Podgane so na fronti imele obilo hrane
Prva soška bitka se je začela s sedemdnevno italijansko topniško pripravo od morja do Tolmina. Sedemsto italijanskih topov je noč in dan bruhalo jeklo na položaje branilcev.
Bitka se je začela natanko mesec dni po začetku sovražnosti, 23. junija 1915, trajala pa je do 7. julija. Grmenje topov je bilo slišati globoko v notranjost države, toda proti pričakovanjem na položajih branilcev ni bilo veliko žrtev, čeprav so bila njihova zaklonišča docela nepripravljena. “Zasluge” za slab uspeh italijanskega topništva je imela zlasti neizkušenost italijanskih vojakov, delovalo je namreč razpršeno in je bilo docela nenatančno. Ni mu uspelo raztrgati žičnih ovir, kar je napadalčeva pehota pozneje drago plačala s številnimi življenji v nenehnih juriših. V prihodnjih bitkah so italijanski topovi postali natančnejši.
Knjiga Mira Simčiča Preden listje odpade, bomo doma (Slovenci v prvi svetovni vojni 1914-1918) je izšla pri založbi Buča v Ljubljani. Na voljo je tudi njegova biografija feldmaršala Svetozarja Borojevića, leta 2011 izdana pri založbi Intelektualne storitve. Kupci, ki bodo ob naročilu omenili, da so bralci Primorskih novic, bodo deležni posebnih ugodnosti. Naročila pri Buča, Kolarjeva 47, Ljubljana, tel. 01 230 65 80, buca@siol.net.
Na spodnjem delu Soče so Italijani napadli večkrat: blizu Sredipolja, pri Tržiču in Zagraju. Na začetku julija sta dve italijanski diviziji napadli rob doberdobske planote. Pri Sredipolju jima je preboj uspel, toda rezervne enote branilcev so jih odbile. Začeli so se tudi srditi boji za Šmihel, za obrambo doberdobske planote strateško pomemben hrib, ki bo tudi v naslednjih petih bitkah eno najbolj krvavih prizorišč bojev na Soči. V prvem pohodu proti Trstu so italijanske čete ponekod začasno zasedle sovražnikove položaje, toda pod pritiskom branilcev so se morale povsod vrniti na izhodiščne položaje. 30. junija so se začeli ostri množični napadi italijanske pehote. Najhujše bitke so bile med 3. in 5. julijem.
Po krvavem boju so napadalci osvojili Šmihel
5. julija so Italijani napadli na goriškem mostišču od Sabotina do Ločnika, do ostrih bojev je prišlo na Kalvariji in Podgori. Kmalu se je pokazala prednost vojaških izkušenj na strani branilcev. Na goriškem mostišču so se posamezne točke obrambe na Oslavju, Sabotinu in Podgori med seboj vztrajno in učinkovito podpirale s topniškim ognjem. Sovražnika so uspešno zavračali. Na začetku so italijanski topovi Gorici prizanašali, saj so napadalci računali, da jo bodo kmalu zasedli. Kmalu pa je to mesto spoznalo rušilno moč italijanskega topništva, saj so ga začeli sistematično obstreljevati. Porušena in poškodovana je bila vrsta pomembnih zgodovinskih objektov. Tudi pri Plavah so poskušali Italijani zasesti hrib Prižnico in Kuk, toda brez uspeha. Italijanske enote so delovale neusklajeno in neenotno, njihovi napadi so se razblinjali v nepovezanih akcijah, branilci so jih vedno uspešno zavrnili.
Zastarela taktika množičnih napadov se je Italijanom maščevala, uspehov kljub prizadevanjem in požrtvovalnosti vojakov ni bilo, žrtev pa je bilo vedno več. Cincanje in pomanjkanje inventivnosti italijanskega vrhovnega poveljstva se je prenašalo na nižje ravni poveljevanja. Italijanskim vojakom ni primanjkovalo poguma, saj so na določenih odsekih vsak dan napadali tudi po nekajkrat na dan, njihovi nižji oficirji v značilnih častniških pelerinah pa so bili praviloma v prvih vrstah. Tako so postajali lahek plen in “rentabilen” cilj strojnic in ostrostrelcev nasprotne strani. Pozneje se italijanski častniki po svojih uniformah niso več razlikovali od navadnih vojakov.
