Pogovor na letališču Schipol
V sredo zvečer so v sosednji Hrvaški svečano obeležili drugo obletnico polnopravnega članstva v Evropski uniji. Kot običajno ob takšnih priložnostnih je bilo napisanih nekaj spominov in nekaj sporočil o pomenu in posledicah takratne odločitve. Prav tako se ni posebej omenjalo posameznikov in njihovih vlog v dolgih, osem let trajajočih pogajanjih. Če bi jih, bi povsem na začetku morali omeniti vsaj dva in tudi njun nevsakdanji telefonski pogovor.
Pristopna pogajanja, ki bi se morala začeti sredi marca 2005, so bila preložena, zaradi negativne ocene, ki jo je tik pred začetkom pogajanj dala takratna glavna tožilka haškega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije, Carla del Ponte.
Prve dni oktobra istega leta je bila njena ocena povsem drugačna. Sprememba je bila posledica omenjenega telefonskega pogovora. V čakalnici velikega letališča Schipol se je odzvala na klic dr. Iva Sanaderja, takratnega predsednika hrvaške vlade. “Imam dobre novice,” ji je dejal. Bilo je samo tri dni pred njenim vnovičnim poročanjem delovni skupini Evropske unije o sodelovanju Hrvaške z sodiščem. Sanader jo je prepričal. Hrvaška je 4. oktobra 2005 začela pristopna pogajanja.
Zato je bila toliko bolj presenetljiva nedavna vest, objavljena konec letošnjega maja v verjetno najbolj nakladnem nemškem časniku, da naj bi bila presoja hrvaškega Ustavnega sodišča o Sanaderjevi zahtevi po oceni zakonitosti sodbe, ki mu jo je izreklo vrhovno sodišče, znak, ali sosednja država spoštuje vladavino prava.
Bivšega hrvaškega premiera, dr. Iva Sanaderja, sem osebno srečal samo enkrat. In še to srečanje je bilo bolj kot ne naključno. Na poti v Dubrovnik, na eno izmed predstav nekoč slavnih poletnih iger, sem se ustavil blizu mesteca Trilj, da bi si ogledal dela na arheološkem projektu v vasici Gardun. Šlo je za raziskavo velikega rimskega vojaškega tabora Tilurij, ki jo je vodila soproga bivšega premiera, ugledna profesorica dr. Mirjana Sanader. Obedoval sem v Trilju, v edinem mestnem hotelu, sv. Mihovil. Razlog izbora je bil preprost. V ne prav udobni jedilnici, ti tako kot v sosednji restravraciji Dva blizanca, ponudijo potočne rake, žabe in jegulje. Za sosednjo mizo se je pridružil z razmeroma izbrano, mislim maloštevilčno družbo, hrvaški predsednik vlade. Bil je na vrhuncu politične moči. Druženje z njim je bil znak - ne samo lokalnega - prestiža, ugleda in moči.
Potem so prišle tožbe, obtožbe in pozaba. Na osnovi pravnomočne sodbe mu je bila odvzeta prostost. Zaradi njegovih dejanj proti pravnemu redu in moralnim vrednotam, takšna je bila uradna razlaga, so mu odvzeli tudi vsa podeljena državna odlikovanja. Videli smo ga lahko samo še na fotografijah z raznih sodnih obravnav in zdelo se je, da bo tako tudi ostalo.
Zato je bila toliko bolj presenetljiva nedavna vest, objavljena konec letošnjega maja v verjetno najbolj nakladnem nemškem časniku, da naj bi bila presoja hrvaškega Ustavnega sodišča o Sanaderjevi zahtevi po oceni zakonitosti sodbe, ki mu jo je izreklo vrhovno sodišče, znak, ali sosednja država spoštuje vladavino prava. Sama vest ne bi bila povsem razumljiva, če se ne bi sklicevala na neke vrste poročilo Evropske komisije, ki naj bi ocenjevala ključne naloge hrvaške vlade za zmanjšanje proračunskega deficita in ustvarjanje zanesljivega pravnega okolja. Ter dodala, da ni uresničenih vsaj pet od osmih ključnih nalog. Pa to ni bilo najbolj zanimivo. Takšne vesti, ne nujno prav vedno zvesto na čelu resnice, se običajno pojavijo z razlogom. Prebrali smo jo lahko nekaj kasneje v citirani izjavi dolgoletnega člana nemškega parlamenta in ministra, Petra Ramsauerja, da bo oceno o spoštovanju pravne države in ustreznem okolju za tuja vlaganja mogoče oceniti prav glede na pričakovano odločitev ustavnih sodnikov v primeru Sanader. Da bo to test hrvaške države.
