Podeželje - naš adut v tretji revoluciji?
Nekoč sem poskusil, kako bi se bilo voziti v službo iz okolice Ilirske Bistrice v Ljubljano. Poskus je trajal dva meseca in pol, rezultat je bil prava tragedija, vsaj z vidika kakovosti življenja. Od dneva ni ostalo veliko, je pred dnevi na okrogli mizi Podeželje na preizkušnji dejal dr. Anton Prosen, izredni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.
Okroglo mizo so organizirali ob profesorjevi upokojitvi. Dr. Anton Prosen je namreč eden prvih, če ne celo prvi prostorskoplanerski strokovnjak, ki se je v razpravi o nasilni urbanizaciji in pozidavah Krasa javno postavil na stran Civilne iniciative Kras. Kot upokojenec bo zdaj verjetno več časa preživel na domačem podeželju in se verjetno tudi bolj ukvarjal s problemi njegove urbanizacije.
Podeželje se namreč - vsaj v okolici velikih mest - polni s stanovanjskimi hišami doslej mestnih prebivalcev. Urbanizacijski pritisk je v zadnjih letih občuten ne le na Krasu, kjer je bil najbolj medijsko odmeven, ampak tudi drugje. Iz želje ljudi po spokoju in miru v večernem času? Iz želje po umiku od mestne pločevine in smoga?
Pest zemlje za šop evrov?
Najbrž. “Vsekakor pa je današnji šlager pobrati razliko med ceno travnika, njive ali gozda ter zazidalnim zemljiščem,” pravi Tomaž Ogrin iz Zveze društev za varstvo okolja: “In dokler bo tako - ker kot kaže nimamo drugih delovnih mest - bodo ljudje želeli pobirati ta denar, ki je tako rekoč padel z neba, in ga unovčiti za svoj boljši standard.” Zakonodaja pa ob tem očitno ne deluje.
Eden od uvodničarjev, krajinski arhitekt dr. Davorin Gazvoda, je pripomnil celo, da je Zakon o prostorskem načrtovanju v bistvu bolj zakon o urbanizaciji prostora: “Spet je pozidava ključna in napada - ne samo v smislu zagotavljanja bivalnih kvalitet in kapacitet za prebivalstvo, ampak se sedaj zelo premišljeno usmerja na izjemne krajine.”
V enem od slovenskih medijev, ki pokriva predvsem področje financ, se je pred časom pojavil celo seznam 80 izjemnih slovenskih krajin. “Jaz sem to poimenoval seznam za odstrel, sedaj mladi juppyji s tega seznama mirno izberejo vas, ki jo bodo seveda razvijali in na njej zaslužili,” meni Gazvoda. Tako kot je bilo načrtovano, na primer, v Tomaju na Krasu, a se na srečo ni zgodilo.
Poti nazaj ni, le naprej ...
Zato se postavlja vprašanje, ali je mogoče zasnovati nov tip krajine in nov tip rabe podeželja. Rekonstrukcija tradicionalnega podeželja namreč ni smiselna in ni možna, je prepričan.
Podeželski prostor vsekakor ni namenjen samo bivanju urbanega prebivalstva, pravi dr. Anton Prosen, temveč ima tudi druge pomembne funkcije. Slovenija je izrazito podeželska država, EU gre v drugo smer, v smer močne koncentracije prebivalstva, vendar se da z upoštevanjem trajnostnih vidikov tudi tako ustvariti kakovostno partnerstvo s podeželskim prostorom, meni.
Druga uvodničarka, dr. Marija Markeš, je dodala, da podeželja brez kmetijstva ni: “Ko ni več kmetijstva, to pomeni samo, da stanuješ 60 kilometrov iz Ljubljane, ne pa več na podeželju.” Zato je na državnem nivoju potrebnega več dogovarjanja med sektorji, da ne bi, tako kot že večkrat, šli z razpotja vsak v svojo smer.
Skupna pot naj vodi v smer varovanja plodne zemlje, pitne vode in drugih virov. Podeželje in podeželan naj postaneta interes države, redefinirati je treba javni interes z zvezi s podeželjem, da bi prešli točko uresničevanja zasebnih interesov z družbenim denarjem.
Tujki v kulturni krajini
Toda vsi varujemo zemljo s figo v žepu, pravi dr. Prosen. Za boljše rezultate je potrebna regionalna raven prostorskega načrtovanja. In pri tem ni dovolj narisati mozaik rabe prostora, potrebne so razvojne komponente, za prostorski, ekonomski, socialni, predvsem pa ekološki in trajnostni razvoj podeželja.
“Mnogo kmetij je brez naslednikov in če tega ne bomo rešili, ne bomo rešili podeželja. Imeli bomo izpraznjeno krajino,” je dodal dr. Vladimir Klemenčič, medtem ko je dr. Božena Lipej izpostavila nujo po aktivni zemljiški politiki - združevanju in zamenjavah zemljišč, saj ima povprečna slovenska kmetija le 6,5 hektara obdelovalnih površin, razdrobljenih na kar 22 parcelah.
