Pomočnik gluhega puškomitraljezca
Eden od fašističnih ukrepov za odstranitev primorskih “nezanesljivih tujerodcev” je bila uvedba posebnih bataljonov (t. i. battaglioni speciali) italijanske vojske. V letih 1940 in 1941 so fašisti razoroževali in v posebne bataljone premeščali predvsem že redno vpoklicane ali mobilizirane italijanske vojake slovenske narodnosti, v letih 1942 in 1943 pa še mladoletne in starejše Primorce, ki so jim hoteli preprečiti odhod v partizane.
Fašisti so nameravali v posebne bataljone vključiti tudi prebivalce okupirane Ljubljanske pokrajine, a so ta načrt nato opustili. Arhivski viri sporočajo, da je bilo samo med avgustom 1942 in avgustom 1943 v Italiji ustanovljenih 115 posebnih čet; vsako je sestavljalo približno 150 mož, kar pomeni, da so v enem samem letu v posebne bataljone odvedli okoli 17.000 fantov in mož slovenske in hrvaške narodnosti iz Julijske krajine. Samo v zbirnem centru v L’Aquili v Abrucih, v kraju, ki ga je pred petimi leti prizadel uničujoč potres, jih je bilo avgusta 1943 6000. Tam je bil tudi takrat sedemnajstletni Bruno Novič iz Skopega na Krasu.
Mladoletni mizar prisilno odveden v Apulijo
Bruno Novič se je rodil leta 1926 kot drugi otrok v štiričlanski družini v Skopem. Ko je bil star komaj dve leti, se je njegov oče, da bi družino primerno denarno oskrbel, odločil za odhod s skromne kmetije na delo v Buenos Aires v Argentino. Bruno se je po več letih kmečkega dela na domačem in tujem gruntu leta 1940 zaposlil v mizarskem podjetju Žerjal v Trstu, kjer se je izučil za mizarja. Tedenski zaslužek ni zadostoval niti za nakup vozovnice za motorni vlak Littorina.
Ko se je v začetku marca 1943 vračal z dela v Trstu, so ga na železniški postaji v Dutovljah pričakali karabinjerji in mu ukazali, naj se naslednji dan pripravi na odhod: “Vso pot smo prepevali slovenske pesmi, tudi po poti skozi Trst do vojašnice v Rojanu, čeprav sta bili takrat slovenska pesem in beseda strogo prepovedani.” Z vojaškega odseka v Trstu je bil s potniškim vlakom prepeljan v L'Aquilo v Abrucih, nato v bližnji San Demetrio in končno v mesto Oria vzhodno od Brindisija v južnoitalijanski pokrajini Apuliji. “Tu so nas opremili z lopatami in s krampi za kopanje protitankovskih jarkov. Delali smo vse dni v tednu in izhodov iz delovnega taborišča ni bilo. Ko smo odhajali ali pa se vračali z dela, smo peli razne pesmi. Med najbolj priljubljenimi je bila 'Regiment po cesti gre', saj smo oficirje prepričali, da je to koračnica brez politične vsebine, in so nam jo zato dovolili peti.” Toda Italijani so od Slovencev zahtevali tudi prepevanje pesmi, ki so izražale pripadnost in naklonjenost fašistični ideologiji in ozemeljskemu ekspanzionizmu: “Bila je ena neprijazna italijanska pesem: Vinceremo! (Zmagali bomo!) Jaz nisem prav pel. Ker me je oficir opazil, sem za kazen moral trikrat teči okoli kasarne.” Bruno se spominja tudi tekmovanja v igranju harmonike, na katerem si je prislužil tretjo nagrado.
Iz poletja 1943 se spominja številnih nočnih anglo-ameriških bombardiranj, bega v zaklonišča, pomanjkanja hrane in nepozabne potešitve lakote in žeje s sočnim grozdjem, ki ga je na skrivaj natrgal, medtem ko je popravljal od bombnih napadov poškodovano cesto. Na dan kapitulacije Italije, septembra 1943, so bili šotori, v katerih so spali, popisani z besedami: “'Viva ribelli Jugoslovani!' Nam so Italijani pravili, da smo ribelli - uporniki, ampak šotore so pa popisali naši fantje! So dobili belo kredo in so hoteli pokazat, da mi, 'ribelli', živimo!” se je smeje spominjal Bruno.
