Polona Frelih: Ruska duša je nora na - italijanski slog!

Srečali sva se v Baški grapi, ko je prišla na dopust. Pogovarjali sva se na terasi, od koder je lep pogled na Črno prst, ki se dviguje visoko nad Podbrdom, a nisva imeli kaj dosti časa za ogledovanje hribov, kajti Polona je aktivna sogovornica, govori hitro in hitro ji švigajo tudi misli. Pogovarjali sva se o Rusih in o življenju v Moskvi, kjer kot dopisnica živi že štiri leta.

> Kako živite v Moskvi kot novinarka, dopisnica?

“Živim v samem središču mesta, kjer je vedno zelo živahno. Predel se imenuje Patriarhijski ribniki, ki ga mnogi poznajo kot kraj dogajanja v znamenitem romanu Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova. Novinarsko življenje je kar živahno. Vsak dan prejmem okoli dvajset vabil od različnih agencij na novinarske konference in druge dogodke, med katerimi potem izberem. Novinarji smo med seboj precej povezani, pogosto prediskutiramo, kdo je kje bil in kaj se kje dogaja. Sicer pa je to dopisniško življenje lahko tudi precej pisarniško, če ne bi bilo vsakodnevnega iskanja vsebin in komuniciranja z drugimi novinarji. Trudim se, da delam precej na terenu, kajti Rusija ni samo Moskva, ampak tudi Nižni Novgorod ali zadnja vas v Čečeniji. Poleg tega pokrivam vse to postsovjetsko prostranstvo, Belorusijo, Kazahstan ... In prav zaradi tega, ker lahko potujem, mi je delo pri srcu.”

> Potujete z vlakom?

“Posebej rada imam potovanje z vlakom, v kupejih. Ta vrsta potovanja ima še vedno svoj čar, v kupejih se srečaš z neznanimi ljudmi, se pogovarjaš, skupaj kaj popiješ in poješ, to je svojevrstna izkušnja. Predlani so odprli novo linijo Moskva-Nica ob Azurni obali. Vožnja traja 58 ur, vozovnica pa na tem luksuznem vlaku stane od 300 do 1500 evrov. Ko sem v Rusiji naletela na ta vlak, sem malo podkupila sprevodnika, da mi je dovolil v enega od kupejev. Res je bilo čudovito, v francoski restavraciji sem naletela na aristokratski par s psičkom, ki sta uživala pri kaviarju. Kaj naj rečem, zelo romantično potovanje.”

> Kaj pa transsibirska?

“Nisem se še peljala, ker vem, da je kar naporna, z malo postanki, zato si želim zagotoviti dobro družbo. Potovati po Rusiji je lepo, razen seveda z letali, kajti veliko je nesreč, poleg tega pa Rusi na letalih ne upoštevajo nobenih pravil.”

> Vrniva se v Moskvo, ki je tudi polna zgodb. Kaj vas trenutno navdihuje ?

“Trenutno me intrigira sovjetska preteklost. Opažam, da ljudje čutijo nostalgijo po tem obdobju, mene pa zanima zakaj, kajti to obdobje je bilo vse prej kot rožnato. Obstajajo teorije, da Rusi potrebujejo močno roko in da ne morejo živeti drugače, kot da jih kdo zatira. O tem se vedno pričkava z enim od mojih prijateljev, ki je Rus in me prepričuje, da to ni res, da si tudi oni želijo biti svobodni. Resnic je torej več, predvsem pa obstaja mit o Rusiji, ki je tudi posledica pisanja zahodnih medijev. Večina zahodnih novinarjev namreč pride v Rusijo iskat senzacije. Včasih grem s kolegi na skupno pot in berem, kako poroča na primer Guardian, Times ali kateri od drugih časopisov, in pogosto vidim, da pišejo, kar jim ustreza, največkrat senzacionalistične zgodbe. Iz Rusije pač ne moreš pisati samo o kršenju človekovih pravic, ustvariti si moraš svojo predstavo. Zahodni mediji pa, v tekmi s konkurenco, iščejo predvsem senzacijo.”

> Ste si torej odgovorili na vprašanje, zakaj nostalgija?

“Najbrž zato, ker je to del njihove mentalitete. Ker so na neki način mazohisti, kar se kaže tudi v ruski literaturi in ker so samodestruktivni. Nostalgija je najbrž tudi zato, ker so bili takrat mladi. Če bereš Ano Karenino, ti je vse jasno.”

