Pomembne priče kulture minulih stoletij
V župnijski cerkvi svetega Elije v Koprivi so še do nedelje na ogled cerkvene dragocenosti, ki jih hranijo v cerkvenih depojih in pričajo o bogati zgodovini naselja na Krasu, ki je dalo mnoge pomembne Slovence.
“Zaradi obilice vsega, kar je v cerkvi shranjenega, je tokrat na ogled le manjši izbor predmetov, ki so se nam zdeli najbolj zanimivi,” je povedala Anica Fabjan Plazar, ki je sodelovala pri lanskoletni obnovi cerkve, ko so prenovili strop, zakristijo in vhodna vrata. “V starih lesenih omarah, ki smo jih ob tem delu morali izprazniti in prestaviti, smo nepričakovano našli mnogo dragocenih starih stvari, ki zanesljivo izvirajo še iz prejšnjih obeh lokalnih cerkva,” je dodala občasna vaška skrbnica cerkve.
O zelo starem izvoru naselja pričajo tudi arheološke najdbe iz leta 1959, ko so na območju Šekovca odkrili ilirske in rimske grobove. Cerkev svetega Elije, ki je prvotno stala na sosednjih Brjah, se sicer prvič pisno omenja leta 1665. Konec 18. stoletja so jo podrli. 1802 so začeli zidati novo cerkev v Koprivi, kjer je prej bila cerkev svetega Lovrenca. Z lego nekoliko izven sedanje vasi je bila zaradi dotrajanosti opuščena leta 1776 in naj bi bila po ustnem izročilu ena najstarejših na Krasu.
O skupni hrambi ostankov obeh cerkva priča tudi v zakristijo vzidan kamniti portal z letnico 1647, ki so ga sem prenesli iz stare cerkve svetega Elije. Ta prerok je sicer eden izmed redkih svetih mož stare zaveze, ki jih časti Katoliška cerkev. Po njem se imenujejo le štiri cerkve na Slovenskem, medtem ko je bolj znan v sosednji Hrvaški, zlasti v hrvaškem Primorju in v Dalmaciji (tam je množično razširjeno ime Ilija), od koder se je med 15. in 17. stoletjem zaradi vdorov Turkov v obe kraški naselji umaknilo in trajno naselilo mnogo prebežnikov - uskokov. Ker so se kasneje asimilirali, so za sabo, poleg genov, pustili le uskoške priimke, ki se največkrat končajo na -ič (Gulič, Novič, kot tudi Jurca).
Za hrambo dragocenosti so bili zaslužni tudi prejšnji cerkveni upravitelji, ki niso dovolili uničenja nerabnih predmetov. Med njimi je med domačini še živ spomin na župnika Antona Požarja, doktorja cerkvenega in svetnega prava, ki je bival v Koprivi 21 let in tu umrl leta 1933. Širše je bil znan kot urednik Edinosti, ki so ga zaradi uvedbe starocerkvenega bogoslužja v Ricmanjih in zagovarjanja glagolice v začetku 20. stoletja od tod kazensko premestili na Kras, kjer pa je nadaljeval svoje rodoljubje. Najbolj delujoč ravno v Koprivi, je bil tako tudi soustanovitelj narodnoobrambne tajne organizacije primorske duhovščine (Zbor svečenikov svetega Pavla), ki so jo ustanovili leta 1920 v bližnji Sežani. Ob brutalni ukinitvi rabe slovenščine v šolah Julijske krajine leta 1923 je bila njihova neprecenljiva domoljubna zasluga učenje slovenščine med mladimi pod tajnim okriljem župnijskih šol, ki so kljub fašističnemu onemogočanju uspešno delovale do ustanovitve partizanskih šol na Primorskem leta 1943.
Na priložnostni razstavi sta v cerkvi na ogled dva častitljivo stara rimska misala - knjigi, ki v latinščini vsebujeta takrat zapovedane mašne molitve Rimskokatoliške cerkve. Najstarejši ima letnico 1708, nekoliko mlajši pa je iz leta 1749. “V množici starih mašniških zgornjih oblačil izstopa gotski plašč z obrobo iz pravih zlatih nitk in z ročno poslikavo v cvetličnih vzorcih,” je zaslužna za razstavo vodila od predmeta do predmeta. S svojo barvitostjo med ostalimi izstopa tudi baročni plašč. Razstavljeni namizni in oltarni prti ter spodnja obredna oblačila imajo za marsikatero žensko oko razveseljujočo, bogato obrobo, ki je vezena, klekljana ali pa z všitimi intarzijami.
Pozornost vzbudijo tudi leseno pritrkovalo, klešče za izdelavo hostij, krstna zajemalka iz kitajskega srebra, slovenska zastava iz leta 1900 in množica vaz iz odsluženih granat iz prve svetovne vojne. Ob uokvirjeni pravoslavni ikoni z Marijo z detetom so na ogled tudi Požarjeva klobuka, župniški in posvetni gosposki, obenem z njegovimi “službenimi” rokavicami. V enem lepših cerkvenih prezbiterijev na Krasu smo ogled odkritih zakladov zaključili ob številnih kelihih, monštrancah, kadilnicah in piksidah - posodah za hostije ter procesijskem križu iz leta 1700, ki ga krasi detajlna ročna izdelava.
Ob zgledni vaški zavesti, da je potrebno ohranjati živ materializiran spomin na narodove korenine, tako ne preseneča, da so v Koprivi, ki s sosednjimi Brjami danes štejejo 200 duš, še pred stoletjem jih je tu bilo dvakrat več, odraščali in od tu odšli v širni svet pilot Josip Križaj, junak španske republikanske vojske (sveti Elija je zavetnik pilotov), pisateljica Branka Jurca, publicist in prevajalec Josip Jurca ter še živeči eminentni slovenski etnolog in pisatelj Milko Matičetov.
BOGDAN MACAROL
