Pomen besede izvira iz njenega korena

Ker ni bil zadovoljen z judovsko razlago, da je Jahve ustvaril svet v šestih dnevih in, utrujen, sedmi dan počival, je začel preučevati, kdaj, kako in kje se je v prapoku iz nič porajalo vesolje in v njem naš svet, v katerem revni životarijo in komaj dihajo, bogati pa živijo in uživajo. Da je človek uganko o vesolju razvozlal - če jo sploh je -, ga je gnala radovednost.

Ker enako ni verjel, da naj bi isti Jahve ustvaril najprej Adama in potem še Evo iz enega njegovih reber, je Darwin na osnovi svojih preučevanj vsega živega na zemlji vzpostavil teorijo o izvoru in razvoju samega človeka, ki da se je nekoč nekje skotil iz opice. Tudi on (Darwin) je vrste živih bitij preučeval iz gole radovednosti.

Domala isto kot v naravoslovju se je dogodilo v jezikoslovju v drugi polovici 19. stoletja, v času stvarnega, realističnega, pozitivističnega, materialističnega pojmovanja in razlaganja narave in družbe; takrat smo Evropejci še verjeli, da bo znanstvena resnica odrešila svet, ne denar in kapital, kot mislimo dandanes. Tudi slovničarji so želeli raziskati jezik do njegovih korenin. Niso bili več zadovoljni, recimo, z ugotovitvijo, da ista pripona daje različnim besedam soroden pomen; da na primer pripona –ilo kaže na orodje (sredstvo), ki ga potrebujemo pri raznih opravilih: (pisarjevo) črnilo, (zasvojenčevo) mamilo, (govorniško) mašilo in (politično) slepilo.

Zgodovinski, historični, primerjalni slovničarji (med njimi naš Fran Miklošič, ki ima zato v Ljubljani svojo cesto) so kopali do globin. Odkrili so besedno korenino (koren), iz katere izhajajo večje skupine, družine in rodovi novih besed. In to ne samo v enem, ampak v več sorodnih (indoevropskih) jezikih. Marsikakšnega izmed korenov ni težko odkriti, kot na primer v besedah šir, širina, obširen in Prešeren (Preširen). A kdo bi si upal kar tako, čez prst, trditi, da besede zagoniti, gnati, ženem, žeti, želo in izganjati izvirajo iz istega korena? Med nestrokovnjaki malokdo. Na to me/nas, spoštovane bralke in bralci, je po svoje opozoril Zoran Markuža iz osončenega Ankarana. Takole je zapisal:

“Spoštovani profesor, vsako vprašanje, ki vam ga bralci zastavimo, da nanj odgovorite v Minuti, kaže našo ljubezen in spoštovanje do maternega jezika, a tudi našo bolečino zaradi nepravilnega odnosa naše javnosti do njega. Po mojem moramo spoštljivost do jezika negovati od malih nog tja v pozno starost, kajti zgodovina priča, da so narodi, še tako veliki in mogočni, šli v pozabo, če so zanemarili in pozabili jezik svoje matere.

Zelo zanimive se mi zdijo vaše razlage posameznih besed: kako so se razvijale, kakšen je bil njihov pomen nekoč in kak je danes. Zato sem se odločil, da vam zastavim vprašanje, ki se nanaša na pomen besed. Malo za šalo, a na žalost kar precej zares!

Gre za obljubo in zagotovilo naših politikov o skorajšnjem zagonu slovenskega gospodarstva. To floskulo morda prav razumemo šele, ko se vprašamo, ali ni samostalnik 'zagon' v tem primeru povezan z glagolom 'zagoniti', ne z glagolom 'zagnati'.

Žal ta razlaga zavoženega 'razvoja' našega gospodarstva ni zrasla na mojem zelniku. Dobil sem jo po elektronski pošti od neznanega duhoviteža. Takoj mi je bila všeč, ker se spušča na jezikovno področje. Tu smo pa še vedno suvereni, kajne? Vprašujem vas, kaj o besedi 'zagon' pravi slovnica. Ali je 'zagon' res povezan z glagolom 'zagoniti', ki pomeni zapraviti, uničiti, sesuti? Za razlago vam ne bom hvaležen samo jaz, ampak prav gotovo tudi drugi vaši bralci. Pa lep pozdrav! Vaš 'zagnani sleditelj' Zoran.”

Ker je pomen domala sleherne besede skrit v korenu, v njenem najstarejšem delčku, bo odgovor na Markuževo vprašanje o zagonu najhitreje jasen, če pogledamo, od kod izvirajo besede gnati, ženem, gon, goniti, izganjati itd. Njihova indoevropska koreninica se je glasila *ghen (zvezdica spredaj nam pove, da beseda ni bila nikjer zapisana, ampak so jo umetno naredili primerjalni slovničarji). Pomenila pa je »tolči, tepsti, ubiti«. Soglasnika g in n v njej sta trdna in se ne spreminjata, le g se je pred e-jem omehčal v ž: genem>ženem. Samoglasnik v korenu se pa rad zamenja z drugim ali tudi izgine. Tako so iz prvotnega korena *ghen nastali enakovredni dodatni koreni: gon, gen (žen), gan in gn.

Tu se pa začne razplod besed, kajti tem korenom se pridružijo pripone in predpone, medpone in obrazila. Iz korena gon se samo s predponami rodijo samostalniki: dogon, izgon, odgon, nagon, pogon, ogon (na njivi), vzgon, zagon. Nove besede se iz tega korena rodijo tudi s pomočjo pripon: gonič, gonilo, goniti (se), gonoba, ugonobiti.

Iz korena gen se z omehčanim ž razvijejo besede genti>ženti>žeti, žanjem ter po enaki poti genlo>želo. Besed iz korena gen je malo, a iz korenov gn in gan jih je nešteto, zlasti glagolov (dovršnih in nedovršnih): zagnati, zaganjati, pregnati, preganjati itd. itd. Kolikor kdo hoče, toliko jih je.

Kako je pa z besedami zagnati, zagoniti in zagon? Glagol »goniti se« ima med ljudstvom, in v knjižnem govoru, pomen pripravljenosti na razuzdano parjenje; po ljudsko: krava se drví, mačka se drvajsa, pojajo se zajklje, svinja se bičí (iz besede bik). O fantu, ki je v takih jagah vse zajagal, je dolenjski kmet potožil bogu: “S cigankami se je okoli gonil, pa je grunt zagonil.”

O politikih nadaljujte sami, dragi Zoran, bralke in bralci. Če ne najdete med njimi niti enega cigana in ciganke, jim povejte o zagonu gospodarstva: cincar ga samo zaganja, strokovnjak zažene, baraboni pa zagonijo. Tem ciganom pa ni vredno kaj dopovedovati, bolje vse nagnati.

JOŽE HOČEVAR