Podarjali so lase, sodili homoseksualcem, inštruirali ... in gradili narod
Deset slovenskih arhivov je postavilo na ogled najdragocenejše, kar premorejo, in nastala je razstava Arhivi - zakladnice spomina. “Želeli smo predstaviti jagodni izbor gradiva, ki ga hranimo,” med sprehodom po njej pove soavtor dr. Andrej Nared. V vitrinah so originali pomembnih dokumentov, ki so usmerjali tok naše zgodovine, in mnogi zapisi, ki pričajo o položaju posameznika v njej.
Na ogled je najstarejše besedilo, ki ga hranijo slovenskih arhivi, in mnogi dokazi, da je bila slovenščina že v 16. stoletju bogat jezik, povsem operativen v verskem, upravnem in sodnem življenju. Obiskovalci lahko vidijo rokopise pomembnih Slovencev in zapise, ki govorijo o usodi malih ljudi vse od srednjega veka do danes ...
Na ogled so dokumenti, ki izstopajo po lepoti, starosti, pa tudi taki, ki so navzven skromni, a - z besedami dr. Andreja Nareda - prikazujejo ljudi različnih slojev, njihovo okolje in čas, njihova hotenja, načrte, dela, dosežke in stranpoti.
Razstavo, na kateri je na ogled postavljenih 170 originalnih eksponatov, več kot 200 pa jih je predstavljenih v obliki digitalnih reprodukcij, je pripravilo deset slovenskih arhivov, med njimi pokrajinska arhiva v Kopru in Novi Gorici ter Škofijski arhiv Koper. Vsi arhivi skupaj hranijo skoraj 75 kilometrov pisnega gradiva, ki se je na slovenskih tleh ohranilo od 9. stoletja do danes.
Pri nas najstarejša listina, statut, matična knjiga, zemljevid ...
Že ob vstopu v razstavni prostor obiskovalca pozdravi ena največjih, gotovo pa tudi najprivlačnejših dragocenosti, ki jo hranijo slovenski arhivi: pergamentna listina iz leta 1341, s katero je cesar Ludvik VI. Bavarski gospodo z Žovneka povzdignil v celjske grofe. “Takrat se je začel hitri vzpon celjskih grofov, ki je trajal do izumrtja sredi 15. stoletja,” na zgodovino najpomembnejše plemiške družine na naših tleh spomni Nared. Arhiv Republike Slovenije (ARS) sicer hrani 700 originalnih listin celjskih grofov.
Te listine iz 14. in 15. stoletja pa niso najstarejše, ki jih premorejo slovenski arhivi. Najstarejšo pergamentno listino (beseda listina tukaj pomeni dokument o pravnem dejanju in z dokazno močjo) je za razstavo posodil Škofijski arhiv iz Kopra. Gre za listino iz leta 1082, s katero je tržaški škof Heribert župniji Svetega Mavra v Izoli podelil neke dohodke.
Iz koprskega škofijskega arhiva prihaja tudi najstarejši zemljevid. Nastal je v 16. ali 17. stoletju, na njem pa je narisano zaledje Kopra. Na ročno skiciranem zemljevidu je prikazano in v italijanskem jeziku opisano področje Kastelierja ter naselij Dekani, Tinjan in Škofije.
Pridevnik najstarejši se poleg listine in zemljevida še večkrat znajde pred dokumenti, ki so jih v zakladnico spomina prispevali primorski arhivi. Kot najstarejši ohranjeni mestni statut na slovenskem ozemlju je na ogled postavljen statut mesta Piran. 70 listov obsegajoča pergamentna knjiga je nastala leta leta 1307. Ko ni na razstavi, jo hrani Pokrajinski arhiv Koper.
Iz škofijskega arhiva Koper prihajata tudi dve najstarejši matični knjigi, krstna in mrliška. V krstni knjigi župnije Izola je zabeleženih 987 podatkov o krstih med letoma 1506 in 1527. Najstarejša ohranjena mrliška matična knjiga pa je nastala v župniji sv. Jurija v Piranu. Vanjo so med letoma 1509 in 1513 vpisali 347 pogrebov.