Zaskrbljujoč je tudi odnos do tradicionalnega stavbarstva, ki daje značilen pečat slovenskim kulturnim krajinam, je prepričana arhitektka dr. Živa Deu. Podeželje je likovno onesnaženo, ugotavlja. Namesto da bi nove stavbe pripadale prostoru, v katerem nastajajo, rušijo kulturno krajino.
“Temu botruje tudi nerazumevanje lastne stroke. Moji kolegi namreč ne razumejo, da lahko sodobno stavbo oblikujemo tudi ob upoštevanju tradicije im tradicionalnega stavbarstva. To pa moramo, če hočemo razpoznavno podobo slovenske kulturne krajine ohranjati,” je dejala.
Svet pred tretjo revolucijo
Tako je podeželje res na preizkušnji in svet z njim. “Svet je pred tretjo revolucijo, ki bi jo po industrijski in informacijski lahko imenovali trajnostna oziroma sonaravna,” meni zadnji uvodničar, geograf dr. Dušan Plut: “Ta bo najtežja, ker bomo prvič morali pristati na omejitve.”
Slovensko podeželje lahko tu odigra ključno in pozitivno vlogo s svojimi vodnimi viri, gozdovi, pisano mavrico obnovljivih virov energije in možnosti samooskrbe s hrano, je prepričan: “Sredi 21. stoletja se bo število prebivalcev Zemlje dvignilo na devet milijard in obdobje razmišljanja o tem, da bomo lahko hrano še naprej tako brezskrbno uvažali kot sedaj in potrošili ogromno energije za prevoz na primer krompirja iz Južne Afrike, se bo končalo.”
Procese globalizacije bo treba umiriti. “Morda bo podeželska in razvojna politika EU morala postaviti v ospredje vprašanje samooskrbe, če želimo zavarovati naš način razmišljanja, ki v primerjavi z drugimi makroregijami sveta kljub vsemu še vedno poudarja socialno in okoljsko dimenzijo. Ali pa se bomo morali podrediti trgu Kitajske, ki socialnih in okoljskih značilnosti ne upošteva,” sprašuje dr. Plut.
Le skozi lupo denarja?
Toda podeželje - za razliko od novega jadranskega otoka - ni nacionalna razvojna prioriteta, ugotavlja. To priča o podcenjujočem odnosu do njega, zato je postavil nekoliko provokativno vprašanje, ali bo potrebno ekosistemske storitve - kroženje hranil in kisika, blaženje podnebnih sprememb, uravnavanje vodne bilance, nastajanje prsti, zaščita pred erozijo - kot hrbtenico našega preživetja postaviti v položaj kapitala?
Z drugimi besedami: “Ali bomo samo na ta način, da bomo ekosistemski pomen slovenskega podeželja tržno vrednotili preko ekosistemskih storitev, prišli do tega, da se podeželje ne bo obravnavalo samo kot poselitveni, ekonomski in socialni prostor, ampak kot temelj preživetja?”
Iz oči v oči - z globalizacijo
Dr. Franc Lobnik je v marsikaterem pogledu zmeren pesimist. Od leta 1990 je bilo v Sloveniji namreč izgubljenih 20.000 hektarov kmetijskih zemljišč, torej 880 kvadratnih metrov na prebivalca. Ob dejstvu, da od dveh milijonov hektarov kmetijskih površin le 176 .000 hektarov obdelovalnih, pa se trend izgubljanja še nadaljuje.
K rešitvi bi pripomogli že, če bi ob gradnji nakupovalnih središč postavili pogoje: garaže pod zemljo, fotocelice na streho in tretjino prostora za slovenske kmetijske pridelke. A je realnost povsem drugačna: “Enkrat dobim domov paket /.../ bil je cel zaboj čebule in pismo kmeta, ki pravi: Začel sem ekološko pridelovati čebulo in sem jo pridelal 50 ton, odkupili so mi samo 15 ton, ostalo je zgnilo, ker so kupovali novozelandsko.”
Toda protekcionizem ni mehanizem, s katerim bi se lahko omejevalo globalizacijo, meni direktor Direktorata za kmetijstvo Branko Ravnik: “Trgovcem ni mogoče zapovedovati. Potrošnike je treba prepričat, kaj je boljše in bolj primerno ter jim ponuditi proizvod po taki ceni, kot so jo pripravljeni plačati.”
Razvoj podeželja je vpet v razvojne prioritete države, je zagotovil, medtem ko je zmanjševanju kmetijskih zemljišč po njegovem delno botrovala anarhija za področju prostorskega načrtovanja, delno pa tudi gradnja avtocestnega križa. Seveda pa je vprašanje ohranjanja kmetijskih zemljišč povezano tudi z dejstvom, da so se cene kmetijskih proizvodov na globalnem trgu od leta 1991 znižale za 40 odstotkov.
TINA ČIČ