> Ali velika, klasična ruska literarna dela še vedno krožijo med ljudmi?

“Velika ruska dela vsebujejo vse življenjske resnice, so kot biblija. Rusi cenijo svoje klasike, jih poznajo in še vedno berejo. Prav lepo jih je videti, kako na metroju berejo knjige. Na ljubljanskih avtobusih berejo na primer Žurnal ... Zanimivo pa je, da je denimo Tolstoj, zaradi političnega prepričanja, še vedno kontroverzna osebnost. Ob nedavni stoletnici njegove smrti niso praznovali na veliko. Američani so o njem posneli film, ki pa je tipično ameriški.”

> Kako ste se pravzaprav znašli v Moskvi? Na svojo željo ali se je pač pojavila priložnost?

“Na Moskvo nisem nikoli niti pomislila, to je bila zasluga Blanke Doberšek, urednice v zunanjepolitični redakciji na RTV Slovenija, kjer sem tedaj delala. Ona mi je predlagala, naj se začnem učiti rusko. Moji predhodnici Vlasti Jeseničnik se je tedaj iztekal mandat in Blanka je videla mene na tem mestu. Ko sem se začela učiti ruščine, sem si začela želeti.”

> Jezik odpira vrata v literaturo, v nova prostranstva?

“Ruska literatura mi je bila blizu že prej, sedaj pa, ko sem v Rusiji, ugotavljam, da mi je blizu prav ta ruska duša ...”

> Aha, ruska duša, prej ali slej se pojavi. Definirajte jo.

“Melanholična, nostalgična, rada ima patos in trpljenje, hkrati pa je tudi zelo romantična. Če se umestim v to okolje in opazujem tujce, ki so prišli v Rusijo, recimo novinarje in profesorje, potem so to vselej posebni ljudje; zdi se mi, da jih je sem privabila neka romantika, iskanje drugačnih občutkov, kot jih najdeš na zahodu. Sicer pa je ruska zgodovina vedno povezana z nekimi turbulencami, vzponi, padci, revolucijami, nobene spremembe se ne zgodijo po mirni poti. To je v njihovi naravi. Čeprav je ta ruska duša, kot že rečeno, tudi del mitologije, nekateri pravijo, da sploh ne obstaja, da obstaja samo termin, ki jim pride prav, da lahko rečejo: mi smo taki, ker je naša narava taka. Ne prevzamejo odgovornost za življenje, še vedno namreč pričakujejo, da bo država poskrbela zanje. Izgovarjajo se, da so pasivni, ker pri njih nikoli ne veš, kaj bo jutri.”

> Kaj pa vas pri njih privlači?

“Kar se pa tiče ustvarjalnosti, bi rekla, da v Rusiji srečaš zelo ustvarjalne ljudi; iz vsake malenkosti znajo narediti predstavo in to me pri njih najbolj privlači. Iz navadnega druženja prijateljev naredijo umetniški performans. V mislih imam zdravice, ob katerih vsak nekaj pove. Radi imajo dramo, v kateri je seveda veliko teatralnega in bolj malo pristnega. Vse je igra, zato preden zares spoznaš Rusa, potrebuješ vsaj tri leta ...”

> Ste začutili, da imamo z njimi kaj skupnega, se slovanske duše prepoznamo?

“Ko se pogovarjam z ruskimi prijatelji, mi pravijo, da se raje menijo z mano kot s kolegi Italijani ali Francozi, ker da jih bolje razumem. Poleg tega imam še dodaten plus, kajti bivša Jugoslavija ima tam še vedno velik ugled.”

> V svetu ima ruski stil poseben status. V glavnem gre za potrošniški kič ...

“Je, veliko je pocukranih soap oper, veliko ljubezenskih zgodb, tragike, solza, smeha. Televizije so na ravni srbske Pink TV, res je to množična kultura kiča in kričečih barv. V Rusiji potrošniška mrzlica traja že precej časa. To si poskušam razložiti s tem, da so prej živeli v pomanjkanju. V vsej deželi obstajata dva centra, to sta Moskva in Sankt Peterburg, drugo je podeželje, ki je ostalo takšno, kot je bilo v sovjetskih časih. Mladi vidijo samo še potrošništvo, večina žensk si želi spoznati tujca in se odseliti na zahod. To je zame precejšnje razočaranje; na eni strani ta brutalni materializem, na drugi romantika.”

> Poseben fenomen so ruski bogataši ...

