Pol ducata vinskih Ščurkov
Četrt stoletja bo, odkar so Ščurkovi napolnili prve steklenice vina, in le leto manj, odkar so nanje pripeli svoj simbol, murna z violino iz Lafontainove basni. “Godec je, ljudski umetnik, in tudi pridelava vina je neke vrste umetnost. In ker pri nas murnu rečemo ščurek, je postal naš zaščitni znak,” pove Stojan Ščurek, plečat mož iskrivega pogleda, glava vinogradniške družine na Plešivem v Brdih, na kateri je v delo vpetih tudi njegovih pet sinov.
Vse Ščurkove je težko dobiti naenkrat skupaj. Kot živo srebro so, zdaj tukaj, zdaj tam. No, trgatev je že tak čas, ko so vsi doma, pa veliki prazniki, da sedejo za mizo, ki jo pogrne nona Ana s pomočjo katere od nevest. “Naša kmetija je kot nekakšna delniška družba, a eden mora imeti glavno besedo,” pravi Stojan Ščurek. Do trgatve leta 2010 si jo je delil z očetom Ivanom, a je tragična nesreča s traktorjem vinogradniški praznik pri Ščurkovih zavila v črno.
Vina Ščurek, Plešivo, Stojan Ščurek, Plešivo 44, Medana, 5212 Dobrovo v Brdih, 45° 58' 52” S; 13° 30' 31” V. Ponudba: vina in degustacije (zaželena je najava).
Vinogradi ob meji
Ščurkovi, številni jim ljubkovalno rečejo kar Ščurki, so doma na Plešivem pod Medano, streljaj od državne meje z Italijo, ki je v marsičem, dobrem in slabem, določala njihovo življenje v minulih desetletjih. Vinograde imajo v obeh državah, v Italiji devet in v Sloveniji enajst hektarjev.
Gredič, Dugo, Jazbine, Jordano, Grotišče in še kakšna so lege, katerih imena odzvanjajo v ušesih številnih ljubiteljev vin z vsega sveta.
Kako ne bi, z njih so vina medanskih vinarjev, ki so jih ponesli v številne države in s kolegi iz Italije utrdili sloves Brd kot enega najboljših območij sveta za pridelavo belih vin. Karakternih in prepoznavnih, polnih in aromatičnih, za katera je grozdje dozorelo na briški opoki pod vročim sredozemskim soncem in pod vplivom svežih večernih sap, ki jih prinese z Alp. Ključen pa je seveda človek, umen vinogradnik in vinar, ki je znal posrkati izkušnje in znanje prednikov, se ozreti k sosedom in še dlje ter razumeti, kako kmetovati v sozvočju z naravo in njenimi danostmi.
Češnje in breskve za rdeče revirje
Tako kot domala vsi v Brdih so bili tudi Ščurkovi vselej vinogradniki, a na kmetiji, kjer je bila tudi živina, njive, travniki in predvsem veliko sadja. Pri Tinščevih se reče po starem domačiji, po Stojanovem pradedu Antonu, ki so mu pravili Tine. Njegovi predniki so prišli najverjetneje iz Poljske ali Češke, z njimi pa priimek Ščurek. Tine je bil zidar, sodeloval je tudi pri gradnji medanskega in biljanskega zvonika. Njegov sin Franc se je zapisal kmetiji, delo pa sta nadaljevala Stojanov stric Rafael in predvsem oče Ivan.
“Naš prodajni rajon za češnje, breskve in tudi vino je bilo Zasavje. Ob enih zjutraj smo odrinili iz Brd, šli najprej pred fabrike v Trbovljah in Zagorju, potem pa še v rudarske kolonije. Breskve smo imeli od prvih do zadnjih, zato smo kar dolgo odhajali. Dan v Zasavju pa se je končal na Trojanah, kjer smo ob cesti prodali še tisto, kar nam je ostalo,” se spominja Stojan časov, ko so morali biti tudi mehaniki, saj so stari kombiji zakuhali, odpovedovale so zavore ...
Kmetija je postajala vse bolj vinogradniška, sredi sedemdesetih let so se vključili v zadrugo, po desetih letih, ko je bil Stojan že formalno gospodar na kmetiji, so šli povsem na svoje: “Imeli smo dva trga, lepo se je odpiralo.”
