Potrebujemo več etike, ne pa več energije

Na etiki sicer temeljijo vse sodobne ustave in mednarodne konvencije, etične primesi vsebuje tudi podnebni sporazum, s katerim skušajo voditelji držav sveta rešiti planet pred katastrofo, ob tem pa breme dosedanjega nebrzdanega potrošništva in posledičnega onesnaževanja vsaj približno etično porazdeliti med vse državljane sveta.

A z vsemi nadaljnjimi akti in načrti, ki naj bi konkretizirali v sporazumih zapisane dogovore, je etike vse manj. Te dni mi je prišel v roke osnutek razvojnih načrtov desetletne transevropske energetske infrastrukture, ki naj bi bila v interesu celotne skupnosti (tako imenovana TEN-E Regulation6). Evropska komisija ga bo formalno potrdila oktobra, pred tem bodo o njem lahko kaj rekle tudi države članice.

60 kilometrov dolgemu transportnemu plinovodu Ajdovščina-Lucija, ki ga na Primorskem nihče noče in ga je javnost zavrnila na vseh javnih obravnavah ter dobila pri tem tudi podporo občin, je Agencija za energijo dala soglasje v “imenu javnega interesa”.

Desetletni načrt največje evropske energetske infrastrukture, ki naj bi sledil pariškemu dogovoru o zmanjševanju toplogrednih plinov in evropskim zavezam za prehod od fosilnih goriv na obnovljive vire ter zmanjšanje in učinkovitejšo rabo energije, kot v posmeh tem zavezam predvideva gradnjo nove energetske infrastrukture za fosilna goriva. Tudi s pomočjo neetičnega zavajanja.

Med predlaganimi 195 projekti, ki so v javnem interesu evropske skupnosti (Project of Common Interest - PCI) je namreč 108 namenjenih elektriki, samo trije pametnim omrežjem, sedem naftnim in kar 77 plinskim. 86, skoraj polovica projektov torej, je posvečena neobnovljivim fosilnim gorivom. V letu 2017, ko Evropska komisija potrjuje naložbe za naslednjih 40 let, kolikor je v povprečju življenjska doba energetske infrastrukture, bi morali seveda vedeti, da bodo ti energetski objekti, zgrajeni v naslednjem desetletju, delovali tja do leta 2065, torej krepko čez leto 2050, do katerega namerava Evropska unija tako rekoč ukiniti fosilna goriva, sicer ne bo uspela zmanjšati izpustov toplogrednih plinov za 80 do 95 odstotkov, kot si je zadala.

Kako se je torej v načrtih za gradnjo infrastrukture, ki bo delovala krepko čet leto 2050, znašlo kar 77 plinskih projektov, torej projektov s fosilnimi gorivi?

Odgovor se skriva v neetičnem obnašanju načrtovalcev evropskih energetskih projektov. Potrebo po gradnji nove plinske infrastrukture utemeljujejo z napovedmi o povečanem povpraševanju po plinu. In kdo je avtor teh napovedi? Evropsko združenje sistemskih operaterjev za plin ( European Network of Transmission System Operators for Gas - ENTSOG). ENTSOG združuje podjetja, povezana s transportom in prodajo plina (69 v 25 državah članicah EU), ki so seveda zainteresirana za gradnjo nove plinske infrastrukture in s tem za čim večjo prodajo plina še najmanj 40 let. Zato napihuje napovedi o naraščajočem povpraševanju po plinu, tako kot jih je napihoval v preteklosti.

Leta 2009 je namreč ENTSOG napovedal, da bo povpraševanje po plinu v državah članicah EU v letih 2010-2013 naraslo za osem odstotkov, podatki pa kažejo, da je povpraševanje v resnici upadlo za kar 14 odstotkov. Razlika je torej kar četrtina porabe! V stroki tolikšne napake niso dopustne!

Toda ENTSOG se zaradi napačnih napovedi ni posul s pepelom ali opravičil, temveč še naprej napoveduje povečevanje porabe zemeljskega plina. Kar samo po sebi še niti ne bi bilo problematično, če teh napovedi ne bi nekritično povzela tudi Evropska komisija in na njih utemeljila potrebo po gradnji energetskih projektov “v korist skupnosti”.

Kot je sredi maja razkrila nevladna okoljska organizacija Friends of The Earth Europe, do pretvorbe koristi plinske industrije v korist skupnosti in evropskih državljanov ni prišlo slučajno ali po pomoti, temveč s pomočjo plinskih lobistov, ki so dodobra omrežili najvišje evropske odločevalce.

In podobno se dogaja, prav tako na področju plina, v Sloveniji. Povsem zasebni interesi prodajalcev plina in plinskega omrežja so se s pomočjo plinskih lobistov spremenili v “javno korist”. 60 kilometrov dolgemu transportnemu plinovodu Ajdovščina-Lucija, ki ga na Primorskem nihče noče in ga je javnost zavrnila na vseh javnih obravnavah ter dobila pri tem tudi podporo občin, je Agencija za energijo dala soglasje v “imenu javnega interesa”. V imenu etike zagotovo ne.

Kaj torej potrebujeta Evropa in Slovenija za naslednjih 50 let? Ne več energije, temveč več etike.

MARICA URŠIČ ZUPAN