“Pomislite, gledalci so prišli ob treh zjutraj!”
Drevi bodo na Ribiškem pomolu slovesno odprli jubilejni Primorski poletni festival (PPF), za katerega že okrogli dve desetletji, vse od začetka, v prvi vrsti skrbi njegova predsednica, novinarka Neva Zajc.
> Pred dvajsetimi leti ste festival odprli s Cervantesom ...
“Res je, z njegovim Čudežnim gledališčem. In zgodil se je čudež!”
> Že, a pozneje ste se zanesenjaki večkrat spopadli z drugo Cervantesovo prispodobo - z mlini na veter.
“Vsekakor. Začetek je bil obetaven, saj smo dosegli velik preboj. Boji z mlini na veter, ki pa so bili vselej izključno finančne narave, so se vrstili zlasti po letu 2003. V tem svetu bi vsi radi veliko muzike za malo denarja, čemur pa gledališče ne more ustreči. Gledališka predstava je drugačna, bolj zapletena kot koncert, kot šagra ...”
> Obenem pa ste hoteli ustvarjati vrhunsko umetnost.
“Na začetku smo postavili dve pravili, ki ju nikoli nismo prekršili: biti festival ambientalnega gledališča in ustvarjati kakovostno umetnost. Ambientalnost, sicer znani dubrovniški koncept, je bila pri nas precej nova: poleti predstave preseliš na plano in jih prirediš tako, da zaživijo v starem mestnem jedru. Za kakovost smo si prizadevali, ker takrat v Kopru še ni bilo gledališča in nam je bilo jasno, da moramo praznino zapolniti z dobrimi predstavami. Teh ni moglo biti v času običajne sezone, saj ni bilo niti primernih prizorišč, zato smo si rekli: zakaj pa jih ne bi uprizarjali zunaj? Navsezadnje imamo na voljo vse mesto z vrsto krasnih ambientov, sploh pa poleti, ko prihajajo na morje ljudje tudi od drugod. Zgodilo se je, da smo dejavno posegli v oživljanje starega mestnega jedra. Nikoli se nismo odrekli kakovosti, za kar sem najbolj hvaležna pokojnemu Primožu Beblerju. Festival je imel v rokah v najtežjih letih. In pri nekaterih kriterijih ni popustil.”
> Že takoj po izteku prvega festivala je v intervjuju za naš časnik izrekel nekaj samokritičnih pripomb, režiserjem med drugim očital, da so bile predstave povečini “premalo ambientalno zasnovane” .
“Od šestintridesetih predstav jih je bilo vsaj pol dobro ambientiranih, je pa res, da naše produkcije niso bile tako umeščene v prostor kot v poznejših letih. Na primer, Naključna smrt nekega anarhista na Martinčevem trgu v Kopru ni bila tako učinkovito zraščena z okoljem, kakor so bile kasneje Primorske zdrahe na Turšičevem trgu v Piranu ali Čakajoč Godota v Sečoveljskih solinah. In kako se je posrečila uprizoritev Kafkove Amerike na luškem pomolu - med predstavo je mimo peljala ladja, natovorjena z avtomobili! Dogodek, ki mu ni para! S predstavami smo gostovali v koprski borilnici, preden se je dokončno sesula, v še neobnovljenih Foresteriji, Armeriji in Pretorski palači ... Pretorsko palačo smo med peskanjem fasade oblekli v tkanino, ki so jo šivali člani Jamarskega društva Dimnice! Pročelje palače je bilo videti kakor vhod v gledališče. Ko je na Titovem trgu gostovala Kraljica Margot, smo odprli cerkvena vrata. Cerkvenih vrat ne odpreš kar tako! Na izolski plaži v Simonovem zalivu so med Ionescovimi Stoli igralci stole vlekli iz morja. Pokazali smo tudi, kako dobro bi lahko uporabili bivše skladišče Libertas v Kopru. Večkrat smo z zgledom pokazali, kaj in kako bi lahko bilo. Pa potem ni bilo nič. Razprodanega Odiseja smo uprizorili v Simonovem zalivu v Izoli ob treh zjutraj. Pomislite, gledalci so prišli ob treh zjutraj in predstavo gledali do sončnega vzhoda! V opuščenem tunelu na Parencani v Izoli smo uprizorili Filoktet, ki ga je režiral Eduard Miler. Zakaj naštevam vse to? Ker mislim, da je bil to pravi način izkoriščanja ambienta za gledališke predstave.”
