Potrebujemo učinkovito in prijazno državo

Državna proslava, ki bo jutri na Kongresnem trgu v Ljubljani, je tako formalno kot simbolno spomin na ključno zgodovinsko dejanje, osamosvojitev Slovenije. 26. junija 1991 je bilo svečano in napeto obenem. Tistega dne sta bila razglašena osnovna dokumenta osamosvojitve, ki je bila tako tudi formalno uveljavljena. Na večerni proslavi na Trgu republike je skupina častnikov takratne Teritorialne obrambe dvignila novo slovensko zastavo, gromki raport pa je poveljnik častne straže Anton Krkovič z dvignjeno sabljo predal predsedniku slovenskega predsedstva Milanu Kučanu. “Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan,” je dejal v navdihujočem govoru, ki je odmeval v noč, po eni strani prežeto z radostjo, po drugi pa z negotovostjo in da, tudi s strahom. Na Primorskem so bili na cestah že oklepniki jugoslovanske armade, nova državna oblast pa je “dan prej” navidezno spregledala, ker je želela izpeljati proslavo in formalno razglasitev samostojnosti, da svetovna diplomacija ne bi niti slučajno imela možnosti za kakršne koli interpretacije o državljanski vojni v Sloveniji. Sledili so dnevi spopadov, pa pogajanj in slednjič umika jugoslovanske armade na žalostni krvavi ples na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini.

Osrednji akterji osamosvojitve so bodisi upokojenci bodisi na pragu penziona, nekateri, Jože Pučnik, France Bučar in Janez Drnovšek so že pokojni. A videti je, da v delu javnosti poteka oster boj za interpretacijo zaslug v tistem času in nasploh za njegovo (politično) razlago. Čas se odmika, zgodovino naj tolmačijo zgodovinarji, seveda pa so za vpogled v njene plasti zelo dobrodošli tudi spomini ključnih ljudi tistega časa. Za zgodovinsko in analitsko rabo, ne za dnevno politiko, kot nam jih prepogosto poskušajo vsiliti. Nesporno pri vsem pa je, da je šlo za kolektivno dejanje, saj so v procesu osamosvajanja sodelovale številne družbene skupine, še zdaleč ne zgolj politiki, in da je zgodovinsko težo osamosvojitve s plebiscitarno odločitvijo o samostojnosti nase prevzel celoten narod.

Da na mladih svet stoji, bo v Sloveniji vse bolj očitno, saj pritisk medgeneracijske solidarnosti na produktivni del prebivalstva hitro narašča.

Veliki projekti pri izgradnji državnosti in doseženi cilji so seveda neizbrisljivi. Čeprav se je v začetku devetdesetih let čas precej vlekel, je Sloveniji hitro uspelo doseči polno mednarodno priznanje, letos še dodatno utrjeno z že drugim članstvom v varnostnem svetu ZN. Država je bila vključena v mednarodne integracije, prevzeli smo evro, izpeljanih je bilo precej ključnih infrastrukturnih projektov, veliko pa jih na izpeljavo še čaka.

Naša država je mednarodno primerljiva, ima dobre in tudi slabe plati. Žal so pri nas ledino prevečkrat orali po podobi drugih, ki je slonela na njihovi zgodovini, sami pa smo si jo pisali na novo. Tako imamo danes napihnjeno in ne zares učinkovito birokracijo, zdravstveni sistem se ne more skobacati izpod lastnih senc, kmetijstvo usiha in se sami ne moremo prehraniti, o šolskem sistemu nam sporočajo, da je naravnan ziheraško in storilnostno, da ne spodbuja dovolj domišljije in ustvarjalnosti, ki ju mlade generacije potrebujejo na poti v negotovo prihodnost. No, negotova je tako ali tako vselej, zato pa je treba biti vsaj nekoliko vešč krmarjenja po njej, pa tudi trden in verjetno še vsaj malce trmast. Da na mladih svet stoji, bo v Sloveniji vse bolj očitno, saj pritisk medgeneracijske solidarnosti na produktivni del prebivalstva hitro narašča. Slovenska družba se namreč pospešeno stara: ob osamosvojitvi je bilo starejših od 64 let dobra desetina, zdaj jih je že prek petine prebivalstva.

Na lanskih parlamentarnih volitvah je prišlo do generacijske menjave, tako na koalicijski kot tudi na opozicijski strani. Nova garnitura za zdaj kaže nove prijeme, žal pa ni videti, da bi jim šla soočenja s ključnimi problemi v izpostavljenih podsistemih dobro od rok. V zdravstvu, kot rečeno, so cilji še zelo daleč, tudi drugih obetanih reform še ni blizu izvršne faze. Reševanje prometnih zagat poteka počasi. Desettisoče potencialno najbolj produktivnih sodržavljanov vsak dan stoji v kolonah, da na letni ravni izgubljamo milijone delovnih ur. Zastoji in zamude na cestah ustvarjajo zamude pravzaprav povsod ...

Novice, za zdaj še po občutku izkušenih, da se je drastično, podobno kot leta 2008, skrčil kontejnerski promet in nasploh mednarodna menjava, izrisujejo recesijo in krizo. Morda bo to za nekaj časa zmanjšalo pritisk na prometnice, a to bi bil slab izgovor za odlaganje njihovega dokončanja v smeri proti Hrvaški in nadgradnjo v osrednjem delu države.

Potrebujemo učinkovito in prijazno državo. Seveda sprašujemo, kaj nam lahko da Slovenija, a sprašujemo tudi sebe, kakšen bo naš prispevek za poln, uspešen in prijazen današnji čas. Kakor koli obračamo, živimo zdaj. Zdaj imamo zagate in zdaj jih želimo prebroditi. Če imamo noge na tleh in glavo na mestu, lahko vidimo tudi naprej. V lastno in skupno prihodnost. Vsak posebej in vsi skupaj.