“Da, a treba je razumeti, da ti bogataši niso ruska aristokracija, temveč preprosti ljudje, ki so obogateli preko ilegalnih, kriminalnih prijemov, manjka pa jim kultura. To so ljudje, ki ne prebirajo literature, ki ne znajo tujih jezikov. Moja znanka je delala na ladji takega oligarha in mi pripovedovala, da se je, kljub francoskim kuharjem in specialitetam, odločal za kuhano 'kartoško', torej krompir. Povedala je tudi, da mora bogataš na ladji imeti tudi 'trop' deklet, to so lepe Ukrajinke, ki poleti domujejo na Azurni obali, pozimi pa na Karibih in so v glavnem spremljevalke. Bogataši jim v pristanišču dajo bančne kartice, da lahko neomejeno nakupujejo. Tudi omenjeni oligarh je imel trop, a si je v bistvu želel družino, česar pa si ni želela nobeno od teh deklet. Z njim menda tudi niso spale, bile so mu samo v okras. Kdor ima v Rusiji denar, mora torej to tudi pokazati. Takšnega voznega parka, kot je v Moskvi, ne vidiš nikjer. Pri novodobnih bogataših pa me zelo moti, ker nimajo nikakršne empatije. V Moskvi vidiš veliko starih babic, ki prosijo na cesti, a novodobni ruski bogataši jim nikoli ne dajo denarja. Če vidijo tako babico, ki gre čez cesto, še nalašč pospešijo, da mora pohiteti.”

> Kako živi srednji sloj in predvsem mladi?

“V modi sta zdravo življenje in šport, alkoholizem ne več. So pa Rusi začeli množično potovati. Pomembno jim je, da vsaj enkrat na leto nekam odpotujejo, in to se mi zdi prav, kajti dobro je, da vidijo, kaj se dogaja drugje, da se jim vzorci spremenijo. Da vidijo, da njihova politična situacija ni takšna, kot bi morala biti; da vidijo, da živijo v še napol avtoritarnem sistemu.”

> V Rusiji se često menjujejo obdobja, entuziazem osemdesetih, pomanjkanje devetdesetih. Katero obdobje živijo sedaj?

“Zdaj je obdobje stabilnosti. Povprečne plače, vsaj moskovske, so primerljive z evropskimi, ljudje si lahko privoščijo, trgovine so polne izdelkov. Uživajo v potrošništvu, pijani so od vsega tega. Prej si niso mogli kupiti ničesar. Če so imeli denar, so si lahko privoščili kvečjemu klobaso, sedaj pa lahko kupujejo na veliko. Ko grem z vrstniki v restavracijo, si želijo naročiti kar vse. Pravijo mi, da so v osnovni šoli jedli samo krompir. Devetdeseta leta s finančnim kolapsom so bila zanje res kar huda preizkušnja.”

> Trgovine so polne, kaj pa priseljenci, naraščajoči nacionalizem? Je to sedaj največji problem?

“Pojavil se je paradoks: Rusi si želijo na zahod, prebivalci iz postsovjetskih držav pa v Moskvo. Rojeni Moskovčani se tako počutijo ogroženi, kot bi živeli v getu. Moskvo so namreč preplavile trume, ki so prišle s trebuhom za kruhom, živijo v zapuščenih zgradbah in opravljajo umazana dela. Velika trenja so med prišleki iz Severnega Kavkaza in Rusi. Nestrpnost, zlasti med mladimi, je vedno večja, in to je res največji problem. Oblasti so se sedaj sicer začele s tem problemom resneje ukvarjati, kajti prej so jih, prišleke, pobijali kar nekaznovano, in to so počeli 15- in 16-letni otroci. Organizirale so se paraenote, ki jih oblasti uradno ne podpirajo, jih pa naskrivaj tajne službe in bogataši. Dolgoročno je to tempirana bomba. Če bo prišlo še do socialne stiske, če jim ne bo uspelo več kupovati zadovoljstva ljudi, se bo lahko slabo končalo.”

> Vrniva se v vsakdanje življenje. Kaj poslušate, ko se z ruskimi kolegi vozite z avtom? Kakšno glasbo?

“Zelo radi poslušajo rusko glasbo, radi pa imajo tudi rock iz osemdesetih. Še vedno so popularni Scorpions ali pa duo Wham. Posebej radi imajo tudi italijanske popevke, Tota Cutugna in sploh vse, kar je italijanskega. Ne boste verjeli, ampak v Moskvi veliko Italijanov dela kot 'life style' menedžerji: bogatašem svetujejo, kako se je treba oblačiti, kaj večerjati, kam na dopust.“

> Na rusko dušo so cepili italijanski stil?