> Kaj vam rečejo lokalni in državni oblastniki, ko jim naštejete vse to in jih prosite za podporo?
“Nekdanjemu ministru za kulturo Vasku Simonitiju sem poslala še podrobneje opisane dosežke in utemeljila možnosti projekta, poudarila, da ta prostor nima velikega festivala, kakršnega imajo primerljiva evropska mesta. Ne vem, ali je pismo sploh prebral. Vsem ministrom sem pisala prijazna pisma, jim pojasnjevala stvari, a se je zmeraj pokazalo, kakšen odnos imajo do tega prostora - podcenjevalen.”
> Ste se obrnili tudi na > sedanjega ministra Uroša Grilca?
“Sedanjemu nisem poslala pisma, saj zaradi zelo natančnih pravil prijav nimamo možnosti za subvencijo. Že pred dvema letoma bi namreč morali prijaviti produkcijo.”
> Ostaja vam torej samo lokalna podpora.
“Pa še ta vse bolj kopni. Težava ni samo gospodarska kriza, ki je za marsikoga odličen alibi, marveč zlasti pomanjkanje kriterijev, kaj so prioritete. Podpora lokalnih oblasti se je razdrobila. Nič ne pomaga, če odgovorni ne znajo oceniti, da je festival potencial, ki bi ga veljalo znova in še bolje izkoristiti. Nenehno govorimo o turizmu. V Kopru se vse bolj uveljavlja ladijski turizem, a to mesto vseeno ne bo nikoli tako turistično močno kakor Portorož ali Piran. Zato bi moralo najti svoj potencial. Ta je nedvomno tudi kultura. Kolegi mi govorijo, da so pred leti na Obalo hodili samo zaradi našega festivala. To bi morali izkoristiti, poskrbeti, da bi ljudje ob koncu tedna prihajali k nam, si ogledali predstavo, prenočili v hotelu ... Kulturni turizem ne bi privabil samo domačih gostov, ampak tudi tuje. Vzpostaviti bi morali tudi mednarodno sodelovanje, sodelovati pri evropskih projektih, prek katerih laže prideš tudi do denarja.”
> Velikokrat ste imeli težave pri iskanju podpore v Izoli in Piranu, pri širitvi festivala na celotno slovensko Istro ...
“Zasnovali smo ga tako, da bi z njim pokrili celotno področje. Izolska občina je zmeraj imela manj denarja in ga je delila, kakor ga pač je. Sprva nam je namenjala skromno podporo, potem pa še te ne več. Ne vem, zakaj se je tako odločila. Tudi piranska občina se je odločila za svojo politiko. Včasih nam je bilo laže, ker ni bilo razpisov. Poslal si prošnjo, utemeljil svoj program, potrebe in želje, prejel pa toliko denarja, kolikor ti ga je namenila pristojna komisija. Zdaj imamo razpise, ki določajo, da lahko dobiš največ 5000 evrov. Kaj lahko napraviš s tem denarjem? Če želim povabiti dober balet srednje kategorije iz tujine, mu moram plačati 10.000 evrov, vrhunskemu pa dvakrat toliko.”
> Koliko bi potrebovali za lastno produkcijo?
“Natančnega zneska zdaj ne poznam, a nekako med 50.000 in 100.000 evri, če nismo preveč razsipni, sicer gredo stroški do 200.000 evrov. Mnogi ne vedo, kaj pomeni ustvarjati ambientalno gledališče. Festival je vsak večer znova zgradil gledališče: postavljal stole, kulise, oder, prizorišče opremil z lučmi ... Kdor ne razume, naj poišče podatke, koliko stanejo osvetljevanje, ozvočenje, postavljanje odra in tribun ...”
> Letos ste dobili 30.000 evrov podpore: dve tretjini od koprske občine, eno tretjino pa od glavnih pokroviteljev KD Group in Adriatic Slovenica. S tem si lahko privoščite samo gostujoče predstave, pa še te povečini s pomočjo prijateljskih povezav ...