Avstro-ogrska stran je že uporabljala taktiko obrambe po globini, ki so jo prvič uspešno preizkusili na zahodni fronti. Prve bojne črte niso več bile množično zasedene s pehoto. Da bi zmanjšali izgube zaradi vedno bolj ubijalskega ognja strojnic in topov, je nova obrambna taktika slonela na treh frontnih črtah: na prvi so bili strojnice in opazovalci, enote, skrite na drugi črti, so nadomeščale izgube na prvi in jo podpirale z ognjem, na tretji črti pa so imeli zbrane rezerve za morebiten protinapad, če bi sovražnik prodrl v prve obrambne linije.
V drugi soški bitki, med 18. julijem in 10. avgustom, so Italijani izgubili trikrat več ljudi kot v prvi, zasedli so le košček kraške planote, avstro-ogrske izgube pa so bile tokrat skoraj petkrat večje. Vsaka stran je izgubila več kot 40.000 vojakov. V poveljstvu 5. armade donavske monarhije so ugotovili, da so za hude izgube krive predvsem nezadovoljivo zgrajene utrdbe. Generala Borojevića so njegovi nadrejeni zaradi tega ostro grajali in v naslednjih mesecih je 5. armada pospešeno gradila utrdbe, kaverne in obrambne linije. Osrednji cilj italijanskega napada je bila Doberdobska planota, še zlasti hrib Šmihel, ki dominira nad njo. V naslednji fazi, po uspešni zasedbi Šmihela, pa naj bi napadli še na goriškem mostišču in v krnskem pogorju.
Italijanska vojska na Soči se je povečala na skoraj tristo tisoč mož (v to niso vštete velike armadne rezerve med frontno črto in reko Tilment). Imela je tudi dvakrat več topov kot 5. armada generala Borojevića, to nesorazmerje pa je bilo v resnici še veliko večje: na vsak top so Italijani imeli trikrat več topniških nabojev kot Borojevićevo topništvo. Šolo prvih mesecev napada je italijanska stran drago plačala, in prisilila jih je, da so spremenili taktiko. Topniška priprava napada prvega dne bitke 18. julija je tokrat trajala samo nekaj ur, od četrte ure zjutraj do poldneva, ko je v napad krenila njihova pehota. V naslednjih dveh dneh je prišlo do številnih bojev mož na moža, ki so potekali v najhujši vročini. Italijansko topništvo je uspešno trgalo logistične poti branilcev, kar so ti občutili zlasti v hudem pomanjkanju vode na brezvodni kraški planoti.
18. in 19. julija je prišlo do velikih izgub na obeh straneh. Sedmi korpus dvojne monarhije je na južnem odseku bojišča v kratkem času izgubil 5500 ljudi, samo njegova 20. divizija, ki je branila hrib Šmihel, je izgubila 4000 vojakov oziroma dve tretjini vseh mož. Po krvavem boju so napadalci 23. julija osvojili hrib Šmihel. Močna in izjemno intenzivna italijanska topniška priprava napada je zaustavila rezervne avstro-ogrske enote, ki niso mogle izpeljati protinapada.
Italijani so pohiteli z raznarodovalnimi postopki
Toda italijanska zastava je tam plapolala le nekaj ur, do zore naslednjega dne, ko jih je sovražnik z zagrizenim protinapadom vrgel nazaj na stare položaje. Italijani so po osvojitvi strateškega hriba naredili napako: začeli so se vkopavati na novih položajih, namesto da bi premagane in močno razredčene vrste branilcev odločno preganjali do konca. Avstro-ogrske čete so se pod zaščito noči okrepljene vrnile in razbile italijansko posadko, ki je zasedla Šmihel.
