Pogled, ki spreminja
Ob vhodu v razstavni prostor zaznamo sintetičen zvok, ki ga je sprožil kdo ve kateri algoritem; na stojalu je postavljen fotokopiran govor fizika Charlesa T. R. Wilsona, ki je bil prebran ob prejetju Nobelove nagrade leta 1927.
Vodstvo po razstavi je bilo napovedano za 13.13. uro, Marko Peljhan je prišel točno, po njegovi uri. A zakaj je napovedal točno to uro, če ni bil sinhroniziran s svetom? To tedaj ni bilo pomembno, a v švicarskem Cernu bi pred kratkim na tak način kmalu razglasili delce, ki so hitrejši od svetlobe.
V galeriji Dimenzija napredka v Solkanu je Marko Peljhan predstavil dokumentacijo in konceptualno ozadje projekta Polar M (mirrored) in to pred njegovo postavitvijo v Evropi v letu 2012. Na ogled bo do 17. novembra.
Novogoričan Marko Peljhan deluje v mednarodnem okolju na področju povezav med tehnologijo, znanostjo in umetnostjo. Je iniciator Makrolaba, ki je deloval med leti 1997 in 2007. V mednarodnem polarnem letu (IPY 2007-2009) je zasnoval I-TASC, medpolarno in transnacionalno združbo za znanost in umetnost, danes pa je koordinator Arctic Perspective Initiative, umetniško-znanstveno-medijskega projekta, ki se osredotoča na globalno pomembnost geopolitičnih, naravnih in kulturnih sfer Arktike. Je prejemnik številnih nagrad in priznanj. Med drugim je z Nicolaiem prejel Zlato Nike za delo polar, Unescovo nagrado za digitalno medijsko umetnost, nagrado Prešernovega sklada in je bil eden od Evropskih ambasadorjev medkulturnega dialoga. Njegova dela so bila predstavljena na številnih razstavah in bienalih (Benetke, Gwangju, Bruselj, Manifesta), na kasselski documenti X in na festivalu Ars Electronica. Trenutno poučuje interdisciplinarne študije na University of California v Santa Barbari ter je so-direktor University of California Institute for Research in the Arts (Inštituta za raziskave v umetnosti kalifornijske univerze).
Projekt sta konceptualni umetnik Marko Peljhan, Novogoričan, ki trenutno živi in poučuje na univerzi v Santa Barbari v Kaliforniji (ZDA) in nemški konceptualist Carsten Nicolai, premierno predstavila lani v centru YCAM v Jamagučiju na Japonskem. Gre za izjemno kompleksen projekt, ki sta ga kurirala dva izmed najpomembnejših japonskih kustosov sodobne umetnosti, Yukiko Shikata (gostujoča kustosinja) in Kazunao Abe (YCAM). Razstava je bila v centru YCAM, zanimivi arhitekturi Arate Isozakija na ogled do 2. februarja v letos.
Polar observatorij
Marko in Carsten sta se spoznala leta 1997 na Documenti v Kasslu, v okviru Makrolaba, s katerim se je predstavljal Marko, zares povezal pa ju je pravzaprav Nikola Tesla. Začela sta govoriti o njem in videla, da ju zanimajo podobne stvari. A preden se je zgodil njun Polar M (mirrored), je bil Polar, ki je že deset let prej nastal v Tokiu na Japonskem in v katerem so se ukvarjali z razumevanjem globalnih komunikacijskih omrežij kot inteligentne matrice. “Osnova je bila, da omogočimo obiskovalcu popolno potopitev v informacijski prostor; to pomeni, da obiskovalec ta prostor tudi začuti. Gre za taktilnost podatkov,” pove Peljhan in pojasni, da ko se usedemo za računalnik ali srfamo po internetu, tipkamo po telefonu, se navadno ne zavedamo, kako te mreže izgledajo; kakšne so videti; katera materialnost je za tem, kajti gre za nekaj, kar je zelo abstraktno. “Prav ta materialnost podatkovnega sveta, ki se spreminja v informacije, me je zelo zanimala in me še danes zanima. Zgradili smo zato instrument, s katerim se lahko potopiš v podatkovno polje in to tudi začutiš, to je bila ideja.” K sodelovanju so pritegnili računalniške znanstvenike, pa tudi inženirje iz korporacije Canon artlab.
Zgradili so kocko v velikosti 7m x7m x5m, znotraj katere je vsak kubični centimeter bil vezan na nek določen dogodek. Celoten prostor kocke je bil tako numerično obravnavan kot ena gosta tekočina. Ko se je človek sprehodil skozi prostor, je te podatke mešal, razvrščal, postavljal v turbulence, kar se je izražalo v zvoku, vibracijah, spremembah temperature prostora in vizualizacijah, te pa so bile povezane z interakcijo obiskovalca z internetom, kakršen je pač bil leta 2000. V prostoru sta bila lahko le dva človeka, najti pa sta morala ključ (pol) in uganiti, na katero od sedmih pozicij postaviti ta pol. To sta morala storiti oba hkrati, da so se odprli ekrani. “V svet podatkov moraš namreč vstopati z neko vsebino, preko katere so se sprožila iskanja na internetu. Dobili smo serijo bizarnih rezultatov, ki smo jih mi potem analizirali in iz teh rezultatov se je sistem Polar učil in sam začel izbirati določena gesla. Projekt je bil tam postavljen dva in pol meseca, rasel kot ena rastlina, učil se je na tem, kar so ljudje interaktirali z njim, človek pa je te posledice občutil na taktilne načine, kot zvok, vizualizacije,” pravi Peljhan. To je bil torej prvi Polar.
