Porajanje jezika je zavito v temò

Tudi v jeziku je mogoče odkriti vprašanja, na katera ni odgovora. Vsaj ne jasnega in trdnega. Med takimi je prav gotovo nezanesljiv odgovor na vprašanje, kako se je porodil jezik v času, ki mu pravimo prazgodovina, a o njem ne vemo skoraj nič, kar pa mislimo, da vemo, je večinoma samo ugibanje. To sem ugotovil, ko sem odgovarjal na nelahko vprašanje o jeziku v tistem davnem času. Zastavil mi ga je na cesti - ne jezikoslovec, ampak matematik, Bojan bom zapisal, ker mi ni dovolil tu navesti pravega imena:

“Toliko omenjaš indoevropščino kot pramamo vseh jezikov, ki jih govori Evropa s polovico Azije, nikoli pa ne izdaš, kje je zapisana, kdo jo je govoril, katero ljudstvo ali narod. Razloži mi vsaj besedo jezik, da bom vedel, kaj pomeni.”

Indoevropščina je res zamotana skrivnost, ki o njej vemo le to, kar sklepamo iz jezikov, ki so se razvili iz nje. To je: iz popolnoma razvitih jezikov, ki so imeli že povsem urejeno slovnico s sklanjatvijo samostalnika, s spregatvijo glagola in z vsem drugim. Bolj pomembni izmed teh jezikov so: stara indijščina (zapisana v Vedi, ok. 1200 pred n. š.), stara perzijščina (zapisana v Avesti, ok. 1000 pred n. š.), Homerjeva grščina (v Iliadi in Odiseji, ok. 900 pred n. š.), petsto let mlajša latinščina, za njo pa še gotščina, stara irščina, starovisokonemščina itd. Ker so nekatere besede v teh jezikih med seboj zelo podobne, sodimo, da so se razvile iz neznanega, nikjer zapisanega skupnega prednika, jezika izpred najmanj 4000 let pred našim štetjem.

Take besede so sicer redke, ker prajezik ni bil še tako razvit in “mnogobeseden”, kot so njegovi potomci danes. Vendar so jih jezikoslovci našli; na primer besedo brat, ki se glasi: po staroindijsko bhratar, po grško phrater in po latinsko frater. Ker so si ti bratje več kot le podobni, jezikoslovci sklepajo, da so se razvili iz indoevropske prabesede *bhrahter. Dokaz, da dobro in pravilno mislijo, so videli tudi v besedah za brata v sodobnih evropskih jezikih: it. fratello, fr. frère, šp. fraternidad (bratstvo), ang. brother, nem. Bruder - in vsi bratje, ki jih srečamo v slovanskih jezikih.

Tako se je v znanstvenikovem kabinetu porodila “za nazaj zgrajena ali rekonstruirana” indoevropščina. O resnici (ali skrivnosti), kdaj, kje, kako in koliko stoletij so jo govorili in kdo jo je govoril, pa vemo bore malo.

“A še to, kar o indoevropščini ugibaš, je podobno ugotovitvi 'dvakrat dve je štiri', ki je za znanstvenika točna, lahko pa ne drži za tistega, ki mu števila niso mar in mu 'dvakrat dve' nič ne pove,” me je po tej razlagi presenetil Bojan. Ker sem bil še bolj v zadregi kakor on, ki je izrekel znanostkletno sodbo, po kateri “dvakrat dve lahko ni štiri”, je pojasnil: “Na nakladaško modrovanje kakega politika se spomni, pa boš verjel, da po njegovem dvakrat dve ni štiri.”

Razlaga besede jezik je bila lažja, ker ni tako zavita v temò. V Bojanu je vzbudila takšno radovednost, da je hotel zvedeti o nji prav vse. Še posebej to, zakaj jo uporabljamo za označevanje “govora”, s katerim se sporazumevamo, in za označevanje organa v ustih, ki ga vsak otrok prav rad pokaže neprijaznemu sosedu.

Beseda jezik je prastara in izvira iz nam težko izgovorljivega indoevropskega korena *ang'hueh. Ta se je po zapleteni poti, ki se tu ne bomo bremenili z njo, spoštovane bralke in bralci, razvil v naslednje besede po evropskih jezikih: lat. in it. lingua, fr. langue, ang. language in tongue, nem. Zunge, slov. jezik, srbhrv. jèzik, češ. jazyk, rus. jazýk itd.

Kako bogat in mnogostranski je pomen tega korena, vidimo lahko po tem, da je slovenščina razvila iz njega več dodatnih pomenov. Navajam jih po Pravopisu 2001, ne glede na to, ali veljajo za organ v ustih ali za besedo govor: jezičast, jeziček, jezičen, jezičkov, jezičnež, jezičnik, jezikač, jezikast, jezikalo, jezikati, jezikàv, jezikávec, jezikàvt, jezikov, jezikoven, jezikulja. Nekaj je pa še z besedo jezik sestavljenih pojmov, kot na primer jezikoslovec.

Vendar beseda jezik ne nadomešča besede govor, kaj šele, da bi jo izpodrinila. To nam dokazujejo besede, izpeljane iz besede “govor”, ki jih je v Pravopisu 2001 kar precèj.

Nič težak pa ni odgovor na vprašanje, zakaj isto besedo uporabljamo prvič v pomenu “govor, govorjenje, sporazumevanje z besedami” in drugič kot poimenovanje za organ v ustih. V teh dveh pomenih ni nič skrivnostnega, kar se vidi že po tem, da srečamo enak dvojni pomen tudi v drugih evropskih jezikih. Tudi ti večinoma enačijo organ v ustih z govorom. Izjema so Nemci, ki jim Zunge označuje jezik v ustih, za govor pa uporabljajo besedo Sprache.

Dvojni pomen besede jezik je nastal zato, ker v vsakdanjem govoru, še posebej pa v leposlovju, zaradi slikovitosti radi zamenjujemo orodje z delom: se pravi, da namesto dela imenujemo orodje, s katerim delo opravljamo. Ko je Oton Župančič v pesnitvi Duma zapisal: “Pustil si plug in motiko, v zemljó se zalezel”, je hotel reči: pustil si delo na polju in postal rudar pod zemljo. Tako lahko tudi z “orodjem” v ustih, ki je jezik, poimenujemo vse tisto, kar z njegovo pomočjo izgovorimo.

Bojanova radovednost je bila potešena, le na koncu je dodal: “O tistem pa, da dve in dve ni pet - politiki vedo, da je to štiri, a marsikateri misli, da je pet.”

JOŽE HOČEVAR