Sprehod od 9. stoletja do leta 1990
Avtorji razstave - enajst strokovnjakov za arhivistiko iz vseh sodelujočih arhivov - so razstavo razdelili v 16 vsebinskih sklopov, saj so želeli na takšen način obiskovalcem dati karseda širok vpogled v preteklost, tako po času kot po vsebini. “Želeli smo pokazati čim več snovi, čim več zvrsti, kronološko pestro od najstarejših kosov in zelo simbolično končati z osamosvojitvijo leta 1990; z Demosom in s plebiscitom,” pojasnjuje Nared, sicer namestnik direktorja ARS. “Hoteli smo opozoriti na najpomembnejše procese in dogodke ter se spomniti najzaslužnejših ljudi, ki so živeli v našem prostoru,” pove o množici dokumentov, ki si jih obiskovalci lahko ogledajo do 10. maja.
Med posebej izpostavljenimi eksponati je tudi najstarejši dokument, ki ga hranijo slovenski arhivi. Gre za del prepisa pastoralnega vodila papeža Gregorja Velikega. Latinski prepis je nastal v drugi četrtini 9. stoletja. “V Arhivu Slovenije hranimo tale primer, v mariborskem arhivu pa imajo nek podobno star fragment. Zanimivo je, da smo v obeh primerih dokumenta našli kot del vezave oziroma zaščite za mlajše knjige. V mariborskem primeru je še zdaj uvezan v knjigo iz 16. stoletja, tale pa je bil odkrit ob restavriranju neke poročne matične knjige za župnijo Trbovlje s konca 17. stoletja,” zgodovino na robovih precej poškodovanega pastoralnega vodila, napisanega v latinskem jeziku, pojasni Nared.
Slovenščina v verski in vsakdanji rabi
Eden od vsebinskih sklopov je posebej posvečen najstarejšim dokumentom v slovenskem jeziku. Najstarejše slovensko besedilo, ki ga hranijo slovenski arhivi, je verske narave; okrog leta 1450 ga je kot osnutek za pridigo na notranjo platnico neke druge knjige zapisal nekdo od naših prednikov. “Pred tem najdemo tu in tam kakšno besedo, tu pa prvič naletimo na vsaj nekaj vrstic teksta,” dragocenost teh drobnih, a že lepo razumljivih sedmih vrstic slovenščine, ki jih danes hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana, izpostavi zgodovinar.
Prvi celoviti teksti v slovenščini so nastali v drugi polovici 16. stoletja. “Leta 1570 je nastal razglas z glavo in repom; od titule kranjskega deželnega upravitelja do njegovega pečata na koncu. To je nekaj strani teksta, ki se ga da že povsem dobro razumeti in je prvi uradni dokument v slovenskem jeziku,” pokaže na vitrino z nekaj listi lepopisa. Namen kranjskega deželnega upravitelja Hansa Khisla je bil sicer zelo praktičen: “Besedilo se nanaša na vinski davek. Vinogradniki in tisti, ki bi bili dolžni ta davek plačevati, so se izgovarjali, da ne razumejo razglasa, ki je bil v nemščini, zato se je Hans Khisel znašel in dal narediti slovenski razglas.”
Med starimi slovenskimi besedili zaradi svoje aktualnosti posebej pade v oči prva sodba v slovenskem jeziku; sodba hrastovškima podložnikoma zaradi homoseksualnosti. Nastala je leta 1749, hrani pa jo Zgodovinski arhiv na Ptuju. “Kazen je bila obglavljenje in sežig trupel.Kazensko pravo je bilo do Jožefa II. (vladal je do leta 1790, op. a.) zelo ostro. Tortura se od srednjega veka ni nič spremenila, kvečjemu se je poostrila. Če beremo zakonike iz časa Marije Terezije, vse zveni precej strašno za današnjo percepcijo. A napaka, ki je ne smemo početi, ko gledamo na zgodovino, je gledanje z današnjimi očmi. Z današnjimi pogledi na svet, etičnimi in drugimi vatli, 15. stoletja ni mogoče meriti,” navodila za razumevanje temnih plati srednjega in zgodnejših obdobij novega veka daje Nared.
Da je šlo mučenje v tistem času prek meja bujne domišljije, dokazujeta tudi med pravosodnimi dokumenti razstavljena kazenski sodni red za Ljubljano iz leta 1514 (Zgodovinski arhiv Ljubljana), ki velja za eno prvih uzakonitev kazenskega prava v Evropi, in zapisnik z zaslišanja dveh čarovnic iz leta 1701 (ARS).
