se je zgodil šele tik pred zdajci. Ob glavnih temah so ostale zanemarjene številne druge in zato so se stvari v gospodarstvu in bančništvu premikale tja, kjer smo danes. Obnašanja in ravnanja nekaterih sedanjih poslancev in drugih politikov me je sram. Očitno je v preteklih 25 letih izostalo nekaj pomembnega, kar bi slovenskega človeka ohranilo poštenega, kot ga je opisoval dr. Anton Trstenjak.”

Ivan Vodopivec, 61 let, delegat zbora občin, član Socialistične stranke, od leta 1980 do 2014 član sežanskega občinskega sveta, zadnji predsednik nekdanje (velike) sežanske občine, dipl. ekonomist, podjetnik, sedaj upokojenec: “Spomnim se, da je France Bučar, ki smo ga vsi zelo cenili, že v uvodu izjavil, da hočemo postati nova Švica, sam pa sem rekel, da bi bil zadovoljen že, če bomo šli proti Švici. Takrat smo bili optimisti, vsi evforični. Moji spomini so lepi, bilo je tovariško, prijetno vzdušje. Čeprav smo bili v opoziciji, smo imeli s člani Demosa prav prijateljske odnose. V debatah se nismo spravljali na osebno raven, potekal je boj idej, mnenj, in to je glavna razlika v primerjavi z danes. Nato so izgubili kompas in šli v povsem drugo smer. Danes parlament ne opravlja svoje funkcije zastopanja interesov ljudstva. Namesto skrbi za javno blaginjo so v ospredju osebni interesi in koristi. Posledica je 30 milijard dolga slovenske države. V skupščini so govorili, da je Tito 'zafural' državo, ker jo je zadolžil za 20 milijard dolarjev, a kaj bi šele rekli za sedanji slovenski dolg ... Veliko zaslug pri tem imajo osamosvojitelji. Imam občutek, da so ukinili SDK, ki je tedaj nadzirala plačilni promet, zato, da so lahko speljali denar v tujino.”

Ob omenjeni sedmerici, ki smo ji dali besede v prispevku, so Primorsko v prvem večstrankarskem demokratično izvoljenem parlamentu zastopali še: Peter Bekeš (ZKS-SDP), Franco Juri (ZSMS-LS), Peter Reberc (SKD), Marjan Podobnik (SLS), Andrej Magajna (SDSS) in Hubert Požarnik (SDZ) v družbenopolitičnem zboru; Milan Volk (Ilirska Bistrica), Janez Jug (Izola), Daniel Božič (Koper), Aleksander Lovec, Bruno Podveršič (oba Nova Gorica), Tomaž Pavšič (Idrija), Fedja Klavora (Tolmin), Vojka Štular (Piran), Vladimir Slejko (Postojna) in Daniel Starman (obalne občine) v zboru občin ter Franc Boštjančič, Jože Furlan, Marjan Starc, Franc Perko, Danilo Bašin, Dejan Peršolja, Marino Domio, Anton Slapernik in Tatjana Prešern v zboru združenega dela.

Aurelio Juri, 65 let, delegat zbora občin, izvoljen kot predstavnik ZKS-SDP, nato tudi župan Kopra, več mandatov poslanec SD, nekaj časa pa poslanec v Evropskem parlamentu: “Bilo je nekaj novega, čeprav sem bil dvanajst let prej že izvoljen v Izvršni svet Občine Koper. A tokrat so bili tekmeci, pa sem bil vseeno izvoljen tako za predsednika občinske skupščine kot v zbor občin. To je bilo za mnoge presenetljivo, saj sem bil manjšinec. Delovanje v Ljubljani je bilo podrejeno onemu na občini, kjer so občani pričakovali velike spremembe. Na obzorju je že sijalo sonce osamosvajanja, a so ga prikrivali grozeči oblaki občih neznank in tudi vojne. Današnje stanje slovenskega parlamentarizma in politike ocenjujem kot slabo. Takrat smo se šele učili parlamentarizma, a veliko manj neumnosti in nepotrebnih vložkov je bilo zaznati kot v mandatih, ki so sledili. In vsakič je bilo slabše. Politično sem se upokojil zaradi spora s Pahorjem glede reševanja meje s Hrvaško. Ko sem sam pet let prej predlagal arbitražo, je bilo to bogoskrunstvo. Epizoda pač, ki govori, kako pamet in razum potrebujeta čas zorenja.”

Pogosto označevanje volitev leta 1990 za prve večstrankarske volitve na Slovenskem ni najbolj natančno. Slovenci smo večstrankarske volitve poznali že v Avstro-Ogrski vsaj od konca 19. stoletja, a teh volitev ne moremo označiti za demokratične, saj je bila volilna pravica omejena in neenaka. Za svobodne in demokratične volitve lahko označimo volitve v kraljevini SHS do šestojanuarske diktature leta 1929.

Boris Jež, 65 let, delegat zbora občin na listi SKZ, kasneje direktor Uprave RS za pospeševanje kmetijstva, zdaj predsednik uprave Agroinda Vipava 1894, rojen v Dolenji Trebuši, živi v Lokavcu: “V svojih tridesetih letih sem gledal čez meje takratne države, posebej v sosednjo Italijo, in vrstnikom zavidal evropski način življenja. Pomislil sem, da bi bil zraven, ko bi lahko doma kaj spremenili. Nekako po 'službeni dolžnosti', sem namreč agronom, se mi je zdela najbližja takratna Slovenska kmečka zveza, čeprav izhajam iz partizanske družine. V tem slogu sem tudi delal, se družil s kolegi iz politike, ne glede na to, iz katere opcije so prihajali. Danes jih večji del tarna, da iz tega ni nastalo, kar so takrat pričakovali. Sam ne obupujem. Zavedati se moramo, da šele zadnjih 25 let ustvarjamo tisto, kar je v Evropi stoletna tradicija. Sem optimist, pri čemer me spodbujajo predvsem mladi. Imamo veliko sposobnih in obetavnih mladih ljudi, samo omogočiti jim je treba, da svoje znanje unovčijo doma, in vse bo še dobro.”

DENIS SABADIN, JANA KREBELJ, DAVORIN KORON