Pogreb, mrak, vrišč, take reči
Mark Lanegan, ameriški kantavtor mračnega obraza, raskavega glasu in melanholičnih besedil, nabitih z divjo metaforiko, je v nedeljo, na svoj 48. rojstni dan, prilomastil v Kino Šiška in ljudstvu predstavil krepak novi album Blues funeral.
V Ljubljani, kjer ga gostita Škuc Ropot in Kino Šiška, Lanegan na edinem intervjuju tega dne odgovarja s tihim, komaj slišnim glasom - se špara za nastop! - in uvodoma pojasni, da bo s svojim bendom v šestih tednih po Evropi nanizal 31 koncertov. “To je pač delo, ki ga opravljamo,” profesionalno skomigne.
V intervju krenemo z vprašanjem, ali avtorja preseneča, koliko novinarjev se v recenzijah in intervjujih najbolj obeša na naslov novega albuma Blues funeral, češ - kako globoka je povezava med bluesom in pogrebom? Odkima: “Ne bi mogel reči, da me preseneča. Ob izidu vsake plošče me sprašujejo isto: kaj pomeni naslov? A kdor zmore začutiti glasbo na albumu, si najbrž lahko pojasni tudi pomen naslova. Nikomur ne bom pojasnjeval, kaj pomeni meni. Je pa naslov običajno zadnje, česar se domislim. Najti skušam takega, ki učinkovito predstavlja celotno delo.”
Naslov je zadnje umetnikovo dejanje pri ustvarjanju albuma. Prvo je kajpada pisanje pesmi: “Moja pesem običajno nastane tako, da igram kitaro, ob tem pa z glasom ustvarjam čudne zvoke, ki se sčasoma oblikujejo v besede. Sicer pa navdih jemljem od koderkoli: dobim ga lahko na sprehodu, med razmišljanjem o tem ali onem, med obujanjem spominov, med klepetom ...”
Nekje v spletnem vesolju je pod njegovo pesem Hit the city (Treščim v mesto) nekdo zabeležil svoj komentarček: “Briljantna pesem! Nimam pa pojma, o čem govori.”
Avtor kajpak ve, na kaj je mislil med pisanjem: “A kakor od Neila Younga nikoli nisem hotel izvedeti, o čem natanko govori v pesmi After the goldrush, ki sem si jo svobodno interpretiral, ji pripisoval pomen, ki je nekaj pomenil samo meni, tako ne bom poslušalcem vsiljeval niti pojasnil lastnih pesmi.”
Pograbimo omenjenega Neila Younga in zaslišanca pobaramo, ali tegale mojstra postavlja na Olimp piscev pesmi. “Vsekakor, Neil Young je neverjeten,” prikima Lanegan. Kaj pa drugi? “Leonard Cohen, Will Oldham, Nick Cave ... milijon jih je ... Bill Callahan ... Žal pred seboj nimam svojega iPoda.” Ej, kaj pa Tom Waits, s katerim Lanegana nenehno primerjajo zaradi sorodnih glasov: “Njegovo delo cenim, Tom Waits je velik umetnik, a iz tega ali onega vzroka nisem kdove kak njegov oboževalec.” Ha!
Malce zaorjemo še globlje v zgodovino in pri Laneganu skušamo zbuditi spomine na leto 1985, ko je v domačem Ellensburgu v zvezni državi Washington s prijatelji ustanovil bend Screaming Trees. Ta se je uveljavil na seattelski glasbeni sceni, kjer so okrog leta 1990 zasloveli zlasti bendi Alice in Chains, Nirvana in Soundgarden. “To je bil pač kraj, kjer sem živel, ustvarjal glasbo, imel prijatelje, imeli smo bende ... Bilo je, kar je bilo. Že milijon besed je bilo napisanih o tem, sam pa nikoli ne razmišljam o onih časih. Raje ostajam tu in zdaj, če me razumete.”
Razumemo, a ga vseeno še malce podrezamo, kako se kaj spominja kitarista in pevca, danes v Ljubljani živečega Chrisa Eckmana, ki je na glasbeno pot prav tako stopil tamkaj in tedaj. “Seveda se ga spominjam. Nenazadnje sem gostoval na eni od plošč njegovega benda Walkabouts.” In to je to. Tiho obnemi, čakajoč naslednje vprašanje, ki naj pride ali pa tudi ne.
Novinar na trnek pripne samo še vprašanjce o prihodnjem albumu - Lanegan se ga bo lotil januarja, bo pa zbirka priredb - in zaslišanca ob minuti slovesa še pobara, ali ga sme fotografirati. Lanegan sprva prikima, doda “vsekakor”, zatem pa dvakrat vpraša, ali bo fotografija objavljena v časniku. Po dveh pritrdilnih odgovorih se dvakrat opraviči: ne ljubi se mu pozirati. Ne za objavo.
Dobro. V objektiv ga lovimo pozneje, med venčkom koncertnih nastopov, ki so neprimerljivo glasnejši od intervjujskega Lanegana, vendar prav tako melanholični in mračni - a na osvobajajoč način!
Koncertni večer mu pomagajo plesti prijatelji, ogrevajoči občinstvo: kantavtorja Lyenn in Duke Garwood ter bend Creature With The Atom Brain.
Lanegan na oder, peklensko obarvan s pridušeno temnordečo svetlobo, prikoraka z Gravedigger's song (Grobarjeva pesem), prvim singlom novega albuma. V nekam kratki uri in četrt ognjevito izstreli poldrugi ducat pesmi, med katerimi nič ne govori, le dvakrat ali trikrat izdahne “thank you” in sredi nastopa še predstavi štiri člane svojega benda. Nemalo navdušenja požanje s Hangin' tree (Drevo za obešanje), pesmijo benda Queens of the Stone Age,pri katerem je svojčas prepeval. Čezmerno navdušenega obiskovalca, ki skoči na oder in se zlekne v pevčevo bližino, niti ne ošine. Ne, Lanegan se oklepa stojala mikrofona in strastno tuli svoje stihe, ki pa jih oglušujoč, umazan rokerski trušč žal prevečkrat razmaže do neprepoznavnosti, medtem ko studijsko akustične pesmi v krepkejši električni preobleki izgubijo svojo privlačno krhkost.
A ljudstvo je videti in slišati jako zadovoljno. Po nastopu obda pevca, ki za mizico deli avtograme in vsakomur nameni besedico ali dve. Prijazno, ne zadirčno kakor na odru in ploščah. ANDRAŽ GOMBAČ
