Podnebna konferenca v Parizu bo morda odločilna za usodo planeta

Podnebne zaveze, ki so jih pred konferenco v Parizu prostovoljno predložile države, zaenkrat pomenijo dvig temperature za 2,7 stopinje Celzija. To je preveč in zunaj predvidljivih posledic, kaj bi se ob tolikšnem dvigu temperature zgodilo s planetom.

Ozračje se je v primerjavi s predindustrijsko dobo (sredina 19. stoletja) že segrelo za eno stopinjo. “Živimo v eno stopinjo toplejšem svetu, kot so živeli naši očetje ali stari starši in če uspejo pogajanja, bomo skoraj gotovo eno stopinjo še pridobili. Približno varna meja naj bi bila pri dveh stopinjah. Če gremo čez to mejo, potem pravzaprav nihče ne ve, kakšen svet je to. Nekdo ki pravi, da ve, kaj je pet stopinj toplejši svet in kako se bodo odzvali ekosistemi, ima samo bujno domišljijo. Znanost tega ne more napovedati, gotovo pa to ni svet, ki smo ga mi prejeli od svojih očetov,” pravi klimatologinja z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Pomembna podpora verskih skupnosti

V prepričevanje svojih članov, da časa za tiščanje glave v pesek ni več in da je treba ukrepati takoj, se je pred podnebno konferenco vključilo tudi več verskih skupnosti. Okrožnico o okolju je napisal papež Frančišek, poziv mednarodni skupnosti, naj na konferenci doseže preboj, so pred dnevi objavili katoliški škofje. Da je na kocki naše preživetje in preživetje drugih vrst je v svojem pozivu zapisalo tudi 15 budističnih voditeljev, med njimi dalajlama. Deklaraciji na to temo sta objavili tudi islamska skupnosti in skupnost rabinov.

Lučka Kajfež Bogataj na ta plaz pozivov gleda z optimizmom. “Mislim, da je to trenutek, kjer lahko računamo na globalni dialog. Mislim, da lahko tudi Cerkev vzpostavi z verujočimi po svetu večji naboj za dosego teh ciljev,” je dejala ob predstavitvi najodmevnejšega dokumenta med naštetimi, papeževe okrožnice Hvaljen, moj Gospod.

Okrožnica s podnaslovom Okrožnica o skrbi za skupni dom na dogajanje gleda celovito. “Na planetu imamo mnogo več problemov kot samo podnebne spremembe. Tanjša se ozonska plast, izgublja biotska raznovrstnost, imamo probleme, ker nam bo kmalu zmanjkalo kmetijske hrane. Ne glede na to precej neracionalno ravnamo s hrano; še vedno jo pol zavržemo. Voda postaja pereč dejavnik v deželah razvoja, pa onesnaženost zraka ... V okrožnici se da razpoznati spoznanje, da ti problemi niso ločeni in da so med sabo zelo povezani. Pogosto se jih lotevamo parcialno, želimo izboljšati en problem in s tem naredimo škodo na drugi strani,” pravi znanstvenica.

Papež Frančišek v okrožnici ni odprl le vprašanj okolja, ampak tudi vprašanja o smislu bivanja in temeljnih vrednotah družbenega življenja. “Za kakšen cilj živimo? Za kakšen namen delamo in se bojujemo? Zakaj nas ta zemlja potrebuje?” sprašuje. “Če si ne postavimo teh temeljnih vprašanj, ne verjamem, da bodo naša okoljevarstvena prizadevanja prinesla pozitivne učinke,” je zapisal.

Spremeniti je treba več kot odnos do okolja

Papeževi premisleki o nepravičnosti podnebnih sprememb, socialni blaginji, revščini in bogastvu, solidarnosti ter potrošniškemu načinu življenja, ki ni pot do sreče, so bistvenega pomena tudi za znanstvenico Kajfež Bogatajevo. Na pogovoru o okrožnici, ki je potekal na Teološki fakulteti, je dejala: “Na ta planet ne moremo biti ponosni. V 21. stoletju imamo še vedno 13 procentov Zemljanov podhranjenih, vsak peti Zemljan živi z manj kot enim evrom na dan, četrtina prebivalstva je brez vode, deset odstotkov otrok sploh ne vidi osnovne šole, vsak peti Zemljan nima elektrike. Takšna škoda se dogaja na planetu zaradi potrošnikov, ki smo skoncentrirani na severu in zahodu.”

Posledice podnebnih sprememb so po planetu nepravično razporejene. Največjo škodo Zemlji povzročajo najbolj razvite države, dvigovanje temperature pa najbolj vpliva na najrevnejše države, kjer bodo zaradi tega imeli še manj vode, kot jo že imajo. “Že danes imamo milijon beguncev s tega dela sveta. Begunci so sicer politični, verski, socialni, ampak verjemite mi, da Sirija ne bi nikoli padla v tako krizo, če ne bi od leta 2008 do 2010 suše tam vzele ves pridelek. Ni bil to vzrok, lahko je bil povod,” pojasnjuje klimatologinja, ki med možnimi scenariji za prihodnost omenja tudi najbolj črnega, po katerem bi v iskanju vode moralo svoj dom zapustili 250 milijonov ljudi.