Zvezde, izrezane iz rdečih pločevink
Drugo noč po kapitulaciji je v skupini pobegnil proti Tarantu, kamor je srečno prispel v oljčni nasad, kjer so se že zbirali bodoči prekomorci. Po nekaj dneh je bil prepeljan v taborišče za vojne ujetnike v Carbonaro, kjer so Angleži iskali ljudi za fronto. “A nam je bilo rečeno, da če pride kakšen angleški oficir s papirji, naj se skrijemo.” Za četnike pa je izvedel, da se “borijo za kralja Petra in da to ni prav”. Iz rdečih pločevink so izrezovali peterokrake zvezde in si jih pripenjali na srajce. Skozi luknjo v ograji taborišča so skupinsko odhajali v mesto in Italijane hudomušno pozdravljali z dvignjeno pestjo ob glavi in besedami “Smrt fašizmu!”. Bruno je tedaj doživel prvi civilni pogreb nekega zajetega ruskega vojaka, ki so mu slovenski pevci zapeli Oj, Triglav, moj dom. Po obisku vojne misije NOVJ iz Barija je sledila premestitev v taborišče v Gravino.
Slabo oboroženi v nemški ogenj
Bruno se je tako znašel med prvimi prekomorci, ki so sestavljali prvo prekomorsko brigado. “Angleži so zmeraj šli bolj na roko četnikom, ampak naša moč je bila večja. Smo dosegli svoje. Angleži so nam dali angleške obleke in po dve angleški odeji, kap pa ne. Naši krojači so delali kape iz teh odej. Naredili so titovke z zvezdo. Ko smo bili pripravljeni za v Jugoslavijo, smo se peljali s kamioni iz Gravine v Bari. Obljuba zaveznikov, da bomo orožje dobili že v Gravini, ni držala, zato so se pojavili dvomi, kam nas bodo sploh odpeljali z vojaškimi ladjami. Orožje smo dobili šele, ko smo stopili na ladjo: puške italijanske, puškomitraljeze italijanske, brzostrelke pa angleške. Ampak brzostrelke so imeli samo bolj predpostavljeni. Za mnoge izmed nas je bilo to prvo potovanje po morju. 25. novembra 1943 smo se izkrcali v Veli Luki na Korčuli.”
Prekomorci, večinoma brez bojnih izkušenj in slabo oboroženi niso bili kos nemški ofenzivi na srednjedalmatinskih otokih. Samo na Korčuli je padlo 350 borcev prve in druge prekomorske brigade, kar je ena največjih izgub v vrstah NOVJ v Dalmaciji med 2. svetovno vojno.
Boj z orožjem in s petjem
Bruno je prestal najhujše boje. Sledil je pohod proti Drvarju, kjer je bila brigada razpuščena, Bruno pa dodeljen tretji krajiški brigadi prve proletarske divizije: ”Do takrat smo še imeli rezervno angleško obleko, ko pa smo prišli k prvi diviziji - k starim partizanom - smo morali vse, kar smo imeli za preobleči, likvidirati. Važna je bila samo municija. Tam sem jaz postal pomočnik puškomitraljezca. Moj puškomitraljezec je bil Bosanec, Jovo, zelo hraber, pa tudi zelo gluh. Štirje puškomitraljezci so bili v četi, in ko je bil umik, so morali biti puškomitraljezci še vedno na položaju. Jaz sem bil vedno v strahu, ker sva odšla zmeraj zadnja. Ker je bil gluh, sem ga moral zmeraj prijeti, da sva odšla.”
Sledil je pohod proti Beogradu in oktobra 1944 spopadi za osvoboditev mesta: “Mi smo napadali Nemce, ampak ko smo izvedeli, da prihajajo Rusi, smo prekinili napad, zato da smo pozdravili Rdečo armado, ker so bili Rusi naši največji zavezniki. V Beogradu so bile ulične bitke, Nemcev je bilo dosti. Šli smo po ulici in skakali čez mrtve. Nemci so z minometom blizu mene ubili naše vodstvo. Tako smo ostali sami brez njega.” Na poti od Beograda proti Sloveniji je Bruno pel v pevskem zboru prve proletarske divizije: “Danes je bila borba - drugi dan že koncert za prikaz ljudem, da se ne borimo samo z orožjem, ampak tudi s kulturo. Bilo nas je 80 pevcev, 15 članov plehmuzike in še igralci. Od slovenskih smo peli samo dve: 'Zemlja slovenska' in 'Žabe', drugače pa srbske in hrvaške. V Sremsko Mitrovico je prišel angleški general Alexander, ki je vodil 9. armado v Italiji. Nismo vedeli, za kaj gre, morali pa smo se naučiti angleško pesem 'It's a long way to Tipperary' in bil je zelo zadovoljen. Na odru je rekel: 'Borimo se skupaj, v kratkem času bo konec vojske in se bomo srečali v Trstu.'”
Bruno je konec 2. svetovne vojne dočakal v Zagrebu, vojaško pot čez celo Jugoslavijo, ki jo je večinoma izbojeval peš, pa demobiliziran sklenil oktobra 1945.
IRENA URŠIČ