Ramsauer dobro pozna Hrvaško. Sredi julija 2006 je vodil veliko nemško parlamentarno delegacijo na obisku v Zagrebu. Sprejeli so ga vsi takrat ključni politiki sosednje države. Takrat je v zaključnem govoru, po obisku pri predsedniku Sabora, dr. Vladimirju Šeksu, napovedal, da pričakuje, da bo Hrvaška polnopravna članica Evropske unije leta 2009.
Oče takšne ocene je bil nemški evroposlanec Elmar Brok. Avgusta 2006 ga je kot nemškega člana evropskega parlamenta in predsednika odbora za zunanje zadeve sprejel Ivo Sanader. Prav po tem, resda tudi prijateljskem obisku, je Brok oblikoval tezo, da je Hrvaška del stalnega procesa evropske širitve, torej ne del nekega prihodnje širitvene odločitve, temveč zadnji del tekočega procesa, po formuli 10 in 2 in 1. Sanader je dobro razpoložen dodal, da je to deset držav, ki so postale polnopravne članice leta 2004, ter Bolgarija in Romunija ter Hrvaška. Tudi Brok je govoril o letu 2009.
Prav tega leta, 1. julija, je Sanader povsem nepričakovano odstopil. Kot predsednik vlade in kot predsednik vladajoče stranke. Nihče ni pravzaprav vedel zakaj in zakaj tako nenadoma. Zgolj s preprostim hvala za sodelovanje in nasvidenje. Eden izmed prvih, ki so se odzvali, je bil Ramsauer. Odstop je popolno presenečenje je dejal, saj sva, “na mojem zadnjem prijateljskem obisku pred nekaj tedni, govorila o marsičem in nič ni kazalo na takšno odločitev.”
Navajam zaradi tega, da bi bilo vidno, da ne Ramsauer ne Brok nista novinca glede poznavanja razmer na Hrvaškem, da sta, nasprotno, dobra poznavalca, ki imata dostop do potrebnih javnih in manj javnih informacij. Torej njun apel hrvaškemu ustavnemu sodišču naj skrbno pretehta odločitev o Sanaderjevi pritožbi ne more biti naključen. Vprašanje je, ali je lahko zgolj posledica političnega prijateljstva z zaprtim bivšim predsednikom vlade. Morda. Vendar je prav tako mogoče, da lahko vsaj nenaključno povezavo in odgovor najdemo v še enem nepričakovanem odzivu. Samo nekaj dni za uglednima nemškima poslancema smo lahko zasledili podobno izjavo madžarskega ministra Janosa Lazarja. O možnem ustavnem padcu pravnomočnosti Sanaderjeve obtožbe. Mislil je seveda na prodajo hrvaškega naftnega koncerna Ina madžarski naftni družbi MOL in na aktivno vlogo bivšega premiera v tej odločitvi. Hrvaška in Madžarska vodita prav zaradi te transakcije dva arbitražna postopka. Prvega v ameriškem glavnem mestu, kjer Madžari tožijo sosede zaradi nespoštovanja prodajne pogodbe, drugega v Parizu, kjer Hrvaška dokazuje, da je posel praktično ničen zaradi koruptivnosti. Argument takšne trditve je prav pravnomočna sodba hrvaških sodišč v primeru Ina - Mol. Obenem se vsaj občasno zdi, da se obe strani istočasno, daleč od sodišč in javnosti, pogajata o možnih načinih prekinitve pogodbe. Najverjetneje oboji čakajo tudi na presojo ustavnih sodnikov in na pogajalske prednosti povezane z njo.
Ne glede na to, kakšna bo odločitev hrvaškega ustavnega sodišča, bo imela posledice tudi v obeh arbitražnih sporih.
BORUT ŠUKLJE