Takrat so v Brdih začenjali s stekleničenjem vin in šest kolegov iz Medane, ob Ščurku še vinarji Marjan Simčič, Dolfo, Bužinel, Kren in Dušan Kristančič, se je leta 1989 odločilo za nakup skupne sodobne polnilnice na kamionski prikolici. “Joj, kakšne kolobocije so bile z uvozom! Polnilno linijo smo kupili kot polnilnico za mleko, in da je po ovinkih sploh prišla v Brda, smo morali v Beograd znositi veliko kave in vina. Saj bi jo lahko prešvercali, a bi nas gotovo kdo zatožil,” pove Ščurek. Vsi so imeli lastne blagovne znamke, krovna pa je bila brajda. Ščurek je vino dobro prodajal v Sloveniji in na Hrvaškem, osvajati je začel Bosno in Hercegovino. “Imeli smo srečo ali pa nos, da smo v Italiji sadili precej sivega pinota. Bil je pravi bum,” niza spomine.
Široka sortna paleta
Glavna bela sorta v Ščurkovih vinogradih je, kot se za Brda spodobi, rebula, ob njej je od domačih sort še jakot, pa chardonnay, sivi in beli pinot, sauvignon in pikolit, ki ga, če je le letina dovolj obilna, pridelajo kot suho sortno vino. Najpomembnejši rdeči igralec je merlot, ob njem so še cabernet sauvignon, modri pinot, nekaj refoška in cabernet franc. Slednjega so dobili v enem od najetih vinogradov in čeprav v Brdih ne velja za privlačno sorto, so Ščurkovi z njim zelo zadovoljni. “Odličen je za zvrsti in bolj konstanten v kakovosti kot cabernet sauvignon,” pove Stojan.
Trte imajo na raznovrstnih legah, od nižinskih v Italiji do ekstremnih v Brdih, kar je, kot pravi, ugodno, saj lahko nadzoruje kakovost vina: “Če nam grozdje na vrhu prepeče, imamo vino iz njega s čim zaliti.”
Hrbtenica ponudbe iz kleti Ščurek so sortna vina. Definirana, zrela, natančno pridelana, z ravno prav svežine. Ščurkova rebula in jakot sta tako v marsičem sortni standard. Med belimi sta dve tradicionalni zvrsti, stara brajda in dugo, z grozdjem z izbranih leg in daljšim zorenjem v lesu, v obeh je glavna rebula. V brajdi jo spremljajo domače sorte, v dugu francoske. Bela posebnost je kontra; samo povsem zdrave jagode gredo v sod. Ko se po letu dni sesedejo, vino polnijo. Brez pretoka, brez filtriranja, brez dodanega žvepla. Dva soda za kontro imata stekleni stranici, da obiskovalci kleti vidijo, kako nastaja vino.
Rdeč Ščurkov vrh sta stara brajda rdeče in up. V brajdi je ob francoskih sortah slaba tretjina refoška, vino dve leti zori v barikih, up pa je merlot z nekaj cabernet sauvignona. Do stekleničenja je v novih francoskih sodčkih vsaj tri leta, a ga pridelajo le ob najboljših letinah. Zdaj je na tržišču letnik 2007. Zagotovo bodo polnili lanskega, morda še kakšnega vmes. Imajo še rose iz merlota in refoška, pa rdeče in belo vino iz sušenega grozdja, letos bodo prvič degoržirali penino, pridelano po klasični metodi. Povsem suha bo, brut natur.
