“Ponoči je tista lepa tišina”

Ko je pesmim dodala melodijo, jih je posnela na mobilni telefon ter jih poslala prijateljici Zvonki T. Simčič v Ljubljano. “Pesmi so se mi zdele tako močne in posebne, z njimi je bilo treba nekaj narediti,” pravi Zvonka, po poklicu umetnica. In so, skupaj z instrumetalistom Blažem Grmom, “ščarali” zgoščenko Mali rug / Glas neba. “Stvari Silvani sicer prihajajo z neba, a prihajajo tudi iz zemlje. To, kar ustvarja, je nekaj zelo prvobitnega. Prestopila je prag folklore, ker je po duši umetnica,” o njej pove Zvonka iz Ljubljane, ki tudi sama poje.

Osrednje delo Palettijeve je knjiga Rozajanski serčni romonenj/La lingua resiana del cuore/Rezijanska srčna govorica, ki je izšla pri ZRC SAZU v Ljubljani leta 2002. Letos so jo počastili s sprejemom v Društvo slovenskih pisateljev. V predalu ima še 95 novih pesmi, 150 mitičnih legend, veliko pravljic in pesmi za otroke.

Prejšnjo soboto je pela v Šmartnem v Goriških brdih, Zvonka je sem pa tja “prijela” in zapela z njo in ji ustvarjala nove zvočne pokrajine z inštrumentom didžeridujem ali pa kar s plastično cevjo za električne inštalacije, ki jo je vihtela v krogu kot kavboj svoj laso.

Silvana se je tistega večera “naštimala” kot artistka, čez hlače si je nadela črno dolgo krilo na volane in v spodnjem delu obrobljeno svetleče, roza ruto si je zavezala čez život, rdeče lase si je z rokami spravila nazaj, oči je imela napol odprte. Pred pogovorom je vprašala, ali bi govorili po rezijansko ali “na buški”. Slovenci smo namreč zanje vsi “ti buški”, bovški torej, Bovčani, kajti zanje se Slovenija začenja tam zadaj, čez goro Kanin. “Pa dajva na buški!”

> O čem pojete v svojih pesmih?

“Pojem o naravi, gorah, rožah, o ljubezni, pojem rezijanske ljudske, tudi o lepih očeh.”

> Vam oči veliko povedo o človeku?

“Ja, seveda. Oči so okno v dušo, in če je zraven še nasmeh, je to veliko življenje, velika lepota.”

> V čem vidite lepoto Rezije?

“To je moja zemlja, tu sem rojena, tu živim ves čas in tu sem spoznala stare ljudi, ki so mi govorili zanimive in pomembne stvari. Potem je prišel potres in se je vse spremenilo. Starih ljudi ni več, mentaliteta se je spremenila, vasi so drugačne in meni manjka vse tisto od prej.”

> Kaj so vam dali stari ljudje?

“Pravljice, stare navade, toploto srca. Bila je mižerija, a vsi smo bili enaki. Tudi če nismo imeli veliko, smo si dajali. Vstopali smo drug drugemu v domove in se odprto pogovarjali. Danes pa so vsi zaprti, še vstopiti ne moreš v domove, ker v njih vlada televizija.”

> Vam je pravljice pripovedovala nona?

“Svoje none nisem poznala, ker je umrla. Sem pa v vasi poznala eno drugo nono, ki je imela kozo, in ko jo je vozila na pašo, mi je pripovedovala pravljice. Ona mi je pripovedovala same lepe pravljice, medtem ko mi je mama same take, ki so me strašile. Sem bila namreč živahen otrok in mama me je z njimi želela opozoriti na nevarnosti sveta. Ena recimo govori o tem, kako lahko v gorah pride huda ura. Ženica je tako šla z dvema kravama, Bruno in Mauro, na Krnico in tam želela ostati do vseh svetih, do prvih dni novembra. Vreme se je spremenilo, ona pa je želela še nekaj postoriti. Ko je bila pri ognju, je zaslišala glas: 'Domuuuu, domuuuu, Bruna, Maura, domu.' Ona pa je rekla, da bo samo še nekaj naredila. Drugo jutro je bilo vse polno snega. Vidite, takšne, preproste pravljice so to bile.”

> Se spomnite Milka Matičetovega, ki je številne pravljice posnel na trak in jih zapisal?

“Seveda, dobro sem ga poznala. Spoznala sem ga leta 1976, ko je bil potres. Takrat sem že pisala pesmi, imela sem jih zapisane v zvezku in sem ga pokazala učiteljici. Rekla je, da ga bova pokazali Milku, ko pride. Odkar jih je prebral, je vedno prihajal k moji hiši in prav on me je naučil pisati po rezijansko. Hodila sem namreč v laško šolo in nisem znala napisati žaba, žene, ogenj, zec… Slovenskih šol nismo imeli, povezav s Slovenijo ni bilo, stike smo imeli samo z vojaki ali s tistimi, ki so iz Tolmina prihajali prodajat blago. Zato nam je bilo čudno, ko je prišel kdo in nam rekel, da smo Slovenci. Bila je ta visoka gora Kanin, ki nas je ločevala.”

> Ko sem bila v vaših krajih, me je presenetilo, ker ljudje niso želeli govoriti slovensko. Zakaj?

“Rezijani nočejo slišati, da so Slovenci. Šele ko je bil potres, so se namreč pojavili Slovenci in nam zazidali kulturni dom. Do takrat ni bilo nikogar. Bogu hvala, da je ostala naša govorica, bogu hvala za Milka Matičetovega, ki je vse to naše blago posnel na trak, pa hvala profesorju Štrajnerju in Ramovšu. Prav od slovenske akademije sem prepisala besedila in se naučila o naši zgodovini. Danes imajo otroci v šoli eno uro na teden za rezijanske plese, glasbo, šolo imamo do petega razreda in je v laškem jeziku. Sicer pa se rezijanskega jezika naučijo doma.”