Papeževa opozorila so oprta na znanstvene izsledke. Znanstveniki zaradi tega v večini hvalijo papežev tekst, z njim pa se strinjajo tudi v delu, ki pravi, da naj ljudje nikar ne računajo na tehnološke rešitve, s katerimi bi znanstveniki odpravili težavo. Raziskave, na primer kako z genskim inženiringom posvetliti poljščine, da bodo odbijale sončne žarke, obstajajo, a to so lahko scenariji Ž, ne pa realne rešitve, na katere velja čakati, pravi Kajfež Bogatajeva.

Realne scenarije bi morali po mnenju klimatologinje iskati v drugačnem razumevanju gospodarskega napredka. “Nisem kritik kapitalizma, sem pa kritik ekonomskega sistema, ki definira uspešnost na rasti BDP,” pravi Kajfež Bogatajeva. “Nikakor ni napredek v višanju BDP, če ne poskrbiš tudi za druge stvari, ki človeka delajo srečnega. Papež poziva k drugačnemu razumevanju razvoja. Pravzaprav se moramo vprašati, kaj je to sreča. To so premisleki, o katerih morajo najti odgovore tudi ekonomisti.”

Za Kajfež Bogatajevo so zelo pomembni tudi papeževi pozivi k spremembi življenjskega sloga ljudi v razvitem svetu. “Če pogledamo škodo, ki jo je to prebivalstvo naredilo, ugotovimo, da je večina škode nastala na račun OECD držav. Ni problem število ljudi, problem je število potrošnikov. Moderna ekonomija zdaj tudi tam, kjer so ljudje živeli relativno skromno - na primer v Indiji in na Kitajskem - propagira način življenja, ki pomeni veliko trošenje.”

V krščanstvu je narava dar Boga človeku

Dr. Edvard Kovač, ki se je na predavanju v Ljubljani papeževi okrožnici posvetil kot teolog, je pojasnil, kakšno je krščanski odnos do narave. Skozi zgodovino se je uveljavilo dvoje gledanj na naravo. Po prvem gledanju je narava vredna le toliko, kolikor koristi človeku, za privržence drugega gledanja, imenujemo jih ekologisti, pa je bila narava božanstvo samo po sebi. Ekologisti so bili na primer tudi nacisti, je zmotnost druga pogleda utemeljil Kovač.

Biblija zagovarja tretjo, najtežjo držo, po kateri je treba do narave vzpostaviti etični odnos. “Narava je dar. To je osebni dar Boga človeštvu, zato je človek za ta dar odgovoren in mora zanj odgovarjati,” je biblični pogled na naravo pojasnil Kovač. Papež Frančišek v tem duhu človeštvo poziva, naj bo čuteče do narave. “Papež govori o krhkosti, ranljivosti narave,” pojasnjuje Kovač. Iz okrožnice odseva tudi poziv k sklenitvi zaveze z naravo. “Če bi človek sklenil zavezo z naravo, bi jo branil,” pravi Kovač. “Papež kliče k spreobrnjenju človeštva, naj se zave, kako čudovit dar je narava.”

Papež pod plazom očitkov, da je marksist

Besedilo poglavarja ene največjih verskih skupnosti na svetu, zlasti pa ene največjih verskih skupnosti v tistem delu sveta, ki je povzročil največjo okoljsko škodo, bi lahko vodilo v prebuditev civilne družbe. Sodelovanje civilne družbe je nujno potrebno za to, da na osebni ravni pride do večjih sprememb življenjskega sloga, pa tudi za to, da bi se zgodi pritisk na politične odločevalce, ki bi morali zaradi zahtev ljudi sprejemati ukrepe, ki bi čim manj prizadeli okolje.

A z upanji, da bo po zaslugi papeža prišlo do večjih okoljskih premikov, ne gre pretiravati. Kot se je izkazalo ob pogovoru o okrožnici na Teološki fakulteti, je za nekatere kristjane bolj kot vsebina pomembna forma in vprašanje, ali je papež zaradi povezovanja okoljskih vprašanj s socialnimi problemi marksist. Okrožnico bodo uporabili evropski levičarji, od nje pa ne bo nobene koristi, je bilo slišati iz publike od koder je prišlo tudi vprašanje, koliko je papež zdrsnil v socializem.

Edvard Kovač je priznal, da se ob takšnih pomislekih počuti izzvan: “Gre za neko obsedenost določene intelektualne, ekonomske in politične sfere onkraj luže, za katero je socialna misel lahko samo individualna. To je ostanek protestantizma. Tej sferi pa je tuja sredozemska misel, kjer je socialnost tudi stvar občestvenosti. Kakor hitro da nekdo pobudo socialne misli in solidarnosti, ga že dolžijo ideologije. To je tako, kot če bi pred njimi pomahali z rdečo cunjo. Do čiste iracionalnosti gre, ko včasih tudi kak slovenski ekonomist dolži papeža slaboumja.”

JANA KREBELJ