Pošast? Ne, zgolj slehernik!

Z vsebino njegovega mnenja - ne slepimo se! - se v današnji Evropi strinja vse več ljudi: krščanskega duha stare celine pač čedalje huje ogrožajo in izničujejo tujci, tujki. Moteči prišleki, vsiljivi in brezobzirno neprilagodljivi priseljenci iz “poganskega”, krščanskemu izročilu nenaklonjenega, pogosto tudi skrajno sovražnega, sveta. Utegne biti, da so ljudje takšnega prepričanja še v manjšini, a smrtnika se vse prevečkrat in domala vselej utemeljeno polašča občutek, da se ta, za nacionalistične skrajneže - seveda se nimajo za skrajneže, ampak “zgolj” za ogrožene domoljube - izredno zanimiva in obetavna manjšina nezadržno veča.

Povsem drugače pa je z obliko Breivikovega “protesta” ali “svarila”: ljudje zvečine neprimerljivo pogosteje in brezskrbneje morimo z besedo kot pa z orožjem. Preprosto zato, ker nas je strah kazni in tega, da bi nas drugi imeli za nemoralne, nespodobne ali blazne; groza nas je vsakršnega izobčenja, izgona iz sicer dolgočasne, a varne črede. Drugače povedano: ni nas toliko strah povzročati gorje drugim in prelivati njihovo kri; ne, veliko bolj se bojimo posledic razkritja. In prav ta strah prenekaterega odvrne od tega, da bi tistim, ki jih ne prenaša, pač pa najgloblje prezira in sovraži, ne napravil kaj hudega, nepopravljivega. V tem pogledu je diskriminatorski slehernik, pritajeni nestrpnež v resnici veliko bliže Breiviku, kot si drzne pomisliti.

Okolje, v katerem živimo, je - če ga primerjamo z nostalgičnimi, rožnato obarvanimi spomini - iz dneva v dan vse bolj onesnaženo, zasmrajeno, razvrednoteno, razkrojeno, izrojeno. Tako ga vidimo, občutimo, doživljamo, pojmujemo: eno samo zaudarjajoče in kužno smetišče. In kdo - tako marsikdo “razmišlja” - ga je začel svinjati, če ne prav tujerodci, najpogosteje “obarvani” (temnopolti ali vsaj temnejše polti) in poševnooki prišleki, skratka barbari, tujci, ki jih naša domovina, pogubno zaslepljena in deklarativno zavezana strpnosti in demokratičnosti, sprejema odprtih rok? Ali nista strpnost in demokratičnost zgolj preobleka, ki prikriva šibkost in podkupljivost sistema?

Toda okolje, v katerem živimo, je vse bolj zasvinjano, ponižano in izprijeno tudi v duhovnem pogledu: nekdanje civilizacijske in kulturne vrednote se nezadržno razkrajajo, se pogrezajo v blato, iz kakršnega so nekoč sezidali babilonski stolp; kamorkoli se ozrete, povsod boste ugledali eno samo smrtonosno gnitje, vdiranje vsakršnega razkroja. Materinščina je okužena in na smrt bolna, izročilo porogljivo osmešeno, Evropa se pospešeno islamizira, Romu nič več ne smeš reči “cigan” in Juda ne moreš nekaznivo označiti kot “čifuta” - Bog nebeški, kako daleč smo prišli v zgolj nekaj desetletjih!

In zaudarja ta naša nesrečna Evropa, neznosen zadah jo ugonablja! Ščurkasti mrgolazni podobni pritepenci - stanovanjski stiski navkljub se plodijo kot zajci - prav po levantinsko smrdijo po česnu in čebuli, baklavah in bureku, kebabu in čevapčičih; džamije in sinagoge izpodrivajo krščanske cerkve, namesto Mozarta poslušamo bližnjevzhodno “kakofonijo”, na plaži nas nadlegujejo ušivi in umazani krošnjarji iz Afrike, ki ponoči posiljujejo “naše” ženske; naši nesposobni in neznansko bojazljivi politiki pa temu mrčesu še naprej nastežaj odpirajo vrata!

Ja, daleč smo prišli; predaleč v prekratkem času; tako se nam obrestujeta strpnost in gostoljubnost! In pot, po kateri stopamo - pravzaprav nas po njej potiskajo, porivajo in pehajo prav tile nebodijihtreba - se neodvrnljivo izteka v zagatno slepo ulico. - In le kaj je storil ta nesrečni Norvežan: v bistvu nam je zgolj pokazal izhod, nakazal rešitev, se na tihem muzamo. Na svoja pleča si je, vdano sledeč klicu svete dolžnosti, zadal težko, pretežko breme, izpolnitev naloge, vnaprej nerazumljenega poslanstva; storil je to, česar si marsikdo med nami ne upa, se na tihem privoščljivo nasmihamo: “Jim je dal po gobcu, prodani svojati levičarski! So končno dobili, kar jim gre!”

In prav za to gre: da nezaslišano umazano in nizkotno “delo” opravi nekdo drug namesto nas. Kaj za to, če bodo psihiatri Breivika nemara “spoznali” za blazneža! Kaj za to, če ga rumeni mediji začenjajo demonizirati (tako kot so zgodovinarji desetletja demonizirali njegovega rojaka Vidkuna Quislinga), če nas hočejo prepričati, da je izrodek in nečloveška, nam, slehernikom, v vseh pogledih nepodobna, tuja pošast?! Laskajo nam, takšni mediji: med vrsticami se pretvarjajo, da v nas zro nekaj povsem drugega, ne pa prikritih Breivikov, ki v resnici hlepijo po krvi in bolečini in ponižanju drugega, “drugačnega”.

Prastara štorija. Brezdanje žalostna, srhljivo umazana.

TOMO VIDIC