Imena velikih mož
Na reformatorja Primoža Trubarja so avtorji razstave spomnili s poročilom, ki ga je takratni ljubljanski škof leta 1562 poslal cesarju. Gre za poročilo o sodnem zaslišanju Trubarja, ki se je moral zagovarjati za napake in krivo vero (Nadškofijski arhiv Ljubljana). Jurija Dalmatina so javnosti približali s prošnjo, ki jo je ta leta 1582 naslovil na stanovske poverjenike Kranjske. Prosil jih ne, naj se zavzamejo za čimprejšnji natis Biblije v slovenskem jeziku (ARS).
Med gradivom, ki prikazuje prizadevanja in dosežke naših prednikov na področju kulture, šolstva, zdravstva, vere in družbenih dejavnosti, je na ogled prošnja Friderika Ireneja Barage za odhod v misijone. Napisal jo je leta 1829, zdaj pa jo hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana. Obiskovalci lahko preberejo tudi originalno prošnjo, s katero je France Prešeren leta 1836 zaprosil za dovoljenje za objavo Krsta pri Savici (ARS).
“Imamo samo noč in ljudi slabe volje”
Razstava z različnimi pisnimi viri prikazuje dogajanje na polju politike, zlasti burne v 20. stoletju, kjer pa so se ustvarjalci držali enega pravila: “Skušali smo se izogibati temam, ki delijo Slovence, oziroma smo te teme želeli prikazati na zelo nevtralen način. Menim, da zgodovina sama po sebi ne deli ljudi. Kar je bilo, je bilo. Ljudi delijo interpretacije, ki so ideološko politično pogojene,” pravi Nared. Prevratne dogodke po prvi svetovni vojni so vseeno izčrpno dokumentirali, na primer z interaktivno razstavo o Rudolfu Maistru in propagandnimi plakati ob koroškem plebiscitu. Med bolj zanimivimi dokumenti tedanjega časa je knjiga podpisov slovenskih žena in deklet za Majniško deklaracijo 1917, v katero se je podpisala tudi slikarka Ivana Kobilca (ARS).
Fašizmu so dali obraz z zgovornim dokumentom iz novogoriškega pokrajinskega arhiva. Gre za odgovor kanalskega občinskega načelnika vdovi trgovca Riharda Loviščka. Njeno prošnjo za postavitev nagrobnika je načelnik odobril, a pripomnil, da mora ime Rihard spremeniti v Riccardo.
Tudi čas proti koncu druge svetovne vojne so ustvarjalci razstave obeležili z drobcem iz primorskega vsakdana. Predsednik narodnoosvobodilnega odbora iz Raven nad Črničami Josip Černatič je nadrejenemu odboru pisal: “... tukaj v naši vasi nimamo nobenih Radijo aparatov in tudi aletrike nimamo in ne karbita? Imamo samo noč in ljudi slabe volje.” (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici).
Lasje za spomin
Na razstavi so na ogled še mnogi dokumenti o davščinah in dajatvah, o gospodarskem življenju, razstavljeni so stari načrti ... Veliko pozornosti pritegne zasebno gradivo, zlasti lasje prestolonaslednika Ferdinanda I., postriženi okrog leta 1814. “Šop las je dobil v dar baron Erberg iz graščine Dol pri Ljubljani, ko je zapuščal dunajski dvor. Tam je bil vzgojitelj prestolonaslednika Ferdinanda,” o zajetnem kupčku las, ki so jih v Arhivu RS našli v zavitku med gradivom gospostva Dol, pove Andrej Nared. “Takih zgodb je še precej; predstavili smo jih le nekaj, za posladek.”
Za primorske obiskovalce razstave Arhivi - zakladnice spomina bo posladek tudi zasebno pismo Giuseppeja Tartinija gospe Maddaleni Lombardini, v kateri ji daje violinske lekcije in jo uči pravilno uporabljati violinski lok. Te inštrukcije na daljavo je Tartini spisal leta 1760, hrani pa jih Pokrajinski arhiv Koper.
Javnost ima do teh pisnih pričevalcev o kulturni dediščini, ki je nastajala in se ohranila na območju današnje Slovenije, dostop, tudi ko niso na razstavi. Ne gre za tajne dokumente, ki jih ni mogoče videti, verjetno pa jih ne bo moč nikoli več videti skupaj, razporejenih v pregleden mozaik naše preteklosti. Dr. Andrej Nared po zaprtju razstave v Narodnem muzeju Slovenije sicer napoveduje še potujočo razstavo, vendar bo zaradi varnosti večina dokumentov predstavljena le še prek fotografij in drugih sodobnih reprodukcij.
JANA KREBELJ