Pet strun za pet bratov in pet sort
Najnovešja linija vin pri Ščurkovih so igrive strune, vina iz po petih sort. Na etiketi na steklenici z navojnim zamaškom je violina s petimi strunami, vsaka za enega od najmlajše generacije Ščurkovih in vsaka za eno sorto, ki je v belih, rose in rdečih strunah. Strune nekako simbolizirajo raznovrstnost vinske ponudbe, predvsem pa povezanost petih bratov, ki so vpeti v delo na kmetiji. Najstarejši, Primož, je največ doma, sprejema goste, skrbi za degustacije, sodeluje pri opravilih v kleti. Tomaž, ki ga čaka le še diploma na Biotehniški fakulteti, je hišni enolog, njegova opravila so povezana s kletjo in vini, zadolžen pa je tudi za zahodne trge. Uroš je, kot pravi Stojan, univerzalni tehnični tip. Njegova so strojna dela v vinogradih, organizacija večjih del in iskanje tehničnih rešitev. Matjaž, sveži diplomant Visoke šole za vinogradništvo in vinarstvo v Vipavi, ima čez vinogradniške tehnologije in skrb za čim bolj sonaravno pridelavo. Najmlajši, 21-letni Nejc, pa je študent Ekonomske fakultete v Ljubljani. Oče in bratje pričakujejo, da bo prevzel trženje vina. “Hja, jaz sem pa direktor,” smeje se doda Stojan. Njegova naloga je tudi vzdrževanje stikov s slovenskim in južnimi trgi. Prisotni so v vseh državah nekdanje Jugoslavije, razen v Makedoniji. In še v Angliji, na Švedskem, Češkem, Danskem, v Belgiji, Italiji, od letos tudi v ZDA, njihov najpomembnejši izvozni trg pa je Kitajska. Tudi v Avstrijo gre veliko njihovega vina. Največ ga kupci odpeljejo kar iz kleti.
Stojan se zmrdne nad papirologijo, ki jo od kmetov zahteva država: “Nonstop z istimi podatki izpolnjujemo neke obrazce. Zapleteno je in zamudno. Preseneča me, da država ne more iz svojih baz križati podatkov in jih zajemati samo enkrat, da bi se mi lahko bolj posvetili svoji dejavnosti.”
“Po mejlu ne moreš pokusiti vina”
Stojan Ščurek je tudi predsednik Konzorcija Brda, ki združuje približno 50 vinarjev. Sodelujejo na domačih prireditvah in na skupnih predstavitvah v tujini z duhovitim sloganom “Rebula? Yes!”. Konzorcij je lani organiziral odmevno akcijo iskanja novega imena za nesrečni tokaj. Zdaj urejajo zaplete in papirje za registracijo sortnega imena jakot. Pred koncem je konzorcijev projekt za zavarovanje rebule PTP.
Ščurek si želi temeljitejšega sodelovanja briških vinogradnikov, pri skupnih akcijah pa pogreša zlasti mlajše: “Si je treba vzeti čas za skupne akcije, ne pa čakati, da začne teči voda v grlo ali pa priti in sesti za pogrnjeno mizo.” Včasih so se več družili, pravi, zdaj so se stiki preselili na socialna spletna omrežja. “Po mejlu ne moreš pokusiti vina in se pogovoriti o njem,” malce zagrenjeno doda, čeprav je tudi sam zelo aktiven član Facebook skupnosti. Prepričan je, da bi morali bolj dodelati skupne nastope, zlasti na oddaljenih trgih, kjer bi jim na pomoč - če bi jo ustrezno spodbodli - lahko priskočila tudi država, saj gre nenazadnje za promocijo Slovenije.
Nogometni reprezentanti
Kar nekaj Ščurkovih je vpetih v prav posebno promocijo Slovenije na tujem, saj so člani slovenske vinske nogometne reprezentance, Stojan pa je njen podpredsednik. Iz nogometnih srečanj med gostinci in vinarji na Gorenjskem je pred leti zrasla pobudo za oblikovanje nacionalne vinske nogometne ekipe, ki se je morala letos po dveh osvojenih naslovih evropskih prvakov v Švici zadovoljiti s četrtim mestom.
Povezava umetnosti in vina pri Ščurkovih presega muzikaličnega murna na njihovi etiketi. Lesena klet je svojevrstna galerija, saj je v njej 22 sodov, katerih stranice so v dobrih desetih letih porisali slikarji, udeleženci briške umetniške kolonije MMM Art.
V prostorno klet, skorajda galerijo, popeljejo tudi goste. Nedavno je bila v njej poroka, nasploh pa je pri Ščurkovih na Plešivem venomer živahno. Prihajajo prijatelji in znanci, gostje od blizu in daleč, veliko raje pa imajo najavljene, da se jim lahko posvetijo in da ne gredo z dvorišča razočarani, ker ni nikogar doma. A nikoli ne pojdite k Ščurkovim v nedeljo. Takrat si vzamejo čas le zase.
SAŠO DRAVINEC