Polar narava
Osem let kasneje, 2010. Kustosa Yukiko Shikata in Kazunao Abe sta po izkušnji prvega Polarja (2000), ki je bil za vso ekipo, umetnike, računalniške znanstvenike, inženirje in kustose precej močna izkušnja, predlagala novo inačico Polarja. Kaj torej storiti, kako narediti nov Polar? “Razmišljali smo, spraševali smo se, kam lahko gremo naprej od informacij in podatkov. Svet se je medtem, od leta 2000 hipernasičil z informacijami, tehnologija je postala dominantna, mi pa smo se vprašali, kaj je tisto, od česa smo danes zelo oddaljeni? To je seveda narava: narava v vseh svojih smislih,” pojasni Peljhan in pristavi, da se z naravo umetniki ukvarjajo že od začetka sveta, a jo dostikrat tudi pozabljajo. “Pozabljamo neke osnovne zakonitosti, ki smo jih skozi zelo težke trenutke v zgodovini človeškega vedenja in znanja pridobili.«
“Nas je torej zanimalo ..,” začne Peljhan, a naredi še prej velik meander v švicarski Cern in osveži dogajanje z letošnjega septembra, ko naj bi v projektu Opera odkrili delce, ki naj bi bili hitrejši od svetlobe. A izkazalo se je, da temu ni tako in da je šlo za napako v metodologiji. “A ti delci, o katerih vemo zelo malo, so zanimali tudi nas. To so subatomski delci, ki teoretično predstavljajo ključ do tega, kako je naše vesolje strukturirano. Odločili smo se, da se bomo ukvarjali s tem osnovnim kamnom, in sicer na interpretativen način, tako kot si lahko privošči samo umetnost.” Peljhan in Nicolai z ekipo sta tokrat želela ponazoriti sistem, kjer bi prišli do soočenja s subatomskimi delci. Narediti observatorij za subatomske delce. Peljhan na tem mestu omeni enega od bistvenih problemov kvantne mehanike in fizike, to je Heisenbergov princip nedoločljivosti, pri čemer misli na njegov postulat, kjer pravi, da v trenutku, ko mi te delce opazujemo, jih že spremenimo. Gre skratka za neko nemožnost opazovanja nečesa, kar lahko razumemo kot objektivno realnost.
Marko problem ponazori z vodo. “Predstavljajmo si vodno površino. Če se premaknemo pol metra od vode, bi instrument zaznal čisto majhno, mikroskopsko turbulenco, ki bo to, kar jaz gledam, spremenilo, kajti vodna površina je bila vznemirjena. Na subatomskem nivoju bi ta princip pomenil, da kadarkoli se trudiš zgraditi instrument, s katerim bi te mikrodelce opazoval, vedno obstaja možnost, da je to, kar opazuješ, posledica tega tvojega instrumenta. To se je zgodilo v Cernu,” pove Peljhan in že preskoči na nevtrine, ki da so vse okoli nas in gredo skozi materijo, jih pa nazorno vidimo, če zgradimo nekaj, čemur rečemo meglična komora. Nevtrini namreč pustijo sled, ki jo lahko vidimo na zelo preprostem observatoriju. “Okoli tega koncepta smo mi zgradili relativno preprost observatorij,” ta senzorski sistem opiše Peljhan in doda, da je bil sestavljen iz elementov, kot so Geigerjevi števci, kratkovalovne antene, robotska roka z radioaktivnim granitom itd. Vstopni podatki so bili od elektomagnetnega valovanja do subatomskih delcev, kar je generiralo dogajanje, ki je bilo v zvoku in v vizualnem; vizualno podobo je tvorila kamera v meglični komori, delci alfa, beta in gama pa so obračali geometrijo zvoka v prostoru.
Polar M (mirrored) sestavljata dva zrcalna kockasta prostora; v enem prostoru obiskovalec lahko doživi omenjeni ekosistem, čuti delce, radiacijo. “Tudi tu smo želeli materializirati nekaj, kar je popolnoma nematerialno in za kar naše telo nima čutil, da bi jih zaznalo.” Glede na število ljudi v prostoru se je sistem spreminjal. Drugi prostor je bil zaprt. Zakaj? “Ker smo si postavili temeljno vprašanje: ali so dogodki v drugem prostoru, glede na to, da je zrcalen, isti kot v prvem prostoru. In ta tenzija je tenzija tega projekta.”
P.S.
Filozofska podlaga prikazanega se navezuje na Heinza von Försterja, filozofa, konstruktivista, ki je eden Markovih najljubših. Omenil ga je v zvezi s pojmovanjem realnosti. Filozof je v enem od intervjujev izjavil, da se vsa realnost, ki jo hočemo razumeti kot objektivno, dogaja v naši percepciji. Realnost je v bistvu objektivna samo v naši percepciji. Ko je bilo denimo govora o začetku vesolja, je Von Förster dejal, da gre v bistvu za boj različnih interpretacij, za boj poetov. In ko mu novinar očita, kako lahko govori o poetih, da vendar on, ki je že leta 1967 ustanovilj biological-computer- lab, govori o znanosti, izračunih, logiki … mu je filozof in kibernetik odgovoril na principu delcev. Dejal je, da se v fiziki velikokrat v teoriji pojavi nov delec, ki se samo predpostavlja, da obstaja. V teoretski fiziki pač izumijo delec, ko se jim formula ne izide. Novinar na to reče: “Ampak to nima nobene zveze z realnostjo.” In von Förster: “Realnost? O čem pa vi govorite? Pokažite mi jo…”
KLAVDIJA FIGELJ