“Pa saj so si na neki način podobni, tudi ruski moški želijo biti mačoti, ob sebi morajo imeti lepo žensko.”

> Že, a Rusi niso mamini sinčki…

“O ja, pa so. V Rusiji si sinovi lahko privoščijo vse. Hčerke so v veliko slabšem položaju, še vedno.”

> A sedaj tudi Rusi hodijo v rožnatih srajcah?

“Če bi šli v Moskvo, bi videli. Odpirajo tudi restavracije v italijanskem slogu, moderni so čevlji in sploh vse, kar je v italijanskem slogu. Naj spomnim, da je prvi zahodni posel v Sovjetski zvezi sklenil prav italijanski Fiat; to je bil prvi zahodni avtomobil, ki je bil na voljo. Da ne govorim o sodobni navezavi med Putinom in Berlusconijem, ki so mu televizije posvečale veliko pozornosti. Govorili so: Italija, naša prijateljica ...”

> In Amerika, naša sovražnica?

“Ja, čeprav gre za ambivalenten odnos. Po eni strani obožujejo vse, kar je ameriškega, po drugi so zelo anti-ameriški, predvsem zaradi vpliva televizije, ki želi podobo Rusije povzdigniti s tem, da demonizira Ameriko. Če pa sama primerjam, študirala sem namreč tudi v Ameriki, menim, da so si Rusi in Američani zelo podobni. Oboji imajo kompleks velikega naroda, so patriotski, vase zaverovani, skratka veliki. Poglejte samo ceremonije za dan neodvisnosti v Ameriki ali dan osvoboditve izpod fašizma v Rusiji, in videli boste, da sta si zelo podobni; na obeh mahajo z zastavicami, celo oblečeni so v zastave, s to razliko, da so v Rusiji še nekoliko bolj militarizirani. Podobno vidimo pri Italijanih.”

> Imate v Moskvi in v Sankt Peterburgu veliko prijateljev?

“Seveda, v Moskvi, še zlasti pa v Peterburgu, ki je bolj podoben Evropi in je bil vedno okno v svet. Tam se oblačijo bolj evropsko, tam so alternativni klubi, obstajajo lokali, kjer se ljudje med seboj poznajo in jih boš vedno našel tam, v Moskvi pa tega ni več. Ruski pisatelji pravijo, da ruska družba temelji na komunikaciji v kuhinji. To je vaška kultura, to so tudi pogovori na klopci preb blokom, kjer sedijo babice. V Peterburgu se to še čuti, v Moskvi pa ne več, izgubila je to pristnost. Pravijo, da Moskva nikoli ne spi, Sankt Peterburg pa ne spi v času belih noči, in vsaj takrat je potrebno biti tam.”

> Kako se zabavajo?

“Rusi še vedno radi povabijo na sladoled ali v kino, to je še vedno velik dogodek. Pozimi radi drsajo na številnih drsališčih v parkih. Znajo se zabavati tako rekoč iz nič. Ko se zbere družba, radi igrajo igro z imenom mafija, dobivajo se v lokalih, ki jim rečejo 'demokratični', kar pomeni, da so cene normalne in da so tudi gostje normalni, torej ne modno oblečeni bogataši. V teh demokratičnih lokalih so večeri družabnih iger, kjer igrajo karte, šah. Skratka, radi se družijo, se pogovarjajo.”

> Kaj pa odnos moški : ženska?

“Ruska ženska pričakuje od moškega, da bo plačal v restavraciji; da je ona princeska in on njen 'provider'. Moški, ki hoče osvojiti žensko, jo vedno nekam povabi, v restavracijo, na tortico, nosi ji rože. In ženske znajo biti do njih zelo ustrežljive, ker od njih potem dobijo darila. So enostavno preračunljive.”

> Katera vrednota prevladuje?

“Denar.”

> Zanimivo, v kulturi, kjer je od nekdaj bilo pomembno “biti”, sedaj prevladuje “imeti”.

“To je paradoks današnje civilizacije. In Rusi niso izjema, saj ne živijo več v izolaciji, gledajo tuje televizijske programe, potujejo, berejo in ... posnemajo.”

KLAVDIJA FIGELJ

Polona Frelih na svojem domu v Podbrdu v Baški grapi Klavdija Figelj