> Je mati z vami govorila slovensko?

“Rezijansko.”

> Kdaj ste začeli pisati pesmi?

“Takoj po potresu. Tedaj sem začutila, da nam je zmanjkalo vse, pa se je nekaj moralo zgoditi v moji glavi, in sem začela pisati. Potres mi je pretresel glavo ... Ha, ha, ha.”

> Zgoščenko ste naslovili Mali rug / Glas neba . Kaj pomeni mali rug?

“Rug je rog, glasbilo, kot nebeški rog. Moj rog je pač mali. Glas neba pa zato, ker pesmi k meni prihajajo z neba, same od sebe, od začetka do konca. Ne popravljam jih, pustim jih takšne, kot so. Če sem prisiljena pisati, mi ne gre. Včasih rečem, o-oj, angel, kje si, pomagaj mi, pa se mi nova pesem naloži.”

> Pišete ponoči. Ima svojo moč?

“Malo spim, pa še bolje vidim ponoči z mojimi očmi. In še nekaj je, ponoči je tista lepa tišina in pesmi pridejo bolj iz srca.”

> Pesmi ste tudi sami uglasbili. Od kod pa pride melodija?

“Kar začela sem peti in melodija je prišla sama.”

> Tudi plešete?

“Seveda, znam plesati rezijanske plese, a na stara leta ne plešem več veliko, ker se mi vrti.”

> Pri rezijanskih plesih je veliko vrtenja, kajne?

“Ja, če gledaš v tla, se ti rado zavrti, zato je treba gledati v zidove. Zanimivo pri tem plesu je, da je zelo individualen. Ko se gre za pusta okoli, pleše vsak po svoje in prav kmalu se pokaže karakter človeka. Nekateri so trdi, telo se jim ne razpusti, nekateri so veliko bolj svobodni. Ko zaslišiš glasbo, pač sprožiš telo, skačeš, pustiš, da gre.”

> Zdi se, da gre pri vas vse samo od sebe…

“Spontanost in naravnost je bistvena pri vsem ustvarjanju.”

> Ko je Julius Kugy nekoč v Reziji spal v sobi, pod katero je bila zabava, je zapisal, da gre za neznosno glasbo in hudičev ples ...

“Nekdo, ki ne ve, kako se spreminja melodija, misli, da je vse enako, mi pa prav lepo ločimo, kdaj gre za medvedovo, lipovško, imenujemo jih po kraju ali po vsebini.”

> Medvedova bi torej pomenilo ...?

“Sta bila dva prijatelja, ki sta šla pit v gostilno. Sta rekla, da bosta šla lovit medveda in potem bosta prodala kožo in plačala, kar sta popila. Sta šla v goro, zaspala, je prišel medved in jima na uho prišepnil, naj gresta raje domov.”

> Ali živali rade zaidejo v vaše pesmi? Vsi poznamo zverinice iz Rezije.

“Imamo zajce, lisice, volkove ... imamo zverinice, ki jih nismo, kot vi, spremljali po televiziji, niti knjige nismo imeli, so nam jih pa govorile stare none.”

> Ali tudi pri vas, tako kot v Benečiji, živijo Krivapete, mitološka bitja, ki imajo stopala obrnjena?

“Ne, nimamo Krivapet, imamo dujačese in samotarske orjake, junake, kot so tihotapec Lölu Kotlič, pa zaščitnik vasi Dardej. Povem eno: Je bil en pastir, vdovec, ki je živel z otroki. Dujačesa ga je videla in mu je želela pomagati. Ko je zjutraj peljal živino na pašo, mu je pospravila in skuhala. Ko se je vrnil, se je vprašal, kdo mu vse to dela tako lepo? Po nekaj dneh se je skril in videl, da je v njegovo hišo prišlo lepo dekle, z dolgimi lasmi in golo. Dujačese so bile namreč gole. In sta ostala skupaj, imela sta otroke, a dujačesa mu je rekla, da ne sme imenovali oziroma prekleti njenega imena, sicer bo morala oditi. En dan je šel onkraj gore v Kluže, prišlo je slabo vreme in naneslo je, da jo je preklel. Dujačesa je to slišala in odšla, a imela sta tri otroke, ki sta si jih razdelila na pol, torej vsak enega otroka in pol.”

> Na pol?

“Saj veste, to je pravljica.”

> In v pravljicah je ljubezen.

“Sta bila dva mlada, ki sta se ljubila. Potem je prišla vojska in so njega odpeljali k vojakom. Dekle je reklo: 'Kam greš, obljubil si mi, da se poročiva.' On ji je dal besedo: 'Živ ali mrtev, vrnil se bom!' Neke noči, ko je bila lepa luna, je potrkalo na vrata. Odprla je in ga videla v lepi vojaški opravi. Povabil jo je na konja in sta jezdila v noči, ona je predlagala, naj se poročita in on je zavil h grobu, pa je spoznala, da je v bistvu mrtev.”

> Kako gre že tista o dekletu, ki je postala gora?

“Nekoč so bile čarovnice. En bogataš se je zaljubil v dekle, ki pa je že imela fanta, pastirja. Ker je ni mogel dobiti, je šel k čarovnici, ji dal denar in ji rekel, naj naredi vse, samo da pride do dekleta. Niti čarovnici ni uspelo 'obrniti' dekleta, zato ji je rekla, da ima srce kot kamen ter ji napovedala, da bo šla na goro Mužco, kjer bo dež in sneg in samo luna jo bo grela in samo sonce jo bo veselilo. Tam še danes leži, pridite, poglejte in videli boste njen obris.”

KLAVDIJA FIGELJ