“To je zasluga Gledališča Koper, ki k sreči toliko gostuje naokrog, da lahko potem v zameno k nam privabi gledališča, pri katerih je gostovalo. Tole formulo 'prijateljskih navez' smo izkoriščali vrsto let, tudi v najhujših časih, celo med vojno, ko smo ohranili sodelovanje z gledališči iz republik bivše Jugoslavije.”
> Gledališče Koper vodi Katja Pegan, ki je z vami ustanovila PPF, kasneje postala umetniški vodja novogoriškega gledališča, zatem pa še direktorica Gledališča Koper. Mar ni prav gledališče oslabilo vašega festivala?
“Gotovo ga je, saj je šel večji del občinske podpore gledališču.”
> Pa je bilo gledališču kaj mar za PPF? Ste se pogovarjali o tem, sedli za skupno mizo, skušali dognati, kako obdržati oba, tako festival kakor gledališče?
“Nekajkrat smo sodelovali, a jasno mi je, da je gledališče v svojih prvih letih moralo preživeti, se utrditi in obdržati. Naj bo jasno: niti gledališče nima na voljo veliko denarja, ubada se s podobnimi težavami kakor mi. Res pa je, da je gledališču pot do občinstva tlakoval prav festival. V času ustanavljanja gledališča je bil festival na vrhuncu, imel je največ obiskovalcev. Videli so toliko dobrih predstav, da so si vse bolj želeli svojega gledališča. In ga dobili.”
> Letos ste z Gledališčem Koper naposled našli formulo sožitja. Je lahko tudi recept za prihodnje sodelovanje?
“Seveda je lahko. Že pred leti sem govorila, da si predstavljam povezavo festivala z gledališčem. Kakor je mariborski Lent povezan s tamkajšnjim Narodnim domom in kakor je Borštnikovo srečanje povezano s SNG Maribor, tako tudi PPF vidim kot podaljšek sezone institucionaliziranega gledališča, za katerega skrbi posebna ekipa ob podpori države, občine in sponzorjev. Ugotavljam tudi, da bi morali premisliti o prvi besedi v imenu Primorski poletni festival in dogajanje z Obale razširiti na širši primorski prostor. Festival bi se lahko selil po Primorski, gostoval v Kopru, na Goriškem, Tržaškem ... Dvomim, da se vsi trije primorski teatri lahko resnično povežejo, že zaradi različnih struktur in razmer, v katerih delujejo, saj sta dva v Sloveniji, eden pa v Italiji. Lahko bi pa sodelovali pri festivalu. Na primer: eno leto bi bil festival v Kopru, drugo v Trstu, tretje v Novi Gorici, vsako leto bi gostoval v drugih regijah ...”
> Sploh ker primorska gledališča že sodelujejo pri nagradi tantadruj.
“Seveda, tantadruji so dokaz, da zmorejo sodelovati. Upam tudi, da bodo ta tri gledališča vsaj enkrat na leto naredila koprodukcijo - enkrat tržaško s koprskim, enkrat novogoriško s tržaškim, enkrat koprsko z novogoriškim. Koprodukcijska predstava bi bila lahko vsakoletna otvoritvena predstava PPF. Kasneje bi šla tudi v abonma in potovala naokrog. Našo uprizoritev romana Zločin in kazen si je ogledalo pet tisoč srednješolcev, ki so tisto leto pisali maturo iz te klasike Dostojevskega. Tovrstne formule bi morali premisliti, iz njih potegniti najboljše.”
> Festival je bil najprej zaradi pomanjkanja denarja primoran opustiti lastno produkcijo, vse manj je odkrival širši javnosti neznane kraje, bil je na robu preživetja ... Vas je kdaj imelo, da bi dvignili roke in rekli: ne gremo se več, PPF je mrtev?
