Polglasnik - svojeglavec sredi samoglasnikov

Tak bi bil lahko zgoščen odgovor na vprašanje, ki ga je poslal “hvaležni Jani”, kot se je predstavil, spoštovane bralke in dragi bralci. Toda tak odgovor bi bil jasen le jezikoslovcu, ki polglasnik do potankosti pozna. Bolj kot trditev so namreč pomembni dokazi in primeri za njeno ponazoritev. Zato je potrebno ta odgovor dopolniti. Jani me sprašuje:

“Spoštovani, bral sem vaš zapis 'Polglasnik na nepravem mestu'. Mama je Primorka in kupuje petkove Primorske novice, kadar je v njih članek o jeziku. Pravi, da zelo spoštuje svojo materinščino, ker je bila njena mama pod fašizmom v šoli dostikrat tepena, če je le črhnila slovensko. Ko sem bral vaš članek, sem ves čas pričakoval, da boste več povedali o tistem polglasniku, ki je na pravem mestu, ne toliko o tistem, ki je na nepravem. Gotovo je bilo potrebno, da ste opozorili na napačen izgovor besede meja, ki jo moramo izgovoriti s širokim e-jem, kakršen je v besedi žena; a še bolj potrebno bi bilo, da bi nam povedali, zakaj v Ljubljani govorijo narobe: têma (ponoči), ne pa tèma, kot je prav. Zlasti pa to, zakaj govorijo bolan, bolana, ne pa bolna. Zapišite kaj več o polglasniku na pravem mestu. Mama, jaz in gotovo tudi vaši bralci - vsi bi bili veseli. Komaj čakam vaš odgovor. Hvaležni Jani pri Ljubljani.”