Pobočja tega hriba so bila polna nepokopanih trupel obeh vojsk. Podgane so se naglo razmnoževale, saj so imele obilo hrane, in nič čudnega ni bilo, da je kmalu prišlo do izbruha pegavega tifusa. Z velikimi žrtvami se je sovražniku uspelo zadržati na pobočjih Šmihela, nekaj sto metrov pod vrhom hriba.
Po drugi soški bitki je nastopilo daljše zatišje. Italijanska stran je bila presenečena nad zagrizenostjo branilcev in nad obsegom lastnih izgub. Italijani so ugotovili, da Nemci na soški fronti predstavljajo le trinajst, Slovani pa kar šestdeset odstotkov vseh vojakov dvojne monarhije, kar je bistveno več od siceršnjega razmerja po narodnostni pripadnosti v avstro-ogrski vojski. Kot je v svoji študiji o avstro-ogrski vojski ugotovil Istvan Deak, so nemško govoreči vojaki in častniki predstavljali 25 odstotkov vojske dvojne monarhije, Slovani pa 44.
Tudi propaganda ni mirovala: slovensko javnost so zlasti motili italijanski napisi, s katerimi so si njihovi “znanstveniki” prilaščali slovenske kraje na Primorskem. Tako je Slovenec 25. septembra 1915 objavil članek z naslovom Slovenske dežele in laške želje: “Pred seboj imamo zemljevid, ki kaže laške italijanske želje po slovenskih deželah. Karto je sestavil italijanski geograf Dardano in je bila februarja 1915 izdana v zavodu De Agostini v Novari. Izdajatelj pravi, da je hotel podati jasno sliko o gorovju, narodu in jezikih, ki se govorijo na območju ‚Regione Veneta‘, kakor izdajatelj naziva naše primorske in notranjske kraje. Za mejo takoimenovanih ‚italijanskih Alp‘ je vzel razvodje Soče in Save. Neizobraženci, kakor smo, smo mislili, da je Podkraj slovenski, toda na učeni karti beremo, da je Pokreo. Hrušica pa je Selva Piro, in slavne vipavske Žablje so postale laške Sable.”
Ta zemljevid je bil torej pripravljen precej pred začetkom vojne, objavili pa so ga šele tedaj, ko je bila vojna pred vrati. Žabnica na Koroškem je po Dardanovem zemljevidu postala Campo Rosso, Triglav Tricorno, Razor Razuro, Dutovlje Dottogliano, Cerknica Circonico, Lož naj bi bil po novem Olisa, notranjski Logatec Longatico in podobno.
Ko so Italijani po vojni zasedli Primorsko in Istro, so pohiteli z raznarodovalnimi postopki. Izkušnje iz avtorjevih rojstnih krajev: Ilirska Bistrica je postala Villa Nevoso, Novokračine Kracinenuove, Snežnik Monte Nevoso, vrh Snežnika pa Cima Gabriele D’Annunzio. Avtorjevemu očetu, ki je bil v jeseni 1917 v farni cerkvi v Jelšanah krščen kot Milan Simčič, so slovensko ime in priimek kmalu spremenili, in postal je Emilio Simcich. V novih “odrešenih” italijanskih krajih so novorojenčkom prepovedali dajati imena, ki naj bi žalila italijansko kulturo. Kaj se bo dogajalo po morebitni zmagi Italije, se je dalo slutiti z zemljevida omenjenega geografa Dardana.
Ni presenetljivo, da so v času soških bojev primorske ženske ob cestah množično pozdravljale avstro-ogrske vojake, ki so odhajali na fronto, jim po svojih zmožnostih ponujale hrano in pijačo ter jih glasno bodrile s tisočkrat ponovljenimi besedami: “Ne bodo se prebili!”
MIRO SIMČIČ
