Pokoren le Bogu in človeku

Prosto po Minattiju bi lahko zapisali, da Jakomina moraš imeti rad. Ne glede na versko, politično ali drugo prepričanje. Ta kleni duhovnik se namreč kljub grenkim izkustvom že vse življenje premočrtno drži načela, ki ga je 18. oktobra 2013 utemeljil v pogovoru za 7. val. Na vprašanje, ali pristaja na politične delitve, je odgovoril: “Nikakor. Kot sem že večkrat poudaril - moja največja učitelja sta moja starša. Oče je bil kmet, mama perica. Učila sta me, da moram človeka spoštovati, ga pozdraviti na cesti, mu pomagati ... In to ti ostane vse življenje.”

Dolgo in bogato je to življenje. Zaobjame ga lahko le knjiga. In k sreči jo je Jakomin napisal. Pri založbi Ognjišče so pravkar izšli Jakominovi spomini. Avtor jih je z besedo in fotografijami razgrnil čez dvesto strani. Že naslov knjige pa pove marsikaj: Od petrolejke do iPada.

Jakomin je pač vedno hodil v korak s časom. Novosti so ga redkokdaj presenetile. Vedno je vedel, kaj se dogaja. Po svetu, seveda, a predvsem po vaseh in ulicah, koder je hodil. Njegova priljubljenost je zato najbrž mešanica obojega: prirojene lastnosti, da razume razpoloženje ljudi, in nauka, ki ga je podedoval od staršev.

Dušan Jakomin v svojih spominih večkrat omenja mamo, ki je bila ljubeča, a tudi stroga. Take so bile pač skoraj vse mame, a Jakominova je bila očitno nekoliko drugačna. Potem ko je sinu pustila, da je v rodnem Svetem Antonu nad Koprom preživljal brezskrbno otroštvo, se je leta 1934 odločila za neobičajno potezo. Komaj devetletnega otroka je poslala v razmeroma oddaljeni Trst, ker je pač čutila, da se mora nadarjeni otrok šolati v mestu. V svoji avtobiografiji se za zdaj še 89-letni duhovnik takole spominja tistega življenjskega zasuka: “Tedaj sem bil otrok in sem kar sprejel mamino odločitev. Tudi kasneje sem se zavedal, da mi je želela dobro. A bilo je hudo. Ločitev od staršev in vasi, od vseh mojih navad, od prijateljev. Iti v neznani svet, se sporazumevati v neznanem jeziku, sam, brez svojih najbližjih - kakor bi izruval mlado korenino in jo presadil drugam.”

Jakomin se je takrat poslovil od prizorov, ki so biserni začetek njegove knjige: otroci, ki se z “roko spredaj” poženejo v potok Martežin, mlačev fižola na kravjih iztrebkih, klanje prašičev in nona, očetova mama, ki je kadila pipo in “sredi kokošnjaka lulala kar pokonci”.

A odhod v Trst je Jakominu očitno koristil: “Ko gledam nazaj, moram ugotoviti, da sem prav kmalu in brez težav združil oba pojma: življenje na vasi in v mestu, življenje v slovenskem in italijanskem svetu. Simbioza dveh kultur mi je prinesla posebno, bogato izkušnjo.”

Jakomin še danes službuje v Škednju, ki je bil nekoč večinoma slovenski predel, danes pa je tam tako kot mnogokje v Trstu - veliko je italijanščine, slovenščine bolj malo, drugih jezikov pa vse več. V takem okolju je seveda zaželeno, da so dušni pastirji pripravljeni poslušati vse. V 7. valu smo pred skoraj petimi leti pripravili reportažo o Škednju. Postanek pri Jakominu je bil seveda nujen. “Moje poslanstvo tu v Škednju pa je, da poskrbim za razumevanje med Slovenci in Italijani, kar je tu veliko bogastvo,” je dejal. “Zato je zame najhujše vprašanje, koliko Slovencev je še v Škednju.” Za Jakomina je pač na prvem mestu človek s svojimi značajskimi lastnosti. Šele potem pride narodna pripadnost.

A to še ne pomeni, da je brezbrižen do usode slovenstva. Ravno nasprotno. Kot slavni predhodnik v Škednju Jakob Ukmar si je tudi Jakomin vedno prizadeval za širjenje slovenskega jezika in kulture. Seznam njegovih zaslug na področju zborovstva, etnografije ali verskega časnikarstva je dolg. In prav zaradi te svoje navezanosti na narod odkrito piše, da mu fašizem in nacizem sploh nista bila pogodu: “Doživel sem tesnobo tistega časa, protinaravno prisilo, da se nisem mogel razvijati po normalni, logični, naravni poti in sem moral biti podložen nasilnemu usmerjanju, ki je diktiralo moje dneve in moj razvoj.” Toda v posebnem poglavju z naslovom Fašizem in antifašizem jasno dodaja: “Če si resničen antifašist, zakaj ne obsojaš vseh krutih dejanj? Zakaj zatiskaš oči in usta pred krivicami, ki so jih storili nekateri pripadniki tvojega ljudstva in obsodbe izrekli v tvojem jeziku? (...) Kot kristjan presegam tak namišljeni antifašizem. Ne strinjam se s tem, kar je delal Vatikan, s krivicami, ki so prihajale od tam. O tem slovenski verniki pišemo in govorimo, ne molčimo. Če pa pred krivicami 'svojih' molčiš, jih s tem zakrivaš in se z njimi strinjaš. Torej tvoje vrednote niso resnica in pravica in humanizem. Torej nisi antifašist, si lutka političnih strasti.”