“Po pravici povedano - nas je imelo. A smo si vedno rekli: poskusimo še to. Smo poskusili, in uspelo nam je. Vedno smo nekaj naredili, pa četudi smo morali festival pomakniti v jesen in se lotiti drugih reči, denimo razstav, posvečenih Che Guevari in Borisu Pahorju, ki sta bili zelo uspešni. Niti v letih suhih krav nismo obupali. Ker smo vedeli, da so nam gledalci še naklonjeni in da v svojem okolju dobijo premalo, smo jih vozili drugam: v Novo Gorico, Ljubljano, Maribor, Trst, šli smo celo v Milan. Vozili smo jih na predstave, ki niso mogle priti v Koper. Ker so bili odzivi občinstva zmeraj spodbudni, nismo obupali. O tem, da bi nehali, sem velikokrat govorila s Primožem Beblerjem. On ni bil za to, jaz pa niti, čeprav sem bila velikokrat naveličana. Občinstvo je bilo vedno jeziček na tehtnici, ki nas je prepričal, da velja vztrajati. Hvaležna se mu, da se nam ni izneverilo. Vesela sem tudi, da je PPF še zmeraj odlična znamka, ki nekaj velja tako pri gledaliških ustvarjalcih kakor pri gledalcih. Neznanci mi pripovedujejo, kako jim v spominu ostaja ta ali tista predstava. Z malo marketinškega denarja nam je uspelo ustvariti odlično znamko.”
> Primož Bebler si je zelo želel tudi sončnega kralja, torej razsvetljenega oblastnika, ki bi dopuščal kritiko in obenem podpiral festival ...
“Saj smo na začetku imeli sončne kralje, ki pa so kasneje zaradi finančnih težav bistveno zmanjšali svojo podporo, nekateri celo nehali podpirati festival. Devetdeseta leta so bila v tem pogledu zlata. V času urejanja nove države je bilo čutiti močno energijo, vsak projekt je bil dobro sprejet in niso ga dojemali skozi optiko denarja. Še zmeraj je bilo čutiti kolektivni duh, vsi so razmišljali, kaj je dobro za skupnost, in tudi gospodarstvo je zgledno podpiralo kulturo. Potem so se stvari spremenile. Danes je pomemben samo še denar, mnogim pa tudi čisto zasebni profit. Zlati časi podpiranja kulture se bodo ciklično najbrž vrnili, a po mojem mnenju ne tako hitro. Počasi bo šlo na bolje. Ljudje bodo ugotovili, da je kultura pomembna, da spodbuja dobre stvari, denimo ustvarjalnost.”
> Oblastniki se danes očitno ne zavedajo, česar se mnogi nekoč so - da je kritična kultura tudi ventil, ki sprošča napetosti v družbi.
“Res je, kultura - gledališče pa sploh - nastavlja ogledalo družbi, obenem pa skrbi za sprostitev, zaradi katere laže prebavimo nekatere reči. In še tretje: krepi ustvarjalnega duha, česar stroj ne more.”
> Medtem ko so se mnogi vaši vrstniki že upokojili ali pa samo še štejejo dneve, ki jih ločijo od pokoja, vi še zmeraj delate na Radiu Koper, tekate naokrog, spremljate kulturo in se jo trudite soustvarjati. Od kod ta strast?
“Mislim, da je zanjo najprej zaslužna prirojena življenjska energija. Nekateri je premoremo več, drugi manj. Saj se utrudim, a se zelo hitro spet regeneriram. Energijo mi vedno znova obnavlja moja zvedavost. Sem zelo radoveden človek in zelo sem navezana na kulturo. Ni mi vseeno za nič, kar je povezano z njo. Vse me zanima, vse me motivira, o vsem rada razmišljam, sem zelo komunikativna in opravljam poklic, ki mi je pisan na kožo, poklic, v katerem človek veliko opazuje, veliko razmišlja, sestavlja zgodbe, niza ugotovitve. Kaj nastane, če to prenese v svet, v katerem živi? Nastanejo pobude! Dajmo narediti to, popravimo to, ustanovimo to, izpeljimo to ... Preprosto rečeno, ni mi vseeno, kaj se dogaja okrog mene.”
> So pa časi vse težji za ljudi, ki radi razmišljajo in ki jim ni vseeno.
“Težji so za ljudi, ki radi razmišljajo, ki jim ni vseeno, ki so kritični, ki so zahtevni ... Raven zahtevnosti nam strašno pada! Premnogo tega smo poplitvili - splošna razgledanost je slabša, med delom s študenti ugotavljam, da je šolstvo vse šibkejše, vse slabše je tudi v kulturi ... A vseeno je treba vztrajati! Ne bom govorila o odstotkih, a še zmeraj obstaja zame pomemben odstotek zahtevnih poslušalcev, gledalcev, bralcev. Tudi zanje je treba delati. Navsezadnje tudi oni plačujejo davke.”ANDRAŽ GOMBAČ
