Povprečni poslušalec je fantom

Jani Kovačič, eden najžlahtnejših domačih kantavtorjev in profesor filozofije na bežigrajski gimnaziji, ima prav. Zakaj bi govoril o svoji odlični plošči, če pa je okolje, v katero je spočeta, rahlo nezavestno?

>Kako hudo je s slovensko glasbo, da mora njeno predvajanje z zakoni in s kvotami vsiliti država?

“Slovenska družba ni nikoli živela v večjem blagostanju in iz tega prihaja tudi blagostanje vseh ostalih, vključno z glasbeniki. Glasbenikom ne gre tako slabo, glede na to, koliko jih je in koliko jih lahko od glasbe živi. In to želijo obdržati z vsemi sredstvi. Slovenci imamo srečo, da imamo svojo državo in lahko to uredimo z zakoni. Naši zamejci te sreče nimajo. Če država torej pomaga vsem, pa naj še nam. Naj se torej zakonsko uredi, navkljub tržnim zakonitostim. Torej, toliko morate kupiti tega, toliko onega. Taki predpisi se niso nikoli obnesli. Po drugi strani pa je res, da moramo vso tujo glasbo plačevati. Tuja glasba, ki jo vrtijo, je še slabša kot slovenska, vsaj besedilno. A ima boljšo produkcijo, skratka, tehnična plat je bolj speglana. Imajo pač več prakse. Zakaj bi poslušal ta 'pofl'? Bom raje domačega. To pa je argument v prid 'našim'. Če se bo plačalo našim, je zelo verjetno, da bodo denar vložili v nove produkte, v boljšo opremo, tehnologijo ... V tem pogledu je smotrno, da se predvaja čim več slovenske glasbe, kajti žal mi je, ampak Italijani je ne bojo. Ni realno pričakovati, da bi tam nekje v Neaplju predvajali slovensko glasbo, razen v kakšni eksotični oddaji. To moramo početi sami.”

>Kako komentirate priročna argumenta glasbenih urednikov, da slovenske glasbe ni dovolj in da je prava težava pomanjkanje kakovostne glasbe?

“Kaj je kakovost? To vsi definirajo subjektivno. Huda zagata. Subjektivni okus postaja objektivni takrat, ko gre za okus urednika. Tak'le 'mamo. Ampak o okusih ni vredno razpravljati. Vsake oči imajo svojega malarja. Temu rečemo subjektivnost … In če imaš položaj, postane zasebni okus javno merilo. Kralj Ludvik je denimo hodil po gradbišču, kjer je danes tako lepo, znano kot Versailles, in je izbiral. Če si je zaželel slišati harmonijo narave, so odprli vodomete, če si zaželel teatra, so že igralci bili nared. In če mu ni ugajalo - je zadeva z avtorji in izvajalci vred propadla. To se je dogodilo celo Molièru. Merilo je bilo - okus kralja. Bil je merodajen in verodostojen. Z demokracijo postane merilo ljudstvo. In tu se začne množična kultura, okus mase, igre, zavajanje, reklame itd. Tu ne gre za noben Herderjev genij naroda, tu gre za manipulacijo, kajti z množično produkcijo avtorji izgubijo avro, kar je Walter Benjamin kot eden prvih razčlenil. Pri nas bi želeli obdržati avro kreatorja in iz tega izhajajoče bonitete. Časi romantike so mimo in ideal genija, ki naj bi imel neposreden stik z božanskim navdihom, je le še arheološko zanimiv. A še dovolj živ, da avtor zahteva izjemne časti. In ker smo v dobi ekonomskih blagodati, je ta čast lahko merjena samo v denarju. Avtor je le del proizvodnje kulturnih produktov. Industrija ga rabi, kot zaščitni znak, kot trade mark™, kot tisto posebno, kar loči njihov proizvod od ostalih.”

>Kako to mislite?

“Avtor je danes fikcija. Je samo delček proizvodnega procesa, ki mora obstajati za njegovo verodostojnost. Pri plošči je njen avtor samo razlog, da se vse to dela. Zaslužijo vsi dosti več kot 'avtor'. Recimo, da je na naslovnici pevec, ki ni ne skladatelj ne tekstopisec ne aranžer, ampak delo samo zapoje, pa še to ne vedno. Kaj zdaj? Avtor je samo še blagovna znamka, fasada, za katero se skriva celoten produkcijski proces.”

>Čemu torej protest naših avtorjev?

“Zastopali so interese produkcijskega procesa. Tega se niti ne zavedajo. Zato ima Sazas interes, da se glasbeniki povezujejo, ne glede na žanr, saj gre za ustvarjanje monopola, kajti žanrsko se ti glasbeniki izključujejo, so si popolnoma protislovni.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Nadaljevanje pogovora z Janijem Kovačičem lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.