S politiko se Jakomin ni nikoli pečal. Vedno poudarja, da ga ne zanima. Je pa zaradi ideologij izkusil marsikaj hudega. Nenazadnje mu je prav komunizem preprečil, da bi služboval v domačih vaseh nad Koprom. Jugoslovanska oblast se ga je želela znebiti, pa čeprav v njegovem življenju in delu ni bilo ničesar, kar bi bilo v nasprotju z ideali, ki so jih razglašali oblastniki. “Prevladovala je beseda svoboda,” se prvega povojnega obdobja spominja Jakomin. “Povsod kričana in napisana po zidovih kot krilatica. (...) Nekateri proslavljajo ta čas z največjo častjo, nič jih ne zanima tisti strah, ki smo ga doživeli, ko nisi vedel, kako bo s teboj, ko je sistem imel na vodilnih mestih take ljudi, ki so te oklofutali, ti grozili in nekatere ponoči odpeljali.”

A tako kot je Jakomin kritičen do fašizma, nacizma in komunizma, se nič manj prizanesljivo ne obnaša do Cerkve. V spominih z imenom in priimkom našteje tiste, ki se v koprskem semenišču ali v goriškem bogoslovju niso obnašali po božjem nauku. Tudi o razkošju, ki ga je videti v Vatikanu, ne molči. Ko obnavlja svoj obisk Rima na začetku petdesetih let, zapiše: “Ob papeževi avdienci me ni toliko motilo, da so ga 'nosili', kar bi lahko bilo razumljivo, vsaj za tiste čase, ker so ga tako lahko vsi videli, pač pa tisti 'flabelli' ali pahljače iz nojevih peres, kar je bilo podobno faraonovemu spremstvu, in še najbolj pa rimski plemenitaši kot 'častna papeževa straža' tudi med sv. mašo ob papeževem oltarju. V raznih revijah pa smo lahko brali, da njihovo zasebno življenje nikakor ni bilo vzorno.”

Skratka, čeprav je Jakomin do svojih vernikov, znancev in prijateljev vselej prijazen, krivičnim oblastnikom ali nadutim ljudem nikoli ni ostal dolžan. Jezi ga, da so ga katoliški krogi v Gorici okarali, češ da je šel na kavo z Igorjem Komelom, današnjim ravnateljem “levičarskega” kulturnega doma. Sprl se je tudi s slovenskimi katoliškimi intelektualci, ki so v Trstu začeli izdajati mesečnik Mladika ter se obnašali precej politikantsko in bolj malo katoliško.

Tudi pravila, ki so se mu zdela krivična, je često kršil. V zadnjem pogovoru za 7. val je Jakomin z lepim primerom ponazoril svojo uporniško držo: “Ko mi je škof prepovedal, da vzamem deklice za strežnice pri maši, ga nisem poslušal. Takrat, pred dobrimi 40 leti, je bil to precedens, danes pa ni nič nenavadnega, če ob fantih pri maši strežejo tudi punce. Ampak ni se mi zdelo prav, da bi jim tega ne dovolil. Zakaj bi morala biti ta razlika med spoloma?”

Tudi ko smo ga zaprosili za komentar ob izvolitvi sedanjega papeža, je Jakomin poudaril, da mora Cerkev nekoliko premisliti svoj odnos do žensk. In kar mnogi duhovniki zamolčijo, je on jasno zapisal: da, kot vsako bitje iz mesa in kri se je zaljubil. Zgodilo se mu je pri 22 letih, tik pred mašniškim posvečenjem. “Močno sem se zaljubil v dekle istih let, ona pa tega ni niti najmanj slutila. Prav to dekle je bilo povod, da sem se začel spraševati, če je duhovništvo res to, kar hočem,” iskreno priznava v svojih spominih.

Kako se je odločil, vemo. Dekle je ostalo brez snubca. Primorska, Istra, Trst in zlasti Škedenj pa so dobili duhovnika, ki bo v nedeljo dočakal visoko starost. V devetdesetih letih svojeglavega življenja se je predano pokoril le dvema: Bogu in človeku.

PETER VERČ

Svoje bogato življenje je Jakomin opisal v knjigi zgovornega naslova.